The world will not be destroyed by those who do evil, but by those who watch them without doing anything.

Takoj na začetku: “Ne bom brala tega bloga, ko ga napišem do konca, še enkrat. Ne bom popravljala pravopisnih napak. Ja vem, grozna sem. Priznam, da sem velik šalabajzer. Zihr bi najda kakšno napako. Naj jo iščejo tisti, ki jim je to pač point tega lajfa-iskanje napak. Pa tudi lepo bom poenostavila vse in se držala Srbskega:”Piši kao što govoriš.” Oh, lajf je mač mor izijer det vej ;)

Ok tolk za začetek…relax in lepo prebrat. Če pa ne, pa tut ok ;)”

Poletje je mimo. Prehitro. Čeprav se ravno poleti ljudje najbolj odkrijemo, razgalimo in odpremo, se druga plat medalje vsega lepega pokaže šele takrat, ko narava narekuje razgalitev vseh tistih najbolj globokih občutji.

Ni naključje, da takrat ko pade z dreves prvo listje, padejo tudi vse ekstatično vesele maske z ljudi, ki so celo poletje zamaskirani pod debelo plastjo od sonca uničene kože, v Mullerju kupljenih parfumov edicije Jennifer Lopez in 1 Million, okajenih od litrov kubanskih pijač, ki smo jih vzeli za svoje, čeprav glede na področje na katerem živimo, to še zdaleč ni primerna pijača za naš organizem. Vino je tisto, ki nam je pisano na kožo. Ampak vino razkrije skrivnosti zamaskiranih osebkov. In vino veritas ali “odjebi s tem pretvarjanjem.” Pa ne bom pisala o vinu niti ne jesenski melanholiji, ki me vsako leto znova postavi trdno na realna tla kjer mi je mesto in razkrije vso to gnusobo, ki se nahaja okoli mene.

Da se ne bo kdo spraševal po katerih katakombah se spet sprehaja moja glava, kar takoj razčistimo: nisem črnogleda, ampak realna. Nisem nora, ampak imam občasno preveč odprte oči in preveč dojemam v nekoliko bolj kompleksnih niansah. In ne, ne mislim, da je življenje ena sama velika jeba, ampak mislim, da je življenje lepo, če ti ga ne jebejo osebki in sistem v katerem si.

Pred tedni sem bila v Srbiji. V Beogradu. Mojemu ljubemu mestu. Zakaj ljubemu? Zato, ker ne skriva ne temperamenta, ne skriva strasti, ne skriva jeze niti razočaranja. Ne skriva se za štirimi različnimi kontejnarji za recikliranje smeti, kot pri nas, kjer so zaradi pohlepa v komunalni industriji, prepovedali mlinčke organskih odpadkov v kuhinjskem lijaku. Ne skrivajo se za fejk srečnimi izrazi na obrazih, niti ne za fejk gostoljubnostjo, tako kot mi, ki smo v Evropi. Čeprav priznajmo, deep down, še vedno jebemo mater vsem, ki od nas potiho zahtevajo uslužnost in prijaznost-kot trgovke v Sparu, ki zdolgočaseno z narejeno srečo, da si prišel po mleko in vložke ravno k njim, zažgolijo:” A zbirate nalepke?” In potem same pri sebi zarenčijo:” Ne seveda, da ne, ti polna rit vsega.” Poglejte jih enkrat.

Ko sem v Beogradu stopila v drogerijo ala DM, sta se na veliko na ves glas kregali prodajalka in neka “Beogradska dama.” Nisem dobro slišala zakaj, ampak hecno mi je bilo, da sta druga drugo psovali. Pravi babji raus. Mislim, da zaradi neke barve za lase. Kako se je prepir končal, ne vem. Ampak je bilo luštno pogledat svo to balkansko strast, katero smo mi izgubili nekje na poti med Kočevskim Rogom in Hišo Cvetja.

Smeti…polno smeti je bilo. No razen Kalemegdan, srce Beograda je kot nedotaknjena svetinja v svoje zelenje vabil staro in mlado, domačine in tujce, ki so tam našli svojo oazo miru in temperament pustili nekje pri vhodi v park. Vem, grozna sem, ker ne recikliram. Ampak jebat ga. Vsaj ne fejkam v javnosti kako naravovarstvena sem. In priznam, da sem z gromozanskim užitkom v Beogradu vrgla vse tetrapake, papirčke in plastenke v en koš. Tako zelo sem se razveselila dejstva nerecikliranja, da sem iz smeti še enkrat pobrala vrečko moje nesnage in jo še enkrat zalučala v kontejnar.

Ja marsikaj v Srbiji ne štima. Mladi zdravniki so v bolnicah in zdravstvenih domovih zaposleni na črno in še to kot prostovoljci brez plačila opravljajo svoje delo. Na avtobusih ni več kladivc s katerimi v sili razbiješ steklo. Jo pa ima doma vsak zaveden Beograjčan. :)

Skratka…ja človek tam pomisli, da je pravzaprav pri nas v Sloveniji res fajn. Ok roko na srce, je fajn. Lepa dežela smo. A žal je vse to le farsa, maska za katero se srkivamo. Ker smo Evropejci (kao). Ker smo kultivirani (kao). Ker smo gostoljubni (kao)…ker imamo estradnike (kao)…skratka mi slo super. Jedro Ljubljane je čudovito. Ampak tam zadaj za starimi  meščanskimni hišami, se prav tako kot v Beogradu, skriva beda in svinjarija, bolane mačke in ubobožani starostniki, ki nimajo za osnovno zdravstveno zavarovanje. le ena razlika je: pri nas to skrivamo. Beograd odkriva. Naj se vidi razkošje. Blišč in beda. Ker Slovenci nismo Balkanci. Slovenci smo kultivirani in dobro situirani Evropejci. Naj beda ostane za Balkance.

Mnoge Slovence sem slišala kako so rekli, da so Balkanci leni. Ok to je res v splošno. Ampak je pa ena čudovita značilnost, ki jo imajo:znajo udariti po mizi. Ne glede na status in spol. Psovke kar letijo. In ko besede odletijo, se kot trmasti Haskiji vležejo v svoj kot, pograbijo svojo kost in z energijo, ki odaja vibe:”Sam probaj, če si upaš,” ohranjajo in hranijo svoj jaz. Oh kako jih obožujem.

Skratka…to je to…tale jesen res dogaja in komaj čakam, da se vrnem nazaj med moje drage Srbe. Ker nisem človek, ki bi tlačila svoje emocije. Slabe ali dobre. Sem kritična. Včasih celo preveč in se raje zadržim in lepo po slovensko zafejkam vsesplošno zadovoljstvo nad vso to “lepoto”, ki me obdaja. Najlažja reakcija? Prekleto najtežja, bilivite mi ;)

Pa saj je itak vseeno. Naj si vsak postelje tako kot mu paše. Samo naj potem ne jamra, da so zatirani ali neuslišani. Daj glas. Kakršenkoli.

The world will not be destroyed by those who do evil, but by those who watch them without doing anything.

(Einstein A.)

