Helllooow people.

 

Tokratni blog začenjam brez odvečnega filozofiranja, brez balasta in izpostavljanja nekih velikih poant tega zapisa tukaj, ker itak vsi vemo, da sem globoka kot povprečna globina Tihega oceana, ki je približno 3.94 km. Ok sem poguglala. Ampak se mi fajn zdi, ker tako izpadem full načitana. Vglavnem, globoko je vse skupaj. Haha.

 

Let’s cut to the chase.

 

Tokrat se bom dotaknila svoje največje strasti-glasbe. 

Pričel se je festival Lent. In kot zavestna priseljenka na TOTI konec, sem ga uspela v celih 4. letih kar sem tukaj, to sredo PRVIČ tudi obiskat. 

Huh...Lažem. Lani sem bila na Magnificu na velikem odru. Ampak tega ne štejem, saj so runde rujnega rdečega padale ena za drugo in vmes ni bilo časa za absorbiranje festivalskega vzdušja. 

 

Letos je bil torej moj prvi. Načeloma me neko množično rajanje ob pečenih klobasah in pivu ne pritegne najbolje. Gneča ljudi, ki hodijo drug po drugem, pa se manj. Nebenega užitka ni sprehajati se gor in dol po Lentu in gledat pijan narod ki vpije eden čez drugega. Brrr...ne maram gneče. 

 

Pa sem šla. Vseeno. Na malce drugačen način. Po stran poteh do Večerovega odra. Priznam, da sem se tega večera reees veselila. Zakaj? Ker sem končno videla in slišala skupino Tide v živo. Woohooo!

Prepričana sem, da ste za fante ze slišali. Če ne drugega vam je verjetno v oči padel front man Kevin. Simpatičen mladenič s primorskim naglasom, nizozemskim stasom in REEEES neverjetnim glasom.

Skupina je lani izdala album Regeneration, ki je najavil singel Adieu, katerega sem objavila na vstopni strani tega page-a. Ne bom se spuščala v detajle same sestave skupine. Use google ali pa obiščite njihovo uradno stran www.tide-band.com.

 

Kljub njihovemu umetniškemu umiku, so mi ostali nekje “zadaj”, za vsak slučaj, kot nek okus po drugačnosti, ki pa takrat ni šla dlje od neke, ne spomnim se naslova, glasbene oddaje na TV3. Spomnim se, da sem takrat ravno podojila svojo, takrat 3 mesece staro Chantiko, utrujena od nočnega nespanja...na TV-ju pa prej omenjena oddaja, v kateri so predstavljali spot za komad Release my gun. Wooou. Pok-hudooo. Kaj je to? Neka punčara je intervijuvala Kevina in  smotana kot sem, priznam, sem bolj kot vsebino povedanega, obstala ob njegovi neverjetni karizmi in uporniški zunanjosti. Okeeej, poporodni hormoni pač :) Vsi detajli -odgovori postanejo čisto nepomembni ob glasbi, ki govori sama zase. Koga briga, kako so prišli na idejo, da bodo imeli band...hočem več!!! Hočem muziko! In takrat me je prvič prijelo, da bi vzela telefon v roke, poklicala na televizijo in v živo v eter zlila iz sebe svoje navdušenje. Na žalost ali pa na srečo me je prekinil jok tamale, ker jo je zvijalo in ideje nisem realizirala. Vglavnem-to je bila ljubezen na prvi pogled-oz. na posluh, da ne bo pomote. Fokus na glasbo, lepo prosim, haha.

 

Potem pa NIČ nekaj časa. O skupini nisem več kaj dosti slišla. Morda tudi zato, ker je bilo to ravno leto porodniškega dopusta, dojenja, mešanja kašic, previjanja...in ni bilo časa razmišljat o tem, kje bi se fante dalo videti. Ampak sem malo guglala...tako občasno. Da sem videla, če je kaj novega.

In gre nekaj let mimo. Med tem sem se preselila v Maribor, začela z moderiranjem na radiu Center, lajf se je vrnil v stare tirnice, spet sem začela z ločevanjem zrn od plevela in tako naprej. Lani pa, saj se niti ne spomnim kdaj in kako, spet De Ja Vue.

O my god, they are back. Hudooo...a nov album majo? Noro. To jih bom vrtela. No khm, radijska politika je pač taka, da nekdo mora bit zadolžen za odločanje o tem koga bomo vrteli in koga ne. In Tide so dobili jasen NE. WTF? In reeees sem lobirala kot nora, da sem jih uspela prepričat, da je to to, da so zelo good in da jih moooormooo vrtet. Bil bi greh, če jih nebi. Pa sem jih. Singl Adieu sem celo uvrstila v mojo večerno oddajo Nova glasba za Slovenijo. Zmaga. Haha.

 

Novembra 2009 so imeli promocijo albuma Regeneration. Kljub povabilu, mi v Sub Sub ni uspelo pridet. Tudi par mesecev kasneje nisem prišla do Štuka. Splet okoliščin pač. Huh, vedno bolj sem dvomila, da mi bo sploh uspelo. Valda sem kupila album, ker valda podpiram kvaliteto in trud. In bila sem fascinirana. “To se je kalilo v naši deželi? Ne me zejbavat.” Tako dodelane, tako strastne, čarobne, ...muzike nisem slišala od časov, ko sem v srednji šoli, bolj kot učenju, čas posvečala odkrivanju novih bandov, žuranju na koncertih, itd. Vse se mi je vrnilo nazaj. Moji Stabbing Westward časi, Nine Inch Nails, Dream Theatre...Delala bi jim krivico, če rečem, da so Tide mešanica vsega tega. So edinstveni. Ne, pa niti ne glasbe, bolj energije, ki jo skozi glasbo oddajajo omenjeni glasbeniki. Ker to se čuti. To se vidi in to je point vsega tega. 