Everybody lies

Človek in zaupanje Ne dragi moji, to dejansko JE problem. Kako živeti s tem, da si rečeš v stilu Housa:”Everybody lies” in se s tem tudi sprijazniš? Ker to dejansko drži. Se slučajno še nikoli niste zlagali? Ste kdaj zamolčali nekaj v imenu ljubega miru in v izogib sporu? Se mi je zdelo. Zakaj je tako narobe in naivno verjeti v to, da so ljudje okrog tebe iskreni? Ampak vedno znova človek naleti na razočaranje, zato ker:1.Človek JE sebično bitje. 2.Na vseh raznoraznih terapijah te napumpajo s tem, da moraš najprej sebe postaviti na prvo mesto. 3.Ker to je baje ČIST OK. 4.Koji k***** je človek, da si drzne od drugega pričakovati nekaj, kar človek že po difoltu ni dolžan, niti ne zna dati? Kaj potem celi svet temelji na laži? Ker menda so male laži dovoljene. Pač naprimer…:”Ne nisem gledal tiste ženske.” Vsi moški gledajo ženske. Vedno ste bili in vedno boste ostali lovci ne glede na vaše velike odločitve o zvestobi in bla bla bla. Ali pa:” Ne ljubica z nobeno si ne dopisujem.” Ali pa:” Ne res nisem zakockal tistih 500 evrov.” To so kao MALE laži, ki kao opravičujejo in balzamirajo nekaj kar je recimo temu:Razrvano. Kao saj vem, da si sumnjičav človek, pa zakaj bi te sploh s tem razburjal-a, ker res NIČ NI BILO. Stopnja tolerance je pač od človeka do človeka različno velika. Ali res človek z ustvarjanjem težav v glavi, težavo uresniči tudi v real lajfu? Zakaj? Kaj ni to normalno človeško, da človek vedno pomisli tudi na najslabše. Človek se pač zavaruje. Si nadene ščit. Fura lajf tako kot najbolje zna. Ampak-ni osebe na tem svetu, ki vsaj enkrat ne bi bila neiskrena. Sovražim to dejstvo. Sovražim dejstvo, da tudi sama mnogokrat nisem bila iskrena pa sem si želela biti ali pa nisem bila iz ljubega miru. Zakaj sovražim? Zato, ker mi to pove o človeški vrsti to, da nikomur ne morem 100% zaupati. Tudi sebi ne? Kje sem jaz kromosomsko kiksnila v življenju ali kdo mi je dal injekcijo s serumom, v katerega so zapisali:”Teja, lahko zaupaš v ljudi, lahko jim verjameš.” Na koncu pa sem vedno iskusila ravno obratno. Bullshit. Ne morem verjeti nikomur. Pa si želim. Kaj si kdo od nas ne želi? Kako je živeti z zavedanjem, da obstaja možnost, da človek s katerim imaš opravka, ni iskren. Kaj sploh iskrenost je? Da človeku poveš naravnost v faco:”Ja naredil sem to pa to.” Če pa imas tega človeka rad…če pa človeka nočeš prizadeti, pa kljub temu veš, da si naredil napako. Kaj je potem bolje? Povedati? Skrivati? Kaj je potem poanta nekega odnosa? Pa ne govorim samo o partnerskem odnosu. Govorim nasplošno. In na koncu…tukaj spet pridem do sklepa, da si spet sebičen, ko na to pomisliš. Ker VEŠ, da to nekoga boli, pa se ti RES ne da SPET ukvarjati z njegovo bolečino. No na koncu koncev, človek ne more biti nikomur terapevt, če za to ni usposobljen in če je v vezi z njim. Ha! Kruta resnica. Ali pa imam prevelika pričakovanja od ljudi. Imam? Nočem slišati resnice, ampak slej ko prej resnica pride na dan. In kaj naj človek slepo verjame in čaka…ali naj se poda v boj sam s sabo in svojimi demoni, ki samo čakajo na to, da te bo nekdo nekje spet prizadel oz. prinesel naokoli, da boš lahko rekel;”Evo, saj sem vedel-a.” Ker človek ve. Ljudje vemo. Odvisno je samo od tega, koliko dreka smo pripravljeni pokonzumirati. To ne more iti tako. In ne morem se sprijazniti z dejstvom, o katerem prebiram v mnogih knjigah, da najprej moraš zupati sebi, šele potem lahko drugim. Brez veze. Ok jaz si zaupam. Včasih celo preveč. Ampak do ljudi okrog sebe sem pa prekleto sumnjičava. Nemalokrat se je zgodilo, da mi je kdo rekel:”Sploh ne dovoliš k sebi,” ali pa:”Zakaj nisi to kar si in mi zaupaš, se mi pokažeš?” Huuuh dragi moji, jebeno težko je tole. Sploh pa: you dont deserve it. Ne morem. Ne znam. Nočem. Ne verjamem. Whats the point potem? In za povrhu vsega se MORAŠ zavedati, da v življeju ni garancije in ni 100% varnosti. Ampak, a ni tako, da to človek rabi? Občutek, da življenje teče v pravo smer? Da so ljudje okrog tebe iskreni? Si sploh zares želimo, da bi bili iskreni? Spet kretensko vprašanje. Kaj pa to-vsak človek je svet zase. Nikoli o nobenemu ne vemo 100% vsega. Pa bi rada. Oh ja, kako bi rada, zlezla človeku v misli, v dušo, se mu zarila v meso in čutila kar on čuti, videla kar on vidi, videla kaj on misli…potem bi lahko pokazala tudi sebe tako kot sem….pa se ne da. In na koncu ostaneš prekleto sam s prevelikimi pričakovanju za katera se zavedaš, da so totalno nemogoča. Kdo ti lahko povrne zaupanje v nekaj, kar je že bilo večkrat razbito. Na novo sestavljena vaza, ne bo nikoli več tako lepa, kot prvotna na novo kupljena bleščeča in lepo stoječa vaza, v katero postaviš nadvse prelepo cvetje in se čudiš vsej tej nenadni lepoti življenja. Še celo v Svetem Pismu piše:”Odpuščajte.” Ali pa:”Odpuščati je božansko.” My ass je božansko. S tem samo pokažeš kako beden si in kako zelo si želiš, da bi lahko tvoja iluzija postala resničnost. Toliko kontradiktornosti. Toliko nasprotnih si predstav. Ustvari si svojo resnico. Ha! Resnica je vedno povezana z drugimi. Na koncu ostane tebi sesuta sestavljanka, katero sestavljaš košček po košček, dokler ne pride tvoj pes, ki ves napet želi, da ga pelješ ven na wc in ti med tem podre zadnji kos sestavljanke. Jebeno egoistično. Vedno skrbimo za potrebe drugih. Vedno. Kaj pa mi? Če imam jebeno potrebo, da zaupam in vem, da ne morem zaupati, ker ne znam in ker imam izkušnje, da se zaupati ne sme, ker sem tudi sama že izneverila zaupanje…ha? Kaj potem ostane? Potem sem beden osebek, ki plavam po tem svetu brez smisla in brez upanja, da bo kdaj smisel prišel. Ker sem tudi sama ista. Vsi smo isti. In noben psiholog, noben terapevt, nobena vera, nobena razsvetljena mati, me ne bo prepričala v to, da LAHKO ZAUPAM. Ljudje smo fejk bitja. Egoisti. Odrasli otroci. Sužnji svojih emocij, potreb in želja. Vemo, da smo sami že premnogokrat zajebali pa še vedno pričakujemo iskrenost drugega človeka. Pa si jo sploh zaslužimo? Pravimo, da ljubimo. Koga že? Ob sebe si nalepimo partnerja samo zato, ker nam on potrujejo kako smo fajn in kako smo vredni njegove ljubezni in ker nam njegova prisotnost nabije serotonin do neslutenih vrednosti. Egoisti, ki gledamo samo na lastno rit in korist. Sesula sem vse svoje ideale in se odločila, da ne verjamem več. Mi je zdaj kaj lažje? Je kaj lažje, če upoštevam nasvet mnogih vseznalcev o človeski duši? Da pač samo sprejmem, se ne obremenjujem in živim naprej. Niti malo ne. Vse skupaj samo še doda grenak priokus k časovni kapsuli, ki se ji reče: ŽIVLJENJE. Faking življenje, ki je in bo ostalo uganka vse do trenutka, ko se bom srečala s svojo edino večnostjo, ki obstaja.

Iskrenost je prav toliko iskrena kot neiskrenost. NIČ!

Poljub, Teja

She seemed so much in command of her art that it made one wonder even more why she seemed to have so little control of her life. But its hard to fight the demons.

Nihče se ne more z gotovostjo trditi kako in zakaj je Amy Winehouse včeraj v 27 letu starosti, v svojem domu v Camdenu, London, za zmeraj zapustila ta svet. Seveda se pojavljajo špekulacije, ki morda niso daleč od resničnega, da jo je v večnost poslalo predoziranje droge. Čeprav drug overdose ni edina možna opcija. Punca je imela od leta 2008 hude težave z zdravjem, predsem zaradi verižnega kajenja in kajenja cracka, ki je povzročil Emphysemo…napredujočo bolezen pljuč, ki se prišteva v skupino bolezni pod terminom- kronična obstruktivna pljučna bolezen. 

Amy je bila posebna ženska. A nič bolj kot vsaka druga ženska, ki je v svojem življenju doživela zlorabo. V svojem kratkem življenju je nanizala lepo število glasbenih nagrad, fenomenalnih koncertov, spisala je ogromno besedil in glasbe. Ampak sama se bom v tem blogu distancirala od njene glasbene kariere, seveda ne popolnoma, saj se v njej odslikava pevkino duševno stanje. Že samo, če poslušamo njena besedila, ki jih mnogi tako z veseljem singalongajo z nasmehom na ustnicah, ne glede na vesel sončen ritem in melodiko, nam je lahko jasno, da se je borila z mnogimi osebnimi demoni, ki so se ob poskoku njenega glasbenega uspeha, še okrepili in poskočili v neslutene višave, težkih psihičnih bolezni, ki so botrovale popolnemu sesutju nje same.

Depresija, alkohol in trde droge, bulimija in anoreksija, samopoškodovanje in razpoloženjska nihanja. Bila je kot neke vrste glasnik “popularnih” psihičnih bolezni, ki iz leta v leto bolj naraščajo. Ne samo med slavnimi…nasploh je zmotno mišljenje, da so se pri Amy težave začele zaradi slave. Včeraj je nekdo napisal:”Kaj dela slava,” in pa:”Med tem ko se nekateri borijo za življenje, se drugi igrajo z njim.” No ona se definitivno ni igrala. Morda na prvi pogled. Definitivno pa se je BORILA  za svoje življenje. Ne glede na to, da je pri svojih, takrat rosnih 24ih imela vse, kar si mnogi na tem svetu želijo: slavo, fenomenalen glas, denar, živela je v Londonu, se pročila v Miamiju,…živela rokenroll, kot si ga želijo mnogi…hja je bil rokenrol način življenja le zatočišče za bolečino, ki je v njej tlela od njenega otroštva. Rokenroll ni nič drugega kot to. Zatočišče za upornike, ki so nekje na poti izgubili sami sebe. Nekateri se dokončno izgubijo…a je rokenroll konec koncev dober izgovor za vse, kar delajo sebi in drugim.