In Tide definitivno to imajo. 

Ob enem pa sem za nekaj trenutkov začutila žalost, zaskrbljenost, ker TO kar oni imajo, lahko v Sloveniji sprejme, dojame le malo število ljudi. Pač nas mal jebe majhnost. Čeprav ok, ravno slabo jim ne gre. Kar me veseli. Sicer pa je koncertna scena v Sloveniji slaba. Glasbena zavest teatralično zaskrbljujoča. Narod se zastruplja z raznimi chick flick skupinami. Ne bom jih omenjala. Nočem delat zdrah. Naj ustvarjajo, če tako čutijo. Radijske postaje že davno nismo več fokusirane na glasbo. Tako, da hvala Bogu za internet in youtube.

 

Ampak zakaj Slovenija? Zakaj delat tukaj, če je zunaj svet, ki ponuja toliko boljše pogoje. Hja...boj “zunaj” je težak. Vsi bi radi svoj košček in le malokaterim uspe. Koliko krivice se dogaja šele “tam”. A spet Slovenija je majhna. Omejena. Ne samo pri glasbi, v marsičem drugem še. A kljub vsemu sem mnenja, da se splača biti vztrajen. Treba se je borit za svoje sanje. 

 

Pod Večerovim odrom se je nabrala zadovoljiva skupina ljudi. Fantje so prišli na oder. Suvereno, s pričakovanji, skoncentrirani, sfokusirani. Ne spomnim se več s katerim komadom so pričeli. Pa to sploh ni pomembno. Niti se nisem trudila sledit line up-u. Bolj sem se fokusirala na stopnjevaje. Zanimalo me je predvsem, na kakšen način bodo spuščali energijo med ljudi. To se mi je zdelo bolj pomembno. In niti nisem bila presenečena nad majhno množico ljudi pod odrom. To mi je samo dalo potrditev, da Tide niso narejeni za masovno konzumacijo. V tujini, bi bila publika številčnejša. Motilo me ni. Postavila sem se ob prednji zvočnik, da se je ob nabijanju, še moj srčni ritem uskladil na pravo frekvenco. Želela sem jih začutit. Odpret vse svoje čute. Absorbirat vsako esenco njihove glasbe.

 

Bila sem prijetno presenečena na Kevinom. Pred leti se mi je njegov attitude zdel aroganten. Kljub karizmi. Morda to ni bil njegov namen. Bolj “zaprt”. Bolj nesigurno- sigurno high.

Ponavadi  moraš človeka srečat iz oči v oči, da ga skapiraš. In tokrat to ni bilo potrebno. Njegova energija je bil odprta. Dostopna. Prijazna. Srčna. Fokusirana. Popolnoma ujemajoča z glasbo. On in glasba sta bila eno. In tega ne vidiš, ne čutiš pri glasbenikih na naši sceni. Vsaj pri večini ne.

 

Bilo je kar nekaj srčnih fenov in fenic. Predvsem slednje so bile dobesedno hipnotizirane z njegovo prezenco. Z glasbo so dosegale orgazme. Bile so tako vodljive. In to se mi je zdelo super. Da si sposoben s svojo karizmo zapeljat in odpeljat ljudi v svojo atmosfero. Ok ženske smo resda bolj dojemljive za te stvari. Ampak, vseeno, to ne uspe vsakemu. Mnogo front manov slovenskih skupin se mi zdi mlačnih. Brez energije. Pojejo besedila, ki so jih za njih napisali drugi. In publika jih dojema skozi alkoholizirane čute.

 

Bolj v ozadju so se zadržali naključni prišleki in tisti, ki raje in- cognito spremljajo dogajanje. Bili pa so tudi taki, ki so pač spili malce preveč in so bodisi zakomirali ali pa plesali. Oboje je kul. Ja, res.

 

Zaigrali so svoje starejše in novejše hite. Vsi tako dodelani, da te sezuje. Dobesedno. Edino kar me je zmotilo je, da je organizator odra, dal fantom v roke nekaj majic Večerovega odra, katere je potem Kevin vrgel med publiko. Folk jih je sicer pograbil. Je pa bil za trenutek s tem prekinjen tok energije. Mene je to full zmotilo. Ni se mi zdelo prav. Če že, bi lahko fantje med ljudi vrgli kakšno svojo majico. Konec koncev so oni gostje na odru. Naj delajo reklamo zase. Večerov oder bo itak vsako leto obiskan. Ampak ok, tudi to “majcanje” je izpadlo simpatično. Naj jim bo.

 

Nekje na drug polovici koncerta je zadeva dosegla vrhunec, ko je Kevin med komadom ( jao, sram me je, da se ne spomnim točno kateri je to bil-mislim da Evolution. ) na kolenih izlil iz sebe “tisto nekaj” , čemur bi jaz rekla -glasbeni MODJO. Da ne pozabim, da je njegovo pozibavanje delovalo precej erotično. Kot bi bil v transu. Kot bi se ljubil sam s sabo. Ljubil s komadom. Pogledam ženske...in...haha...they were all in love. Cool. I like that. To je to. Jedle so mu iz roke. Slovenske smo sicer bolj zadržane in dvomim, da bi skočile nanj, če bi se tisti trenutek znašle ob njem. Haha. Ampak ja, bilo je seksi. Spajali so se...Seksualnost. Senzualnost. Vokal...V energijo največjih rock zvezd. V njem sem videla Jima Morrisona, Michaela Hutchence-a, Gary-ja Lightbodyja, Trent Reznorja....Rock je seksi. In on ga je naredil seksi. Way to go Kevin!