Vsi simptomi, ki so se z uspehom okrepili in jo uničili, so bili v njej, kot prežeča pošast, ki je čakala na primeren trenutek, da obvlada njo in njeno življenje. V rokenroll svetu je lahko bila to kar je bilo njeno bistvo. Vsa tema, vsa bolečina se je izražala v njenih besedilih. Pa ne samo pri njej, pri mnogih glasbenikih je glasba izraz notranjih bolečin in frustracij. Bila je zelo pametna, zabavna, igriva in prijazna punca. Definitivno pa ni bila le to, kar je na zunaj kazala. Bila je daleč od razvajene zvezdnice, ki je delala težave in povzročala orkane kjer koli se je pojavila. V svojem bistvu je bila le bolečine polna, prestrašena, ljubezni željna mala punčka, ki se je kar naenkrat s svojim velikim talentom značla v smrtonosnem ringu oboževanja in se izgubila še bolj, kot bi se, če se ta slava nebi zgodila. Resda jo je oče vzel pod svoje okrilje, ko je imela najhujše težave z drogo in zdravjem, ampak kje je bil, ko je bila Amy mala punčka? Kdo sploh ve, kaj se je dogajalo v njenem otroštvu, ki je bilo daleč od idealnega. Nihče ne ve. 

Moje mnenje je, da nikoli in nikdar ni zares jokala za moškimi, ki jih je opevala v svojih pesmih. Jokala je za vsem tistim, kar bi morala dobiti od svojega očeta.

Zakaj jo je smrt njene babice tako zlomila? Verjetno zato, ker je bila edini stabilen in ljubezniv človek v njenem življenju. In izguba takšnega stebra, ki pa vseeno ne more nadomestiti očeta v vsej tej igri, ke le še poslabšala njeno psihično stanje.

Sama slava je ni uničila. Slava je le še okrepila njene strahove, ki so bili v njej že veliko veliko prej. Bolj kot kdajkoli se je počutla izgubljeno v svojem svetu. Bila je oboževana. Bila je tudi zaničevana. Predstavljajte si kako hudo mora biti mlademu dekletu, kateremukoli, ko jo v medijih po VSEM SVETU označijo sicer za blazno talentirano a totalno neseksi žensko. Ja ja, boste rekli, pa saj kaj ji bo to, ko pa imaš tak glas. No ja. Ni čisto tako. Glede na to, da jo je že kot malo deklico njen lasten oče opozarjal na telesne pomanjkljivosti, ki to zares sploh niso bile, ni čudno, da se je v tistem trenutku v njej spet zbudila bolečina po nesprejemanju pri lastnem očetu, lastnem družinskem stebru, ki bi ji moral najbolj od vseh, dati občutek vrdnosti. Pričela je stradati. Prvi odziv na nesprejetost. A stradanje je naporno. S pomočjo droge, pa je zelo enostavno.

Pila je, da je v sebi spet začutila veselje do petja. Jemala je ketamin, ectasy, kokain,…s katerimi je ekstremno hitro shujšala do kosti. Poleg motenj hranjenja, s katerimi se je na tiho borila že kot najstnica, se je ob vsemu pojavila še huda depresija, ki je na trenutke zaradi vseh kemijskih substanc začela mejiti že na manijo. Tako so se pri njej začela razpoloženjska nihanja, ki so jo vozila gor in dol do najbolj grozljivih globin. To so seveda opazili tudi mediji, ki so jo začeli zasledovati na vsakem koraku. Njeno psihično stanje je bilo najbolj zaželjena tema vseh tabloidov. Iskali so njene najbolj šibke trenutke. Dobesedno taborili v zasedi pri njenem domu, da jo bi ujeli v najbolj normalnih človeških momentih.

Potem je spoznala svojega on off moža s katerim sta se družno zadrogirala. A ker je bila v njej ranjena deklica, seveda ni imela pojma kaj pomeni imeti razmerje z moškim. Edino razmerje z moškim, ki ga je poznala, je bilo razmerje z očetom, pri katerem pa se je morala na vse pretege truditi, da je ugajala. A seveda ni nikoli bilo dovolj. In vse svoje frustracije in bolečino in neuspeh je izlila na svojega tipa. V njej so se porajali dvomi, ali jo on ljubi. Sovražila ga je, a ob enem ljubila, na način kot ga je pač poznala. Od tu vsi udarci, vsi pretepi tako za zaprtimi vrati kot v javnosti. Nihče, ki to ni doživel sam pri sebi, si ne more predstavljati kako boleča je ta turbulenca. Pretepala sta drug drugega. Pojma sicer nimam, kaj je bilo napačnega v njem, ampak si lahko mislim. Pa to sploh ni važno. Svojo bolečino in trpljenje, ki so ga droge le še potencirale, je zdravila z udarci. Pretepala je celo samo sebe. Nemalokrat je samo sebe tako močno s pestjo udarila v obraz, da so jo našli v mlaki lastne krvi. Sovražila je samo sebe. Zaradi vsega kar je bila. Čudno ne. Kaj vse bi nekateri dali, da bi bili ona. Ampak ni tako enostavno kot se vidi na prvi pogled. Vsi smo krvavi pod kožo. 

Imela je sicer svetle momente. Ko sta se celo skupno odločila za odvajanje. Najprej na kliniki, kasneje zaradi prenapornega režima, v lastni režiji. In da bi preživela težke bolečine odvajanja, sta se začela se rezati. Njena zapestja so bila polna zarez. A korak od poskusa do zasvojenosti, je kratek. Poleg vsega kar jo je imelo v krempljih, je v svoj repertoar odvisnosti, dodala še rezanje. Z drogo je plombirala in ob enem delala bolečino duši, a ker to ni bilo dovolj, je bilo treba poškodovati tudi telo. In tako se je začel začaran krog.

Nobena slava in noben denar, te ne reši pred lastno bolečino. Da ti samo možnost, da začneš na še bolj brutalen način trpinčiti samega sebe. Škoda le, da ni o tem nikolu javno spregovorila. Verjamem, da bi mnogim odprla oči in pot do ozdravitve. Ali pa tudi ne. 

Ko sem gledala posnetek iz njenega nedavnega koncerta v Srbiji, je mene tako grozno bolelo, ko sem videla to ubogo sesuto žensko na velikem odru. Bila je kot majhen otrok, ki kljubuje svojim staršem. Le da je ona začela kljubovati svojim oboževalcem oz. tistim, ki so hodili na njene koncerte. Kot bi želela pokazati:”Glejte me. To sem jaz. Kaj me briga za vas. Jaz se ga bom zadevala. Uničila se bom. Vidite. Tukaj sem. Taka sem. Briga me za vse.”…a dejansko so bili vse to kriki na pomoč. “Pomagajte mi. Ne vem sicer kako…sovražim sebe in celi svet, ampak…pomagajte mi. Sprejmite me tako kot sem. Kdo sem ne vem…ampak hudo mi je. Rabim ljubezen.”

Oče je nekoč ni slisal, zato so njeni starši, njen oče postali njeni oboževalci. Tisti, ki so jo na nek način VIDELI. Morda čutili, razumeli…a vseeno je vedela, da tudi oni ne vidijo nje prave. In zato je začela izsiljevati pozornost tudi pri njih. S svojimi izgredi je bila opažena. Nikoli dejansko ni predelala bolečin iz otroštva. Skozi leta jih je uspela potlačiti. A na koncu duša vedno izstavi račun in udari z vso močjo nazaj. “Zdaj pa se bori, če se znaš smrklja.” In kaj je lepšega, kot ko si down, popit nekaj alkohola in povečati dopamin v možganih in se spet počutiti uredu.

Zakaj je pila brez meje, ko pa bi se lahko napila z nekaj pivi in je to to. Kot kao vsi “normalni” ljudje? Zato, ker se je bala, da bo spet srečala samo sebe, svojo bolečino v kateri se je počutila kot, se opravičujem izrazu, največji gnoj na celem svetu…. in bo občutek sreče minil. Ker vsakič ko je občutek minil, je prišla še večja depresija. Zato je raje pila dokler ni zmanjkalo. Ko že ni več vedela za sebe, je padla še kakšna črtica heroina in druge droge…in to je kaos. Kaos za tako presušeno telo. 

Po koncertu v Bogradu je odpovedala vse nadaljne koncerte. Seveda jo je prizadelo vse kar so vpili pod odrom. Jaz mislim, da jo je dotični koncert dokončno uničil. Neka jebena srbija jo je zabila in ubila do temljev. Ker srbi ne skrivajo svojega mnenja. Najbolj brutalno so udarili po njej.