 

In ja priznam, začutila sem za trenutek to hipnotičnost, ki je zajela damice tam pod odrom. Ampak sem imela pri sebi plastenko ledene vode s katero sem si hladila preveliko napaljenost. Hahaha. Mislim, resna ženska kot sem, si ne smem privoščit lapsusov.;))))

 

Všeč mi je bilo tudi jammanje v komadih. Zelo. Meni je manjkal samo en stol nekje, da bi se lahko vsedla in poslušala. :) Morda sem pa samo prestara za muvanje pod odrom. Kaj pa vem. Muzika je za poslušat. 

 

Saj bi rekla fantom, da kar tako naprej. Ampak ne, ne morem. Ker za večji uspeh v Sloveniji, bo treba še malo analize ljudi. Kot radijska voditeljica se s tem moram ukvarjat. In počnem to že nekaj let. In zdaj sem končno skapirala kakšen narod smo slovenci.

 

Npr. Tide glasba ni pijanska glasba. In že to nekaj pove, da če bi vmes med komadi samo enkrat uporabili verz, npr.:” Več kot spijemo, boljši smo.” To je veliki pok za slovence. To večina “kupi”.  Ipak smo alkoholni narod . Jebat ga. Ampak to ne gre. To niso oni.

 

Niti ni pomemben jezik v katerem izvjajo komade. Naj bo angleščina! V jeziku se jaz nebi prilagajala. 

 

Bi se pa prilagodila samo z eno potezo. In sicer: naj se v repertoar vključi kak svetovno znan hit. To, da so na koncu koncerta, po komadu Adieu zaigrali komad U2-ujev “I will follow” je bilo fenomenalno. Pa je to star hit. Še iz časov, ko se je Bono, neuspešno,  trudil plesat na odru. Tudi vmesna vključitev refrena “Rock the kasbah”  Clashov ni bila slaba.

Torej, absolutno vključit kak major hit. Da se lahko folk identificira. Da se najde. Da se jim vtisnejo v spomin tudi s tem, da so totalno hudo zaigrali komad...kot npr.”I will follow.”  

 

Tide so zame svetoven band. Band s katerim se ne more primerjat nobena domača skupina. (ok, imamo nekaj hudih skupin v svojem žanru, kot so Elvis Jackson, Leaf Fat...) Niti niso main stream, nit underground. Kar je super izhodišče. Čeprav se zdi prej ovira kot prednost. In upam, da bodo vztrajali. In predvsem upam, da imajo ob sebi ljudi ( manager, PR...), ki jim je popolnoma jasno kam je treba usmeriti fokus in da so to ljudje, ki dihajo z njimi in za njih. To je nujno.

 

NUJNO moram pohvaliti  bobnarja. Mislim, da se nikoli nisem tako uživala ob bobnanju, kot sem zdaj. Ravno prav izrazito in nevpadljivo. Nekaj posebnega. Respect!

Sicer pa pomembno je, da fantje delujejo usklajeno in držim pesti, da bodo zrelo reševali vse morebitne konflikte, ki se znajo zgoditi. Seveda pa ni nujno, da se bodo. :) In da bodo sledili svoji viziji. Pa čeprav  se bodo kdaj počutili kot Dorothy v filmu The Wizard of Ozz. :)

 

Tide, hvala za super koncert. It was legendary ;)

 

Vsem vam, dragi moji bralci blogov in poslušalci (upam da), FB frendi in stalkerji ...odprite se, razmišljajte, bodite kritični, poslušajte, čutite in predvsem ne omejujte se iz principov. Ker Slovenija že davno ni več samo dežela harmonike.

 

Love yaaaaa all, mwa....

 

PS. Tide bodo špilali na festivalu EXIT. Če boste tam, jih počekirajte. Boste videli o čem govorim.

Komentarjev (1)

Hello people, its me again. Imam blazno potrebo po pisanju. Razmišljam celo, da bi kot Ana Jud, napisala knjigo, v kateri bi razkrila, hm, ja MARSIKAJ. Pa me potem mine, no ne dobesedno, želja pač še vedno tli,...me mine, ker vem, da živim v državi  katero prevoziš v treh urah, kjer en drugemu ljudje štil tiščijo v rit. Prizaneseno ni niti psom. Kjer, če vsaj malo strliš iz povprečja padeč pod sklop NEOBVLADLJIV, NEHVALŽEN, ZLOBEN, ŠKODLJIV. Skratka bodi lepo tiho, delaj svoje (no tale SVOJE je zelo relativen) in se ne pizdi in ne opozarjaj na napake, ker si niko i ništa. Etike, občutka za komunikacijo, spošotovanja ni več. Sprašujem se, če je to sploh kdaj bilo. Primitivizem je vse naokoli.

Imaš dve možnosti. Predaj se ali pa se bori. Seveda se bomo borili. Je tako?

Bili so časi, ko sem večkrat s sklonjeno glavo in solzami v očeh zapustila bojišče, mislec, da je z mano nekaj narobe. Vsaka puščica namerjena vame, me je zlomila. Vendar tudi to se lahko enkrat konca. Ko človek spozna nekaj neizogibnih dejstev. 

-Nikogar dejansko ne briga zate. Zakaj bi se ti brigal za druge? Tle je kruta, priznam. Ampak tako je. Žal.

-Vsem pač ne moreš ustreč. Niti ne rabiš.

-Ne glede na to, kaj življenje dejansko je, smo na tem svetu tako malo časa, da res ne rabimo dovoliti, da kdorkoli hodi po nas. Ali da na nas "zbruha" ves drek, ki se je nabral zaradi njegovih frustracij.

-Oditi niti ni tako težko. Ena vrata se zaprejo in odprejo se nova. VEDNO. In takrat si srečen, da so se prejšnja zaprla.