Bila je že v tako slabem stanju, da je čudno, da ni že takrat telo zablokiralo. 

Vsa njena zgodba zlorabe drog je na prvi pogled tako komplicirana in težko razumljena glede na dobre pogoje, ki jih je imela v življenju pravzaprav…a tako enostavna, da je že kar grozno.

Pisali so:”Bila je upornica.” Res je. A nihče ni upornik brez razloga. In zanjo je bila smrt odrešitev od tega življenja, ki lahko tako veliko da, a še več vzame. ŠE VEČ VZAME KOT DA!

Zato…soditi nekoga na podlagi tega, kako se obnaša in kaj dela sam s sabo je grdo in otročje. To kar so ji vpili na oder Srbi je bilo nezrelo in zlobno do obisti. Bila je le punca z tako veliko količino bolečine, da stavim, da večina ljudi, ne bi bila sposobna živeti in bi že prej zaključila svoje življenje.

Zato ne glede na to, ali je umrla zaradi odpovedi organizma ali prevelike količine drog…ali pa je sodila sama sebi…she is my hero and she always will be.

Ne zaradi talenta zaradi katerega jo vsi občudujejo, ampak zaradi moči, ki jo je imela, da je uspela pripeljati sebe do Cluba 27…zaradi moči, ki jo je imela, da je sploh lahko “coupala” z vsem, kar ji je dušilo dušo.

Ker nihče, ki tega nikoli ni čutil v sebi, ne bo razumel, kako grozno, naporno, boleče je lahko življenje, ki ti ga zajebejo že v rosnih otroških letih sebični egoistični starši.

Noben talent, noben denar in nobena slava ti ne pomagajo NIČ, ko si sam s sabo in svojo bolečino. In dokler bomo ljudje na đankije gledali kot na smeti tega sveta, bodo žrtve in še več takšnih kot je bila ona. Đankiji so odraz družbe. Namesto, da bi spregledali kaj nam sporočajo, jih tlačimo v gnoj kot, da so manjvredni ljudje. Kot, da so lenobe, razvajenci, …

Naj počiva v miru.  

ps. Njeno življenje je upam, da bilo wake up call za…no saj tisti že vedo.

This is the strangest life I’ve ever known

Hojla. Evo mene nazaj. Waaau, blazno inspiracijo čutim zadnje čase. 

Pravzaprav je pisanje zame, kot neke vrste čiščenje, prečiščevanje duše. 

Razkrivanje in odkrivanje same sebe. Saj to je nekako point pisanja blogov. 

Ok, na eni strani je tendenca k temu, da te nekdo bere, vidi in da mu pokažeš jasno sliko sebe ali svojih stališč. Na drugi strani pa dejansko potrebo po izražanju, po dajanju, po sprejemanju na koncu koncev.

Človek… no, ljudje so mi glavna enigma. Kljub vsem velecenjenim psihoanalitikom, filozofom… še vedno ne moremo trditi kakšna je osnovna resnica, generalna resnica za vsakega posameznika.

Ko že dobim nek odgovor, ko mislim, da že vem, da me nič več ne more presenetiti, me udari. Direktno tja, kjer sem najbolj občutljiva. V odnosih.

No, ta občutljivost ni te vrste, da me odnosi lomijo in nosijo naokoli. Me pa vedno znova fascinira to, da nimam pojma sploh zakaj gre :) Včasih pomagajo razni citati, ki pa so bolj kot ne obliž na rano. Ali tolažba v sili, ali pa…no ampak, če ne bi zdajle dobila enega fajn prebliska, katerega bi rada delila v tem virtualnem svetu, potem…, hja, potem sploh ne bi pisala.

Sem človek, kateremu odnosi in ljudje zelo veliko pomenijo. Imam srečo in tendenco k temu, da v moje življenje prihajajo izredno zanimivi, a tudi blazno kompleksni ljudje. To so ljudje, ki se jim dogaja v življenju sto na uro. Podobno kot meni, ki ne prenesem morečega nekreativnega vzdušja. 

Občutka, da stagniram. Občutka, da se nič ne dogaja. Kaos lažje prenašam, kot občutek, da je vse mirno in zbalansirano. Čeprav stremim k ravnovesju. Paradox. Pa dvomim, da ga bom kdaj dosegla. Morda pa ravnovesje ni zame. Morda pa bi se v njem blazno dolgočasila. Predvidljive stvari so tako zelo nezanimive. Čeprav v določenih trenutkih pomagajo in olajšajo življenje. Ampak so pa tako zelo…predvidljive. In morda, če bi bila sama bolj enostavna, bi v svoje življenje privlačila bolj simple ljudi. Ampak ne. Enostavno se mi to ne dogaja. Enostavnosti ne prenesem. Divjam k nemirni vodi, da me spet odnese. Včasih človek naleti na čeri. Bum! Ker se v našem teritoriju znajde subjekt, ki je še bolj kompleksen od nas samih. No in takrat se na plano prikaže NAŠA enostavnost. Takrat se sama sebi zazdim popolnoma navaden človek. Ker tisti tam, je vse tisto, kar sam nisi. Ampak ne. Tisti tam, najbolj zajeban subjekt je zrcalo tebe. Tega kar si sam in vsega tega kar nisi pa bi rad bil. Pa si to res ti, se potem vprašaš. Morda. Ali pa ne. Pravijo, da so misli kreatorji naše osebnosti in našega življenja. Potemtakem je vse čist simple. Misli si nekaj in to boš postal.

Zakaj nas privlačijo (prijateljsko in ljubezensko) najbolj nenavadni ljudje, ljudje s katerimi ni šanse, da bi lahko funkcionirali? In kako prekleto težko je potem te ljudi izpustit iz svojega življenja. Bodisi je to tvoja neuslišana ljubezen. Bodisi žrtev, kateri si sam rešitelj. In v danem momentu sam preživljaš težke bolečine, ker vidiš in čutiš, da celoten odnos uničuje tvojo integriteto. Misli so okupirane. Čustva so nerazjasnjena. Vse je čudno. Včasih.

In prišla sem do zaključka. Siliti v to, da se nekaj resonira z nami je brez veze. Utopično je verjeti v to, da se bo zgodil čudež in bo steklo vse v smeri našega toka. Ne bo se to zgodilo. Ne gre za tlačenje, gre za soočenje.

Soočenje predvsem s samim sabo.

Ljudje smo hedonisti in blazni podarjevalci užitka. Naša energija in intelekt je najprivlačnejsa stvar ever. In ko naletimo na nekoga, ki nas dobesedno zasvoji s svojo energijo in intelektom, takrat porušimo cel svoj sistem in se mentalno podredimo drugemu. In to je napaka. Ker ne poznamo svoje dinamike zakaj se to zgodi, kako bomo prepoznali ozadje drugega?

Ko naletimo na tak boleč destruktiven odnos, ki nam ne da miru, takrat je čas, da izklopimo. Ja težko je pozabiti. Tega se ne da. Lahko pa stvar odstavimo iz svoje avtoceste in nadaljujemo brez te ovire dalje.

Na koncu koncev, vedno se zgodi to, kar se mora.

Ta oseba morda res ni za nas. Ali pa mi nismo zanjo. Ali pa totalno ne paše v naš film. Življenje že ve. In mi konec koncev od vsega štarta tudi. Pustimo torej destrukcijo za druge, ki še ne znajo. Gremo naprej v življenje z odnosi, ki nam dajejo, ki nam vračajo, ki si nas zaslužijo. 

Veliko ljudi je na svetu. In veliko je takšnih, ki nas bodo imeli rade takšne kot smo. Saj je vse zelo enostavno. Zaradi drugih se nikoli ne bi smeli spreminjati, ker tudi oni sami, niso svoja zaslužena celota. Tudi oni so potrebovali nas za flikanje svojih lukenj. Tega pa nam ni treba.

Obkrožimo se z ljudmi, ki bodo znali ceniti to kar dajemo in bodo videli v nas več kot samo objekt, ki bo nudil potešitev trenutnih želja in potreb. 

Vsak od nas ima potrebe. In prav je, da se predajamo tistim, ki nam v polni meri dajejo pozitiven feedback.

Ne potrebujemo 100 prijateljev. Dovolj je eden. Dovolj sta dva. In ko bo v naše življenje prisla ena sama iskrena oseba in bomo tudi mi njej iskreni, potem se bo svet odprl. Potem bo v naše življenje stopilo več iskrenih ljudi. Ne rabijo biti vsi zelo bližnji prijatelji. Dovolj je že to, da nam namenijo sebe takšnega kot so. To je največ. Življenje in odnosi brez mask in sprenevedanja. 

Kdor pa nam povzroča dvome, bolečino ali celo solze…tak si ne zasluži nas.