-Treba si je upat. Treba je it "čez". Če ti paše vpit, vpij. Samo tega ne delat v bližini kakšne psihiatrije. Še ti paše preklinjat, do it! Če se z nekom ne strinjaš, daj vsa "jajca" na mizo. Če ti kdo srka energijo, brcni ga. Skratka ne pusti, da bi zaradi drugih ljudi TI životaril. Duševno životarjenje je namreč stokrat hujše od vsakega drugega. Verjemite mi.

 Nekaj časa sem imela  slabo vesto, ker ne recikliram. Vsi naokoli so me opozarjali in hoteli naučiti neke blazno modre reči o zastrupljanju planeta in ne vem kaj. Priznam, taka neosveščenka sem, da vržem plastenko s pokrovčkom v koš za smeti.  Doma imam samo en koš pod kuhinjskim lijakom in to je to. Včasih sem zbirala star papir, ga nosila v šolo in potem smo šli vsi reciklatorji, pač VSI, na končni izlet. Ne glede na to koliko papirja je kdo prinesel. Juhhuuu....sem imela nekaj od tega. Zdaj tudi tega ne delam več. Konzerva gre v isti koš kot plastenka, tetrapak in bananini olupki ter vikend Žurnal.

Upor? O ja. Z namenom. Nekdo pač na moj račun NE BO služil. Ko mi bodo za plasteno plačali tistih 20 ali 30 centov, bom že premislila ali jo bom nesla v trgovino. Materjalistka? Sploh ne. Ampak na meni država vsak mesec z davki zelo dobro zasluži. V zameno pa...te jebejo na vsakem koraku in te silijo v recikliranje. Naprimer.

Pri zdravniku se kregam. O ja, če je treba jim pomaham z listino bolnikovih pravic. Zahtevam direktorja...you name it! Jaz plačam-vi me porihtajte. Basta. Dobim ubijalski pogled sicer, ampak ga mu hitro vrnem nazaj.

Skratka na vsakem koraku me spremljajo omejitve. Mediji nas pumpajo z raznimi instant forami. Revije, fuuuuu....bodi tak, ne bodi tak, reci to, ne reci tega. No žal kaj takega ne berem samo v revijah. :)

In na FaceBooku kenslam ljudi ker mi pač niso všeč. Priznam. Jasno dam vedet, da naj se pobere iz mojega virtualnega življenja. Miljonkrat me je prijelo, da bi zbrisala svoj account, pa priznam, nimam še jajc, da bi se odcepila iz tega strupenega sveta.

Dragi moji, dogaja se razčlovečenje, razvrednotenje človeka.  In ko enkrat ugotoviš, da ti tega res NI treba. Da si samo TI odgovoren za svoje življenje, da si samo TI sam lahko postavljaš meje, ....mater si lahko SRECEN. No sreča je relativna....si pomirjen sam s sabo. In ne to je daleč od kaosa.

 Niti se ne rabiš borit. Samo SI. In delaš po svojih načelih. Imaš svoja pravila igre. Imaš svoj tekst. Imaš svojo svobodo. In si rečeš:"Ma boli me." In to je tvoja zmaga v življenju. Imaš VSO pravico. A je to tako težko dojet?

Ne to, da bo šef zadovoljen s tabo. Ker kdo pa je reeees dejansko ponosen na svoje delavce? Ne to, da bos občudovan. Ne to, da boš hvaljen...ampak, da bos zadovoljen.

Jaz bom iskala naprej. Vedno bom iskala naprej. Šla over the border. Sikala in težila, če bo treba. Pisala o vsem neomejeno in neobremenjeno. 

This is the world that we live in. In ta svet si ustvarjamo v svojih glavah. Sami. Samo mi. 

Bodimo dobri, ja. Ampak ne za vsako ceno. Pomagajmo, ampak ne na škodo samega sebe. In ne sekirajmo se zaradi nikogar. Življenje je naše. 

 Good luck to you all.  

Teja 

 

- 

 

Komentarjev (4)

Prav slaba vest me je razjedala, ker sem zanemarila svoj blog. Pa se je praktično vmes dogajalo res veliko. Se mi zdi, da pri meni ni polovičarstva, kar zadeva življenje. Kasiraj vse ali nič. In kasiram vse. Kot goba vpijam energijo okolice, tudi tisto najbolj svinjsko, za katero mnogi pravijo nekaj v stilu:”Veš to te naredi močnejšega,” ali pa:”To so dragocene življenske izkušnje.” Ali še bolj brilijantna:” Zato, ker ti vidiš in razumeš več.”

Meni pa odzvanja v glavi refren ene od pesmi Lily Allen:” I dont know whats right and whats real anymore. “ Vse okoli mene nori. Ljudje kot na tripu absorbirajo vse te peklenske zunanje dražljaje in jih imajo za svete. Mrzlično iščejo sami sebe, a večina kaj kmalu ugotovi, da je to pravzaprav naporno delo, oni pa že tako nimajo časa in tega raje nebi...ne bi se več iskali, dajmo raje na juriš, pa kar bo dalo bo dalo, se ga bomo pa napili ali pa sli v šoping. In meni gre na bruhanje ko to vidim. Še huje je ko se zgodi, da se prepustim tudi jaz. Potem me kot mesečnika nosi naokoli, skladiščim zaloge cunj, kozmetike, kofetkam in razghlabljam o trivialnih stvareh....dokler ne pride mlaj, ali ščip, ko me spet skatapultira na trdna tla in včasih celo pod poden. Ampak, to me krepi. Ne, to me bogati. Pa sem spet pri Allenovi:”I want to be rich and I want lots of money...I don`t care about clever I don`t care about funny.” Ko bi res bilo tako enostavno ja.

 

Nedavno nazaj sem spet zadela ob trda tla, ubila iluzije in sanje in kruto dojela, da se vse vrti okoli denarja. V vsakem primeru, denar nas ubija.

In kar je se huje:” Teja, radio so čustva ja...ampak vsi delamo to za denar.” Torej je le vse skupaj iluzija. Ampak z nekaterimi stvarmi se človek pač zaradi ljubega miru mora sprijazniti. Vseeno pa mazohistično verjamem v tisti angelski snop svetlobe, s katerim verstva ponazarjajo dobro. Vero v dobro pa sama počasi izgubljam. Ja ja, vse je v nas, v naših glavah in bla bla bla....Stavim, da ste mi mnogi zdajle veselo postavili svojo “diagnozo.” No naj vas presenetim, da ne, ne gre za pesimizim, depresijo, you name it...gre enostavno za kruto realnost.

 

Lani sem se ponesreči znašla na “seansi” neke cudne sekte, ki uci ljudi srecnega zivljenja-pozitivizma. Ok, seveda jih za to srečo tudi fajn finančno oskubijo, kar seveda pomeni, da tisti katere lajf res tepe, pač te sreče ne more biti deležni, ker si je ne morejo kupiti. In po besedah tiste njihove velike, za moje pojme le dobre retoričarke in nategovalke folka, si ti ljudje tudi ne zaslužijo sreče, saj so nesposobni. In množica je vzihovala z njo. Vsi prav lepo situirani so plačali, da so sedeli tam. Nihče pa se ni vprašal, kaj bo, ko jim bo zmanjkalo denarja. Bodo še dobrodošli? Jaz sem bila takrat izobčenka. Gorela sem v vsej svoji energiji odpora. Vstala sem  sredi seanse in se pobrala daleč kolikor je šlo. To je bil hud padec na beton. Za prvim vogalom sem zbruhala celo nedeljsko kosilo in šla na par Jegrov, da sem prišla k sebi.  WTF? What the fuck is wrong with this world?

Dejansko res. To vprašanje si dnevno večkrat zastavim. Pravijo, da je življenje dar. No, bi rekla, da je prej naključje in čudež, kot dar. Za mnoge je precejšnja jeba. Ampak ok, tukaj smo, zdaj pa moramo plavati. Eni pač kravelj, prsno-hrbtno, če so res dobri, drugi žabico, spet tretji morda potonejo kot kamen. Vse je povezano z zakoni narave.

 

Ampak dajmo pomisliti res, kaj dejansko je življenje? Mnogi delajo, no-garajo zato, da se potem komaj pregurajo čez mesec, med tem, ko nam drzava serje po glavi. denar je le papir ja, ampak smo prav bolano odvisni od njega. In imamo ga samo zato, ker je to naša droga. Mediji pa pri tem zadeve nič ne olajšajo....Še bolj nas zastrupjajo z dražaljaji, ki človestvo delijo na več delov. Tukaj ne obsojam nikogar. Vsi smo ljudje in vsi si zaslužimo najboljše. Ampak svet je ponorel. In TO gledat in doživljat vsak dan me ubija. Poznate tisto o blišču in bedi? No eto, to je to. Le da mnogi tega ne bodo priznali. Meni je vseeno.

 

Kritična distanca? Nimam kritične distance...ja imam kritičnost, ampak distance ne.

 

Človestvo ze dolgo ni vec naklonjenu prvotnemu namenu clovestva. Če je sploh kdaj bilo. Vse skupaj je postalo prav ogabno. In prime me, da bi spokala kufre in šla na en oddaljen otok, kjer bi kot Robinzon živela v raju in si pač rekla:”Bo kar bo.”...Raje vidim, da me ubije naravna katastrofa, kot pa, da me počasi ubija svet, v katerem ni več prostora za empatijo. In v katerem si zmagovalec le, če si prebavil vsa sranja tega modernega sveta. Na koncu pa te življenje izpljune nazaj tja od koder si prisel. Hvala Bogu za nebesa.

 

Vaša Teja 

Komentarjev (4)

Moram priznati, da sem bila blazno ekstatična, ko sem dobila svojo spletno stran in možnost pisanja bloga. Zdaj me ta ekstatičnost prime na vsake kvatre. Mislim, mora se zgodit res nekaj WAAAU, da se mi da vsest za računalnik, odpret Pages in da na to ubijajočo belino res kaj smiselnega napisem. Morda bi se temu rekla kriza, kaj pa vem.
Ali pač samo lenoba. Ali pa preveliko dogajanje izven tega cyber sveta.

Pa me prime in mine. Se že vsedem za računalnik, napišem par stavkov in kar naenkrat izgubim nit. Začnem bluzit in blodit med stavki in črkami. Zaprem vse skupaj, “zdilitam” in življenje teče dalje. Do naslednjega poizkusa.

Te dni sem blazno na slabem glasu. Tudi mene se je polotila jesenka kašljajoča viroza in je bolje, da sem tiho. Aleluja! Paše...priznam. Pa še PMS imam, tako, da so vsi srečni okoli mene, ker molčim. Hja, jaz pa še najbolj, ker v TAKIH dneh postanem pošast in ustrahujem vse okoli sebe. :) Ok pretiravam. Ampak ja. V PMS dneh sem 30% občutljiva kot ranjena srna in 70% zlobna, napadalna in ( o jaaaa )...izredno, res IZREDNO kritična do okolice in sveta v katerem živim. Na tak seksi način...hmmm...ja, recimo.
Vbistvu tale seksi sploh ne paše poleg, ampak ok, sem ga napisala, da omilim vse skupaj napisano :) Ženske me boste razumele. Tiste pa, ki ste na tole odkimale, pa blagor vam, res ste srečnice. Pa to resno mislim.