Tak si ne zasluži trenutnega nas. Naj gre svojo pot. Vi pa svojo. Bo že prišel čas, ko se spet srečata. Kar se zagotovo bosta… nekoč…, ko bodo planeti v pravi konstalaciji. Pred tem pa.. dobrodošli novi ljudje. Dobrodošla nova energija, ki nam bo dala zalet in veselje do lastnega obstoja. 

Je pa res, da se nemalokrat zgodi, da sami zajebemo nek odnos. Takrat si pač priznajmo napako in naj bo to lekcija za naprej. Lastne napake so najtežje, nam pa tudi največ dajo. Tako, da iskrenost, iskrenost in iskrenost.

Tako, da vsi tisti moji dragi…, veste kateri ste…, eni dlje eni manj časa v mojem življenju… rada vas imam :* 

In dobrodošli vsi novi moji dragi, ki ste šele na poti v nek odnos, ki nas bo povezal vsaj za neko kratko obdobje, v tem prekratkem življenju. 

Peace, Teja.

“Tears are words the heart can’t express”

Hey people. 

O ja, its time, da spet napišem nekaj svojih utrinkov, ki se bodo upam, da povezali v smiselno celoto, čeprav priznam, mi tale vročina kisa možgane dobesedno in vse kar lahko počnem je, da sedim in delam nič. Eto. Kljub temu, da sem se spravila končno k pisanju novega zapisa, se počutim blazno nekoristno, nekreativno in sama sebi odveč. Ampak ok, to je pač moje momentalno počutje, ki je neodvisno od tega kar bom napisala. Morda pa bo pisanje pomagalo pri čiščenju vsega tega kar se mi je nabralo. Pa saj se ni nabralo nič pretresljivega. Daleč od tega. Ampak v zadnjem času sem postala precej socialno bitje in sem nase navlekla toliko nekih novih energij različnih ljudi, da  se tudi sama počutim bolj polna in imam svetu več za dati. No moji blogi še zdaleč niso namenjeni samoanalizi. To je blazno intimna stvar. Sem pa analizirala marsikaj drugega. Predvsem to, da ljudje nenormalno stremimo k temu, da nas drugi sprejmejo. Da nas razumejo. Da nas imajo radi. Ampak kaj ti to stremenje k vsemu temu pomaga, če ne ti sam niti drugi nimajo pri sebi razčiščenih pojmov o sebi, svetu in svojih pričakovanjih. Vse skupaj na koncu lahko postane totalen čustveni kaos. 

In iz leta v leto bolj izgubljamo stik sami s sabo. Še bolj zapiramo v svoj svet. Se zapiramo pred ljudmi. Ščitimo pred bolečino in pred tem, da bi bili ponovno ranjeni. Pa smo se vprašali, kdo nas je zares ranil? In zakaj se nam rane vedno znova odpirajo na istih mestih? Najlažje se je potem, ko bolečina zadene tako globoko, da ni več prostora za racionalno mišljenje, zapreti pred vdorom novih potencialnih lovcev, ki bodo v določenem trenutku začutili potrebo po tem, da sami sebe zaradi svojih frustracij in bolečin, zaščitijo tako, da v nas namerijo puščico in izstrelijo najbolj boleč udarec tja, kjer smo vsi ranljivi. Potem se vrtimo in vrtimo in ližemo rane in obsojamo in napadamo, ali pa se zavlečemo v skalnato votlino in nabiramo nove moči za naslednji poizkus brutalnega napada osebe, ki bo prišla v naše življenje. 

Ampak dejansko je tukaj dvojni problem. 1.Ščit, ki si ga nadenemo nam ne olajša plovbe skozi življenje in pri spoznavanju novih ljudi takšnih kot so. Ker je to nemogoče. Kako bomo kdajkoli spet čutili zaupanje v ljudi, če pa skozi zid, ki smo si ga nadeli, ne prodre niti najtrši vrtalnik. A smo s tem ščitom res kaj bolj srečni in varni? 

1. Ščita si ne nadenemo in pustimo, da smo vedno znova ranjeni. Pač vedno znova tvegamo in naletimo na isti sistem odnosa.

 Kaj pa zdaj? Ne eno ne drugo nam ne olajša zadeve. Ker ne v prvem ne v drugem nismo pri sebi naredili nobene spremembe. Čustev ne moremo kar izklopiti. Lahko jih potlačimo, ampak potem bo prišlo do trenutka, ko se bo zgodilo to kar se zgodi z vodo za vodno zapornico. Voda stoji, se nabira, ne odteka počasi in sistematično. V nabrani stoječi vodi se nabira umazanija, bakterije, vedno bolj je motna in dno ni več vidno. Takšni hodimo ljudje po svetu. No in potem v nekem trenutku zapornica popusti. Recimo, ko v to vodo vlijemo nekaj jedke snovi in le ta pregrize zapornico. Takrat udari na plano vsa ta umazanija plus dodatno zjedkana zapornica. Oh! Zjedkana snov je lahko v realnosti alkohol, droga…bilo kaj kar sprosti zavest in na plano spusti podzavest. Kaos je tako hud in še mnogo, MNOGO bolj boleč. 

Ljudje se ne zavedamo, da bolečine v odrasli dobi izvirajo iz bolečin otroštva. Sama opažam velike razlike med ljudmi, ki so imeli ob sebi v otroštvu dva zrela starša, ki sta mu dala veliko ljubezni. Ne glede na to ali sta bila ločena ali ne. Ljubezen in varnost. Če tega manjka v teh občutljivih letih, potem se tudi kasneje bolečine in izgube ponavljajo. Ostanemo večni otroci. Se skrivamo za maskami, ker svojega dejanskega obraza tudi naši starši niso znali videti. Ker nikoli ni bil ta obraz sprejet v polnosti. Nadenemo si masko in gremo v svet. Kjer na nas prežijo predatorji, prav tako ranjene čustveno labilne osebe. Ali še huje. Na nas se nalepijo osebe s psihopatsko tendenco. Bog pomagaj. Kaj se je tem revežem moralo zgoditi hudega v otroštvu.

V zadnjem času sem veliko analize posvetila solzam-joku. 

Vam je že kdaj kdo rekel, da solze pri njemu res ne palijo/ne pridejo do živega? Ko so se vam iz oči vlile solze, da bi sprostile bolečino, ki se je kot lok zapičila v vaše srce. Gledal vas je nepremčno v oči in vi ste se počutili, kot bi se z glavo zaletavali v zid. Nikakor nobene pričakovane, željene besed.

Zanimalo me je, zakaj se nekaterih solze ne dotaknejo.

Že res, da pravimo, da nekdo lahko izsiljuje z jokom. Da otrok izsiljuje z jokom. Dojenček izsiljuje z jokom. Halo!!?? Že to je napaka, da starši pustijo otroka jokati v posteljici, češ, da si bo tako zapomnil in se naučil, da ne more dobiti vsega kar hoče. In to bitje staro komaj mesec dni. To se mi zdi skrajno brutalno. Kaj hoče otrok, če ni lačen, če ni žejen, če ni polulan ali pokakan? Izsiljuje? LJUBEZEN. Potem ga vzamemo iz zibelke in ga nosimo na rokah in jok se počasi umiri. Počuti se varno. Ljubljeno. Sprejeto. To malo bitjece, kateremu je mama celi svet. Kateremu je mama dom v katerem je 9 mesecev razstel in z njo čutil in z njo dihal. In ona ga želi naučiti takoj v najbolj needy časih, da je na tem svetu sam s svojo potrebo po ljubezni in varnosti, ker je pač prav, da malo joka. In ga v joku pusti dokler od omaganosti ne zaspi. BRAVO! In na naslendjem kofetkanju z drugimi mamami druga drugi čestitajo za ta uspej. 

Čeprav se mnogim mamam para srce, ko slišijo jok svojega dojenčka, one vztrajajo, da je prav, da se ga pusti jokati. Če ne drugega so tako prebrale nekje na internetu. Joj joj joj. Kaj pa občutek? Kaj pa materinski čut? Potlačijo ga. Za vraga, vzemi to malo dete v roke in ga umiri in pocartaj.

No to je bil primer, ki močno vpliva na človeka tudi v odrasli dobi. Podzavest si zapomni, da je bila v določenem trenutku svojega življenja njegova potreba po ljubezni, bližini in varnosti, nezadovoljena. Zdaj, ali postane tak človek močan, no še pred tem je taka oseba večkrat razočarana v ljubezni, ker seveda ne zna dajati niti sprejemati ljubezni, ker je tega ni nihče naučil. Ali pa postane čustveni invalid, čustveni izsiljevalec…v vsakem primeru, pa naj se sliši še tako obsojanja vredno, se nahaja oseba, ki vse kar si želi je, da bi bila ljubljena. Ne dela tega nalašč. To so kriki duše po :”Imej me rad.” In ker v prvi vrsti ni še osvojil lekcije kako ljubiti sebe, seveda ne dobi niti od drugega tega kar želi.