V tem trenutku ležim v postelji ( jao, morala bi zamenjat posteljnino, ampak klinc saj sem bolna, zakaj bi? ) v razvlečeni pižami, v kateri sem zdajle že dva dni in dve noči. Packi se mi niti zob ne da umit. Visim tukaj in upam, da bom kaj pametnega napisala. No to kaj je pametno je zelo relativno. V tem momentu. Lasje...uf groza...podočnjaki do kolen. Ampak...sem bolna. Torej mi je oproščeno. Skratka, prav nič seksi, prav nic waaaau. Kot sem napisala v statusu na “fejsbuku”, I feel like a ball of shit. In da to blesavo počutje vsaj malo osmislim, pišem ta blog. Dobrodošli v mojem prav nič bleščečem in idealnem svetu!

Ja takle mamo. In potem preberem nek, sicer dobro nameren, komentar na svojem “fejsu”.
“Teja, zakaj pa tebe tako malo vidimo v javnosti? “ Hmmm, kako? Zakaj pa? In potem se spomnim na vse pretekle trenutke mojega “medijskega” življenja. Vsak dan “modrujem” na radiu in mnogim polepšam dan, spet drugim grem na živce. Tako pač gre to.

In se zamislim. Kaj zavraga naj jaz počnem v javnosti? Naj se udeležim vsake pasje procesije na kateri so razne Čepinke, pa Roške, pa Maje P.,G.,M...in jaz postanem Teja K. in se kot največja frendica slikam z raznimi Eriki, Galuniči, Bizovičarji itd.? Naj sprehajam, kot najbolj osladna ljubiteljica živali, ob boku z Damjanom Murkom, uboge psičke iz azilov, enkrat na leto okrancljane z špangicami in mašnjicami ( uboščki, se potem ponovno vrnejo v azil, btw )? Ali pa naj grem k svojemu frizerju ( hmm, strižem se sama :) in se prešerno nasmejana ustoličim na njegov stol z njegovimi rokami na glavi, in se vsa nasmejana pretvarjm:” Vsak teden posvetim svojim lasem profesionalno nego.” Ali pa, še bolje, grem do najbližje kozmetičarke in jo prosim, tako kot to dela večina slovenskih wannabe zvezd, naj mi naredite tiste grozne dolge gelirane kremplje for FREE in ji v zameno ponudim članek v znani rumeni reviji. Uf...ne. Kakšen sladoled jem? Kam hodim na morje? Zrče...haha...ja pa jade. Ali pa naj “Sprejmem izziv” in v javnosti hujšam in se potim na fitnesu. In potem s tem več kot 60% žensk po Sloveniji vzbudim slabo vest, ker kao jaz pa že nimam celulita.

Vedno kadar se znajdem na kaksni takšni takoimenovani “Pasji procesiji” slavnih se počutim, kot bi me nekdo oblekel v steznik, me fajn nategnil in privil in od zadaj prijel za lase in vlekel toliko časa, dokler se moje oči nebi razlezle v oči “japanca” in boleč nasmesek, katerega spremlja skoraj nosečniška slabost. Naj samo omenim, da ne bo pomote: ne kritiziram tistih, ki jim take ceremonije pač pašejo, sploh ne. Imajo pač svoje frustracije, ki jih obvezno morajo sproščati v medijskem svetu, da se vsaj malo počutijo normalne in da jim nivo ega zabije tja do lobanjske skorje. ( Kaksni sužnji blišča a? ) Pa dobro, naj jim bo. Če bi bila psihiatrinja bi zagotovo našla določeno kemijsko neravnovesje v njihovih glavah in bi jih požegnane z odobravanjem, pospremila iz svoje ordinacije.

V tem blogu vam bom, nekaterim samo odgovorila na vprašanja kot je: “ Zakaj ne vodiš kakšne prireditve? , Zakaj te ne vidimo v Novi?, Zakaj...” In tako naprej. ( Ok v Novi ste me videli in všeč mi je bil samo tisti del v katerem piše, da hodim k psihiatru ;)))) Ker je pač, tak življenski ;) Izključujem tukaj vse intervijuje, ki sem jih opravila. Ker vsaj večino njih je bilo kvalitetnih.

Torej, da se vrnem.

1.Prireditve. Hja v svojem življenju sem jih zvodila kar nekaj. In vedno sem se počutila kot novodobna kurtizana, ki prodaja kar nekaj. Brez veze. Mislim, jaz SEM in BOM ostala radijska moderatorka, Radijka po duši in srcu. Sedim za mikrofonom in se me ne vidi. Pomembno: SE ME NE VIDI! Sebe ne sklepam za prodano dušo. Čeprav hja, če bi se spustila v detajle, bi tudi za radio lahko rekli, da se vam prodajamo kot bejbike v Red Light Districtu v Amsterdamu. Torej, ostajam na radiu. V studiu. Za mikrofonom. Za mešalno mizo. In to je to. Da se razumemo.

2.Prireditve v stilu “Rumenega”....sovražim, sovražim, sovražim. Zakaj? Ker so tam vsi zaigrano srečni, veseli, nališpani in oh in sploh pametni. Okoli fotografi in kamere. In verjemite mi, “celebi” imajo prav naštudirano taktiko, kje se jih bo najbolj opazilo. Kot, da ni nič, s prikritimi pogledi čekirajo sceno, in kao :” Oh ujeli ste nas.” z Bright Smile nasmehom pogledajo v objektiv, pograbijo sebi najbližjega, po možnosti bolj “slavnega” od sebe, pod roko in ŠKLJOC! Že ste v ponedeljkovi izdaji rumenega časopisa. Ja treba se je prodajati. Verjamem, če v življenju nimaš kaj konkretnega pokazati. Pravzaprav se mi takšni reveži prav smilijo. Ker si morajo konstantno izmišljati nekaj novega in biti popolni. Si predstavljate kakšno mučenje je to?