Solze so odraz bolečine…ali veselja. Čistijo oči in dušo. Morajo biti izjokane. Nikakor ne potlačene. Vsaka potlačena solza je, kot bi v srce zarezali novo rano.

Zakaj nekdo ne joče? Zakaj nekateri moški pravijo:”Bojim se  ženskih solz.” Seveda, ker ne znajo reagirati na solze. Ker tudi njihove solze nekoč niso bile uslišane in so bile izjokane v prazno. Enako je s tistimi, ki jočejo za vsako malenkost(ki to seveda ni-je precej velika stvar za takšnega posameznika) ali pa, ki resonirajo z vsakimi jokavimi osebami v svojem okolju. Ni pravega ravnovesja. Zato sem vedno zelo razočarana, ko vidim, kako mame nadirajo svoje otroke, ki jokajo, ker so se naprimer udarili ali pa ker so naredili nekaj narobe, ne v skladu z pričakovanji okolice. No to večinoma počnejo očetje, ker njim ni bilo dovoljeno jokati. Ker oni so pač močni in morajo čustva skrivati.

Eto generalni problem, zakaj si predvsem moški nase navlečejo ščite, da jih okolica ne bi ranila. Predvsem ženske. Ja drage moje, me imamo večji vpliv na moške, kot si mislite. Oni se umaknejo. Me pokažemo, da nam ni vseeno. Oni se zaprejo vase in se delajo, kot da se jih nič ni dotaknilo. Me jih zasujemo z čustvi. Na koncu sta oba pola prizadeta in zmedena. Kaj tukaj ne štima? Zakaj ne bi ljudje skušali sami pri sebi poiskati pravo ravnovesje. Vsak od njiju je pač naredil to kar najbolje zna. Ona pokaže preveliko količino čustev, on jo dostikrat zaradi tega tudi obsoja. On se zapre, zaščiti, ker v določenem scenariju ne želi biti ponovno ranjen. Kaj smo zdaj s tem naredili dobrega zase? Jaz mislim, da popolnoma NIČ. Tako eden kot drugi bosta v najslabšem primeru odšla svojo pot, stran od nezaključenega odnosa. Ona ranjena dodatno, ker spet nekdo ni sprejel njenih čustev, zmedena, ker ne ve kaj se dogaja z njim. On pa si bo nadel še trši ščit, ki bo v naslednjem primeru še bolj ranil s svojo trdnostjo in principi kot nazadnje. Ne enega ne drugega ne gre obsojati. Oba sta naredila to, kar najbolj znata. Na način, ki ga poznata in po katerem funkcionirata. Oba pa bosta dodala še en ščepec nezaupanja do ljudi. Ker ljudje ranijo-prizadenejo. Res je. Ampak ali je vredno, zaradi izkušenj v preteklosti, ki niso bile predelane zakaj so se zgodile, zapraviti vsako naslednjo priložnost po nekem kvalitetnem odnosu, ki je lahko bodisi ljubezenski ali prijateljski? Škoda.

Zato je zelo pomembno in odgovorno in konec koncev smo dolžni, analizirati sebe in svoja čustva in svojo preteklost, ker le tako bomo lahko čustveno zrelo in stabilno imeli odnose z ljudmi, brez nepotrebnih konfliktov, ki nas bodo naprej pognali še bolj uničene in nezadovoljne  s sabo in svojim življenjem.

Pogovarjajmo se. Odpuščajmo si. Posledično si bomo lahko tudi zaupali. Ker za vsako stvarjo, vsako besedo, vsakim dejanjem, se nahaja vzrok zakaj je nekdo tako reagiral. Vedno je tako. VEDNO! Manj bo sovraštva, žalosti, zamere in nerazjasnjenih  komunikacijskih zapletov in odnosov. 

To je vse kar bom rekla za konec. 

Poljub, Teja 

Games people play

Hey hey people of the world. Teja is back!

Čeprav sem v zadnjem času posvojila angleški jezik in zanemarila maternega, bom pisala materi na čast v slovenskem jeziku. Ker tako kot je rekel Freud:”Če ni nič drugega, je potem tu mati.”

Že nekaj časa lovim svojo inspiracijo po širnem svetu, iščem navdih v popolnoma vsakdanjih stvareh, ki iz analitičnega stališča niti niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled. Ker je vsak človek svet zase…kaj svet, galaksija, vesolje, nikakor ne moremo govoriti o preprostosti popolnoma vsakdanje banalnih stvari.

Za mano je intenzivno obdobje psihoanalize, v kateri spoznavam vse širine in globine človeške zavesti in podzavesti. In kljub temu, da me moje vsakdanje življenje blazno navdušuje in navdihuje in mi dela kaos na trenutke, se veliko bolj znajdem in najdem v svoji podzavesti. Problem pa je prideti do tja. Ampak tam se skrivajo vsi odgovori. Tako kot v sanjah, ki so čudovita pot do podzavestnega jaza, mene, tebe, vas. In ne, ne govori o preroških sanjah, ker v preroške stvari ne verjamem. Predvsem, ker se sama počutim kot Alica v čudezni deželi z več različnimi potmi, ki vsaka vodi do določenega rezultata. Težko je biti jaz. Težko se je vsak dan soočati s toliko različnimi stvarmi, občutki in spoznanji. Včasih bi najraje svojo zavest izklopila popolnoma in dala besedo podzavesti, ki pa žal ni vedno najbolj lepa, čista in enostavna. Ampak ravno spoznavanje nezavednega mi je dalo vpogled v zavedno. 

V zadnjem času sem spoznala veliko zelo različnih oseb. Vsaka zase svoj biser. Svoj planet. Pa smo si kljub temu zelo zelo podobni. Saj vsi intenzivno odkrivamo čarobnost posameznih trenutkov in vibracije se stekajo ena v drugo. Ker spoznavam sebe, spoznavam ljudi. In na srečo sem se znebila občutka, da moram vedno in povsod resonirati z čustveno labilnimi ljudmi.  Kar sem počela pač zato, ker jih predobro razumem. Z vsem spoštovanjem do njih, da ne bo pomote, vendar ljudje so čustvene pijavke. Naj tukaj še pripišem, da sem sama daleč od popolnega psihostabilnega bitja. Izjemoma sem uporabila ta termin, ker se ipak ljudje najbolje nanašamo in razumemo  na stabilno in nestabilno. Zelo malo je takšnih, katere lahko ocenim kot psihično stabilne. Pa tukaj ne ciljam na anksiozne mornje, ki so postale del vsakdana v ujemanju z vsakdanjo hektiko življenja. Tukaj ciljam predvsem na posledico nekega osebnostno motenega osebka.

No glede na to, da je tole blog katerega berete simple ljudje, bom raje stopila vstran od uporabljanja strokovnih treminov in bom rekla takole:”Najbolj normalen človek v vaši bližini, je najbolj osebnostno motena oseba.” Pa nikakor ne mislim, da so ti ljudje slabi. Nikakor. So ljudje z razvitimi različnimi tendencami. Psihopatizem vsebuje več podzvrsti. Danes se ne bom spuščala v podrobnosti glede psihopatije. Bom pa skušala razdelati v grobo, igro katero se igramo ljudje.

Ja res je, življenje je igra, vsak od nas prevzame svojo vlogo. ZAVESTNO. To so odločitve, to so knjige, študije po katerih se ravnamo, raziskave, tolažilna beseda zdravnika, kateremu tako zelo zaupamo…vse nas napeljuje na to, da obstaja neka formula za vsakega od nas, ki bo omogočila kvalitetno plovbo skozi življenje. Igramo se igre, a brez diplome. Kaj to pomeni? To pomeni, da nihče na tem svetu ne more povedati, kaj dejansko ta vloga, prevzeta vloga pomeni. Dokler ni raziskana podzavest, potlačene travme, spomini…ne bo iz te vloge nič dobrega. 

Vsekakor ni nič nenavadnega, da ljudje v svetu delujemo po nekih določenih pravilih. Če ne bi, bi šlo vse v konec. So pa vloge, ki škodijo tako posamezniku, ki jih izvaja in osebku, ki postane nezavedno “žrtev” igranja igralca brez življenske diplome. Igralec pozna pravila, pozna tudi korake kako dobiti od druge osebe feed back kot si ga želi. To se vidi predvsem v igri moški:ženska. Lahko je igralec ženska ali moški. To ne igra vloge. Oba spola sta kljub razlikam v fizikalni in kemični strukturi, popolnoma enakovredna. 

Obstajajo knjige, obstajajo študije, mnogo njih, na temo kako zapeljati in vpeljati željeno osebo v svoje lovišče. Oh kako sexy, haha.

Simple primer: moški želi dvigovati svoj ego s tem, da v svojo posteljo pripelje  več različnih žensk. Obvlada komunikacijo, obvlada mimiko, obvlada lahko vse o čemer so pisali strokovnjaki v različnih študijah. Vendar. Igra lovljenja je blazno zanimiva. Ko se plen ujame, se začne sproscanje nezavednih viharjev duše in preteklosti igralca, ki obvlada igro. 

Na koncu v mrežo ujame več muh. In na koncu ostanejo trupla. Ampak to ni dovolj. Išče nove in nove “žrtve”, ki bi njegovemu lovu in njegovemu egu in njegovi inteligenci, dale občutek zmagoslavja…vrednosti.

Ampak…kaj pa čustva? Lahko jih potlačimo. Lahko jih uničimo. Lahko jih skušamo zavestno zatreti, ampak na koncu dobimo račun. Vedno.

A ker ta oseba obvlada to magijo, druga oseba pade na njegovem testu. On pa gre dalje. Ali ona, da ne bom pristranska. 

Ampak te igre so nevarne. Zelo nevarne. 

Kaj se zgodi, ko se najdeta dva dobra igralca. Dva dobra bralca človeške duše in misli. Vse je čarobno. Vse je kot vulkan strasti in emocij. Emocij pa nista sposobna, ker jih tlačita. Čeprav jih bi lahko vzpostavila. A, ker sta se zavestno odločila, da bosta igrala igro, sta potlačila svoj pravi jaz za ceno eksperimentiranja.

Ponavadi te vloge naštudirajo ljudje, ki so imeli večkrat ranjeno srce. So bili izdani. So bili pretirano čustveni in napačno usmerjeni v življenju. Inteligentna bitja delajo največjo škodo svojemu pravemu jazu.

Z raznimi kognitivnimi sposobnostmi in osvojenim znanjem nevrolingvističnega programiranja, ki je žal v teh časih postal komercialni D SHIT, lahko dobijo vse, čisto VSE, kar jim pade na pamet.

V določenih primerih je to čist ok. Vendar ne takrat ko igramo na karte čustev. 

Nikoli in nikdar se ne bi smelo uporabljati tovrstnega znanja v primeru ljubezensko seksualnih odnosov. 

Zato tukaj vprašam.:kakšne frustracije so nastale v človeku, da se je odločil, da bo izostril veščino v kateri bo hranil svoj ranjeni ego in si ne bo dopustil več začutiti pristnega jaza? Zakaj tlačiti čustva? Zakaj zatreti otoka v sebi? Na koncu smo tako ali tako prizadeti, ker so nas na svoj način, prizadeli v naši glavni matični celici. 

 Ljudje smo bitja, ki potrebujejo ljubezen, bližino, …potrebujemo to, da smo ljubljeni, da nas ima nekdo rad. Pa kaj pol, če smo prvič, drugič, tretjič ali četrtič doživeli razočaranje in izgubo. Pa kaj pol, če so nas do zdaj vsi partnerji razočarali. Zakaj bi morali potem še mi, razočarati same sebe? Zakaj bi zaradi tega morali potlačiti sebe in zgraditi neko fejk osebnost? Ne bo nam dalo drugega kot nekaj kratkotrajnih prijetnih občutkov, ki so podobni povišanju dopamina in serotonina v možganih ali pa bolj preprosto rečeno, so kemijski orgazmi. Na koncu ostanemo sami. Na koncu se zavemo, da smo izgubili sebe. 

Vse lepo in prav. Pivo paše. Đointi so nebeško zdravilo in še kaj. Seks je totalna perfekcija narave. Ampak kje je duša? Kje smo mi? Kje je naš jaz?

Jaz pravim:” Rock’n’ Roll je zakon filozofija življenja, ampak le, če se v njem ne izgubimo.

Zato zaključna misel. Dragi moji. Vi niste to kar vidijo v vas drugi (razen redkih posebnežev, ki obvladajo analizo vsega kar človek je). Vi ste VI. To kar čutite. Vsi ste vsa ta razočaranja v ljubezni.  Tudi sreča. Vi ste posebni. In naj vas vodi skozi življenje zavedanje, da je človek na katerem sproščate svoje frustracije skozi naučeno ali posvojeno igro, le človek tako kot vi-s čustvi. Bodite pristni in bodite vi. Ker to je najboljša verzija vas.

With love, Teja.

Really great people make you feel that you, too, can become great.

Hey ho! 

Evo dragi moji, Teja is back! No sicer nisem nikamor šla, pa tudi glede na veliko število statusov, ki jih objavljam na Facebooku, bi v tem času lahko v tej količini besed sestavila že kar nekaj blogov.

Pa nisem. Pa sem rekla, da bom zdajle spravila skupaj nekaj konkretnega. 

Zdi se mi, da se v mojem življenju nikakor ne morem oprijeti le ene rdeče niti. Preveč jih je.  In moje življenje nikoli ni bilo enosmerna cesta. Vse skupaj bolj spominja na kakšno Ameriško več-pasovnico. Pa niti ne vem, če bi znala živet samo na enem pasu. Samo v eni smeri. Samo z eno hitrostjo. Nekateri lahko. Mene to ubija. Od nekdaj. In me obrača in premetava oz. se zadnje case počutim, kot kak sodoben đanki. Zadeta sem od življenja, od vsega kar življenje ponuja, od vsega tega dogajanja in novih odkritij. Od vsega, kar lahko v življenju imam(o). Vse je pravzaprav tako enostavno. Sami pa znamo to tako lepo zakomplicirati, da bi bil že čudež, če ne bi komplicirali. 

Kljub temu, da čutim nenormalno velik zalet, šus energije in idej ter želja, v tem prostoru vedno težje diham. Saj ne, da možnosti ne bi bilo tudi tukaj, v tej državi. So, ampak se mi ne zdijo dovolj vredne in meni zadovoljive, da bi se začela truditi v smeri realizacije idej. Vedno naletim na ljudi ali situacije, ki otežijo normalen razvoj kretive. Enostavno ne da se mi delati nekaj z omejenimi možnostmi. Ne morem. Enostavno me to utruja. 

In potem tehtam možnosti, sestavljam scenarije, seštevam leta, ki so za mano, zbiram izkušnje…in na koncu pridem do iste ugotovitve. Slovenija me omejuje.

Lepa dežela-da. Ampak tudi zunaj je lepo. Pustimo gore, morje in poljske pridelke, tega je po vsem svetu veliko. Tako, da človek lahko kjerkoli se nahaja, najde ravnovesje s sabo in naravo. Kjerkoli. 

A tukaj….Obdani smo z trdnjavo slaboumnosti in strahu, da tam zunaj, ni itak nič bolje in da itak nismo sposobni živeti drugje kot tukaj. Tukaj smo varni. Tukaj stvari poznamo. Saj je vse skupaj eno veliko sranje, ampak je pa vsaj cona varnosti in ni se nam treba na novo učiti. Ne maramo se učiti. Želimo vse takoj, brez najmanjšega truda. Sama vedno, ko se srečam s svojo sanjsko deželo Veliko Britanijo, začutim ŽIVLJENJE. Svoje življenje. To kar sem. To kar so moje sanje že od kar vem zase. Vsa tista mešanica ras, idej, filozofije, glasbenih stilov,….Nikoli nisem sanjala o poležavanju na plaži. Nikoli si nisem želela, zgolj ležernega nekreativnega užitka. Pravijo, da Britansko vreme ubija kreativnost. Ja, to pravijo tisti, ki gredo v London le na brezglavo zapravljanje in turistično utrujajoče ogledovanje arhitekture. TAM ima vsaka dežna kaplja smisel. Celo moje sanje o poroki segajo na Otoška tla. Jesen. Megla. Suho listje, ki se vrtinci ob zvokih Big Bena…

Kolikokrat sem slišala:”Ves TAM je še težje kot tukaj.” Povsod je težko. Ampak TAM ima vsak trud, delo smisel. Imaš možnost napredka. Razvoja. Slovenci smo blazno nekreativen zapečkarski prestrašeni narod. Pa se tega sploh ne zavedamo. Nočemo se. Živimo v sanjah in ne verjamemo v pravljice. Dovolj imam tega, da sanjam svoje sanje. Želim živeti svoje sanje. Ampak kaj ko vem, da TUKAJ savojih sanj ne morem živeti. Nikakor.

Od kar vem zase in sem v tem radijskem svetu, sanjam o tem, da bi lahko delala na kakšnem britanskem radiu, s katerim bi pokrivala glasbene festivale, gostila glasbenike v živo, predvajali live glasbo. Sanjam, da bi lahko intervijuvala vse te velike rock zvezde in za trenutek prišla v njihova življenja, o tem pisala, spremljala novosti in pisala recenzije.

Tudij študij psihoanalize bi lahko bolje in kvalitetneje opravljala TAM. 

Moje sanje so dinamične, so kreativne, imajo melodijo, imajo globino človeške duše in so boleče močne. Iz dneva v dan se bolj zavedam, da je življenje le niz trenutkov in da lahko v življenju delamo in imamo VSE KAR SI ŽELIMO.