Jaz sem alergična, prav res alergična na škljocanje, poziranje, postavljanje. Ker če imam samo toliko za pokazati v življenju, da se silim, prav silim v ospredje, potem raje takoj neham in grem študirat medicino. Resno. Ker zadnjič se mi je Tin na Kraljih komedije pri Mikiju, prav smejal, kaj se tako skrivam pred kamerami. :) Hmm, okej, zakaj sem jaz tam že zanimiva? Ne resno? Nastopam? A sem komik? Ne. Torej? “Ti si nastopal, ne jaz, pokaži se.” In kaj se je zgodilo? Pop In je za izjavo prosil radijca iz nekega “wannabetheone” radia, ki je bil blazno srečen in prešerno nasmejan v soju luči in kamere. In ker so ga, kao, opazili. Seveda je do kamere ČISTO SLUČAJNO mimo, prišel sam. Do Tina se novinarki ni dalo iti.

3.Televizija...eno mojih najljubših poglavji.
V Sloveniji je že logično nadaljevanje nekega radijca, da prej ali slej stopi pred kamere. Radio pristane v drugem planu. Ker televizija je blišč, tam se te vidi, tam so tudi plačila dosti boljša. Tam te sfurajo povsod kjer je možno, da si opazen.
In res. Radijcu uspe veliki met. Odprejo se mu vrata slave. V najboljšem slučaju dobi mesto voditelja vremena in je na to zelo ponosen. Kar naenkrat je prisoten v vseh magazinih, na vseh prireditvah. Kar naenkrat je on zvezda. Khmmm...kakšna že?
Pa ni samo pri nas tako, da ne bom delala krivice. Tudi tujina je zasičena s takšnimi modrijani, ki so prodali svojo nikoli imeto radijsko dušo in se pustile razgaliti v vseh pozah za...nič, pravzaprav. Ker pravi radijec se nikoli ne sili v ospredje. Zanj je mikrofon sveta stvar. S katero dela s spoštovanjem. Vsaka beseda ima težo. Vsak stavek je močnejši kot karkoli. In sama, tukajle javno oznanjam, da ne bom NIKOLI zapacala radia s tem, da bi se šla prodajat na televizijo. Tukaj se preveč cenim. In cenim trud, ki sem ga in ga še vlagam v to, da bom nekoč pogledala nazaj na svoje življenje in si rekla: “Tako Teja, uspelo ti je. Ostala si na trdnih tleh in nekaj naredila za ljudi. Sebi pa si dala predvsem možnost spoznavanja same sebe in življenja, ki te obdaja. Življenja, ki je resnično in ne obsijano z umetno reflektorsko svetlobo.” (razen gledališča in res kvalitetnih oddaj...ipd.stvari, ki odsevajo neko kvaliteto)

Ker če imaš možnost svetu nekaj dati, nekaj pokazati potem daj. Tukaj šteje talent, šteje dobrota, štejejo besede in stavki s težo. Tukaj štejejo nasmehi ljudi, ki te vidijo in slišijo. Tukaj šteje njihov čas, ki so ti ga nemenili. Ker tisti pravi se nikoli ne šopirijo kot pavi. Tisti pravi so takšni kot so in se kažejo takšni kot so. Nikoli ne lažejo, da se njih nič ne dotakne. Nikoli ne izrabljajo prostora v katerem so, za to, da so NAD drugimi. Tisti PRAVI delujejo, resnično delujejo in se ne trudijo, da bi za njih delovalo nekaj kar pravzaprav ne obstaja.

Tako, da dragi moji. Upam, da sem vam odgovorila na vaše dileme in vprašanja, zakaj me ni TAM, če bi pravzaprav lahko bila.

In tudi vam povdarjam. Resnično ni tisto kar vidite. Resnično je samo to kar čutite, ko gledate. In če mislite, da ste zafurali svoje življenje, ker nikoli niste okusili kančka slave in blišča, se motite. Ste najbolj srečna oseba, ker vas v tem življenju takšna umetna karma nikoli ni dosegla. Ker je vse FEJK in navidezna sreča.   

Štejejo dejanja in besede, ki niso same sebi namen. Kvaliteta se hvali sama, brez odvečnih besed.

Napisano odraža MOJE stališče, dopuščam možnost do drugačnega pogleda in dojemanja.

Ker radio je predragocen medij, da bi ga podcenjevali in se v njem precenjevali.

Love, vaša Teja

Komentarjev (4)

Danes vam ponujam v branje zgodbo moje predrage Chloe Duval (ime je izmišljeno). Nekaj ste že brali, nekaj še boste. A verjamem, da se bo morda kdo našel v teh besedah. Ker ona je...ni edina...ona je...ena tistih, ki je znala  ljubiti a je njena duša uničena. Njena duša, je duša osebe, ki...no preberite sami.
Jo imam pa zelo zelo rada. Kar tudi nekaj pomeni v vsej tej zgodbi, ki se bo še nadaljevala. In srečna sem, da je Chloe....našla samo sebe...in da se vedno znova zgublja v sami sebi.
A kaj upam? Ne vem. Upam, da bo srečna nekoč. A sreče brez nesreče ni. Tako, da mislim, da je pred njo še veliko bolečine.