Sama odbijam od sebe vse ovire in vse slabe zakrbljene misli iz okolja. V življenju je treba prepoznati znamenja, ki nam jih daje usoda, ki nam jih podajajo sanje in naša duša. Jaz sem teh znakov zdaj nanizala že lepo zbirko in res bi bilo neumno utišati njihov in moj notranji glas, ki mi pravi:”Vse lahko imaš. Zdaj ali nikoli. Življenje imaš v svojih rokah. Nihče ga ne poseduje, tvoje je.”

Preteklo soboto sem se imela priloznost spoznati s fanti Britanske indie rock skupine Klaxons. Luštni, preprosti, diviji, impulzivni in na svoji hitri cesti glavni, so name naredili velik vtis. Energetsko smo se zelo začutili. Pa pustimo detajle. Najbolj sem se ujela z njihovim začasnim tour memberjem, Anthonyem Rossomandom, ex memberjem skupin Dirty Pretty Things in Libertines, s katerim sva ob pivu na afterju, padla v debato o tem kako živeti svoje sanje, kako uresničiti svoj potencial in kako nujno si je reči:”I dont give a fuck.” Mladenič je sicer nanizal kar nekaj zanimivih informacij o sebi in svojem življenju in mi pustil stopiti v vrtinec svoje življenske filozofije, ki je precej podobna moji. Informacije katere bi z lahkoto uporabila v njegovi biografiji, če bi padla v to smer. Haha.  Eto, pravi mali ob pivovski intervju je nastal takrat v Udarniku. In kar hočem tukaj povedati je to, da mi je tip dal pošten kvader energije in zaleta in da sem samo še dobila potrditev, da to kar sanjam že toliko časa, čaka dobesedno za prvim vogalom. Da vse kar je treba je, da kupiš letalsko karto, iz računa dvigneš denar in piči na sceno. “It’s easy when you are young, dont forget that Teja.” Mi je rekel. “Dreams can come true. Just do it. Don’t think. Do it. There is no place for fear. Fear doesn’t exist. Life can be  Rocknroll if you want. It is YOUR life. Live your life …Be brave.” Tnx for that Anthony, haha. Častim pir, ko se srečamo spet. 

In takrat sem dobila utrinek: Really great people make you feel that you, too, can become great. 

In moram priznati, da zelo slabo spim ponoči zadnje čase, haha. V sanjah me preganjajo slike, kako drvim na letališče ali pozabim nekje letalsko karto, ali pa mi pred nosom avion odleti. Spet v drugi sceni stojim na praznem travniku na festivalu Glastonbury in pred mano na odru igrajo Depp Purpli komad Child in time-crazy shit, i know, haha….skratka, ata Freud bi bil ponosen name, če bi že kupila to nepovratno letalsko karto in stopila na letalo, do svojih sanj. Ali kot je rekel legendarni James Dean:

“Dream as if you’ll live forever, live as if you’ll die today.” Torej zakaj čakati na dan, ko sanje več ne bodo mogoče?

 Dovolj za danes. Grem spat. Sanjat. Morda mi končno uspe že pridet na to letalo za London. 

Waaaaau….noro dober komad!

Vse zaradi užitka

 Mislim, da človeštvo še nikoli ni bilo v taki krizi kot je sedaj. Pa ne mislim na gospodarsko in finančno krizo v sistemu, ki je pravzaprav nastala prav zaradi razlogov o katerih bom pisala. Ampak mislim na krizo v razvoju zdrave pameti, razvoju dojemanja sveta in sebe.

Ljudje samo še jamrajo kako je vse težko pa kako si nič ne morejo privoščiti….Hey-imate dve roki, dve nogi, oči, pamet, zdravje, dejmo mal akcije no!…vsi bi najraje obviseli v coni užitka, da bi se pa kdo malo premaknil, to pa ne. Sploh pa, življenje nam z določenimi razlogi ni namenilo SAMO užitka. S tem bi človestvo propadlo. Simple. In dokler bomo užitke iskali zunaj nas, bomo konstantno nesrečni.

In dokler bomo krivdo za nesrečo, za slabo finančno stanje, za neuspeh v ljubezenskih vezah in drugih odnosih valili na okolje, sistem in na neke trivialne stvari, na katere sploh nimamo vpliva in one ne na nas, bomo nesrečni. Globoko nesrečni. 
 Ljudje se bojimo neuspeha in ga enačimo z nesrečo, ker nesreča ze po defoltu predstavlja nekaj groznega, nekaj kar nas naredi šibke. Čeprav neuspeh z srečo oz. nesrečo nima skoraj nič skupnega. No razen predpone NE.

 In zanimivo je, da nas v tem času delajo nesrečne stvari, ki naj bi nas delale srečne in se oglašujejo tudi, kot velika sreča v življenju.

Sama sem resno zaskrbljeno ko berem ženske revije-koliko truda je v njih, da bi žensko prepričali, da jim vse to kar je tam notri dejansko manjka. Ker revije delajo v dobro le samih sebe. Koliko resnične pomoči za človeka je v njih pa samo vprašanje. Ni, ker ta čas v svetu in svet vodi marketing. Ljudi zdaj ne moreš več kupiti na svojo stran s kvaliteto ampak kvantitativno v evrih šteto umetno srečo v kateri ti dotični objekti in subjekti prav silijo v možgane sodobne marketinške mantre-”To potrebuješ! To moraš imeti! Ujemi sanjskega moškega! Bodi srečna!”

 Da da, vse lepo in prav. Človek rabi cilj, ampak videti pred sabo samo cilj in ne poti ni ravno dobra strategija. Strategija v tem primeru ne velja nič. Daj vse od sebe, da to dobiš. Ampak kaj je to vse? 200 evrov za čudovite Guess čeveljce? Oh da, težko je živeti v tem času. Konstanten občutek, da ti nekaj manjka. Vsem nam nekaj manjka. Na vseh naslovnicah revij nam v podzavest silijo občutek:”Nekaj ti manjka.” In ne samo na naslovnicah, tudi na televiziji, radiju in internetu. Pa nam res kaj manjka? Seveda nam-zdrava pamet in kvalitetna mera čustvene inteligence, ki na žalost ni prirojena. Prirojeni so nam nagoni. Agresivni in libidni nagoni se nam sproščajo, ko na nas agresivno vplivajo razni zunanji elementi, ki nam želijo prodajati srečo, skozi nedelo oz. skozi doseganje ciljev po liniji najmanjšega odpora. In lepo bi bilo, če bi ta tanatos ljudje ob vsem tem posiljevanju z fejk srečo, znali obrniti sebi v prid. Torej se ustaviti, občutiti in udariti v smeri svojega lastnega razvoja proti subliminaciji zunanjih elementov.

 Seveda pa vse le ne more biti tako preprosto. Tukaj je še privlačnost-seksualni nagon, katerega, bi bilo krivično pripisovati privlačnosti le do subjektov, ampak gre tukaj za vse preveliko privlačnost do denarne blaginje, kot take, brez pretiranega truda v osvajanju le tega. 

Ljudje smo pomešali osnovne zakone narave. Orgazmiramo, ko gremo mimo izložbenih oken a v postelji moški doživlja motnje erekcije, ženska pa se samozadovoljuje s pomočjo fotk neznanega prijatelja na Facebooku in razmišlja, kje bi dobila denar za prečudovito spodne perilo v katerem bi se počutila pregrešno seksi. Koliko dragocene energije sproščamo takrat v okolje. In ni samo zaljubljenost tista, ki v nas sproži proces podoben tistemu, ki se sproži v možganih ljudi z psihotičnimi motnjami. Da pa ne zaidem preveč v globino , jaz mislim, da je zdaj skrajni čas, da se ljudje ustavimo, začutimo sebe in si priznamo, da smo postali đankiji modernega sveta. Saj pa ne znamo vč funkcionirati brez vseh teh dražljajev. Odvisni smo tudi od občutka, da nam nekaj manjka, ker potem imamo vsaj en izgovor, da smo nesrečni. Odvisni torej od občutka, da se ženemo za uspehom, ki to pravzaprav ni. Polnimo si ego, ki poka po šivih in nenadzorovano sili preostala dva dela osebnostne strukture, da se krčita in rušita pod silo samopomembnosti. 

 V tem svetu ni več boja za preživetje, je samo se boj za tem, da zaživimo in obdržimo  fiktivno življenje in porušimo človeka kot del narave za ceno tega, da postanemo superiorni osebki brez kančka samokontrole, izgubljeni v kaotični notranjosti svojega IDa, katerega polnijo zunanji dražljaji nebrzdanega hedonizma.

Ni več samokontrole, samokritičnosti,…ja predvsem te slednje. Ni več. Izgubili smo se nekje na poti med Milanom in City Parkom…nekje med Miamijem, modno revijo Donatele Versace in vodo ~Evian. ~Ugodje, ki nas dela sužnje in ustvarja moške z Ojdipovim kompleksom, ustvarja anoreksične najstnice, ruši finančne stebre in blokira transakcijske račune.
 

Saj pa imamo vse. Dušo in telo. Sonce, vodo, zrak in zemljo. In imamo sebe! Vsaj še nekaj časa ;)