"Vkolikor so padci prepogosti gospodična, Vas bomo morali hospitalizirati." Je ves hladno-mrtvo mirno haden, a s toplim in jasnim tonom dejal dežurni zdravnik, ki je tiste noči, bil po ne ravno naključju tam, v tisti temačni a VARNI psihiatrični ustanovi.VARNI...ta beseda ji je dajala največ upanja, upanja, da ne stori tistega, kar si je pravzaprav že od nekdaj želela narediti. Mnogi so zapisali, da si samomorilnež pravzaprav ne želi storiti samomora. Samomor je namreč dejanje strahopetcev, ljudi, ki si ne upajo, ki se bojijo življenja, ki se pravzaprav tudi bojijo končati nekaj, kar naj bi jim po vseh pravilih, tudi Bibličnih prinašalo zadovoljstvo in srečo. A sreča je tako zelo spolzska in kaj hitro, še ko se najmanj zavedaš spolzi skozi prste in najbolj misli. Ostane tam kot spomin na nekaj kar je bilo nekoč, oz. kar naj bi se nekoč zgodilo. Hja, najbolj neotipljivi dejsti njenega življenja.

Ko pišem o njeni zgodbi čutim tisto, kar sem si vedno želela čutiti. Razumevanje in umevanje ter vpogled v nekaj kar sem si vedno želela videti. Morda enako čutijo tudi psihiatri, ko se iz oči v oči gledajo z judmi, ki so videli VEČ. Ker tega, vsaj sami oni upajo, da ne bodo nikoli videli, a je vseeno to nekaj višjega kar lahko človek uvidi in čuti. Vsaj tako pripoveduje Chloe. Vpogled v njene misli mi je dal...mi je dal...zavedanje, da nič ni večno in da smo ljudje tako zanimivi in neraziskani in do obisti nerazumljeni subjekti, ki ta svet delajo, vsaj malo bolj človeški in ne izumetničen. Ker to, da smo ranljivi je...nekaj najlepšega a najbolj bolečega.
Ne vem, morda se motim, morda je to le iluzija, morda želja, da sem ena od njih, tistih, ki vidijo več in občutijo.
V svojem kratkem življenju sem spoznala fanta, ki, no, bolj moškega, ki je umoril svojega očeta. Zakaj je to storil, ne vem. A ga ne obsojam. Zakaj? Ne vem. Iskreno. On je tam. Za verjetno vse čase zaprt v ustanovi, kjer ima 4x dnevno svežo hrano in ljudi s katerimi lahko sanja o boljšem življenju.
Da nadaljujem njeno zgodbo.

Sedela je tam, na po šolsko trdem stolu in solze so polzele iz njenih oči. Kaj je želela, še sama ni vedela. Edina želja, ki jo je čutila je bila želja, da je vsem ok ali pa da se njeno življenje konča. Iz čiste pozitive v popolno pesimistično negativo. A je v tej samomorilni želji najbolj čutila srečo ob misli, da konča svoje življenje. Zakaj, še sama ni vedela. Bila je tam. In čas je obstal. Bila je v pretirano osvetljeni ordinaciji in...čutila...samo tam čutila sebe, ker se je lahko pokazala takšna kot je.
Kaj je ego? Ja, ona ga je imela...tako kot vsak normalen človek. A njo je njen ego uničeval. Ji povzročal konstanten konflikt med Chloe, ki ve, da bi bila srečna nekje na Jamajki med kristalno belozobimi jamajčani, na soncu, med palmami....in med tem kar ona mora biti. Kar ona je. Bila je razdvojena. Med sama s sabo.

Kaj sploh je želela od zdravnikov v svojem konstantnem bežanju v to ustanovo?
Da postane nekaj tretjega. Ker tam ni konflikta. Tam je lahko samo ONA, ONA tretja s pomočjo zelo močne kemije. Ni več v konfliktu med tistima dvema, ki sta jo spravljali v dejanja, ki jih še sama ni razumela. Dobila bi svojo psihoaktivno substanco, ki bi jo...zresetirala. Ki bi jo spremenila in naredila prilagodljivo. Prilagojenost je nekaj kar sama nikoli ni znala biti. V svojem norem duhu, je poskusila že marsikaj. Bile so noči, ko jih je preživela plesoča, no ja trzajoča bolj, na utrgane ritme jazza, spoznavala nove ljudi, predvsem moške, ki so si želeli njene bližine, kajti ONA je...oddajala NEKAJ...kar...še sama ne razumem najbolj.

Sedela je tam z dvema mislima v glavi. Umreti....in uničiti se. Zakaj? ker je vedela, da NIKOLI ne bo konec njenih travm. Nejne bolečine. In pa:"Rešite me pred samo sabo."

Večkrat je bežala tja. Postopek vedno isti. Sestra ji je zmerila pulz, ugotovila, da je pod pritiskom, da je...hja...spila malce prevec in da je...neprilagojena stresni situaciji. A največji stres je Chloe povzročala sama sebi. A želela je biti tam in najbolj si je želela, da bi ji dežurni zdravnik rekel, da je malce psihotična, ji predpisal močno zdravilo, spravil na zaptri oddelek, kjer bi se vsaj malce bolj počutila normalno. A, ko je enkrat pristala tam, je želela zbežat, ker tja ni sodila. To je vedela. Kaj pa je najhuje? Ni vedela kam sploh spada. Kje je njeno mesto.

Tukaj zaključujem njeno zgodbo. Chloe so tiste noči pridržali na streznitvi. In zjutraj je dežurni zdravnici ( ker je v njo spet stopila perfect Chloe ), da je bila pa; samo pijana in da se ima RES preveč rada, da  bi si lahko kar koli naredila. Čeprav je vedela, da je ta trenutek še bližje, kot si lahko sploh predstavlja.

Stala je tam, pred premičnimi vrati in...se zasmejala. Spet je bila ONA. Tista Chloe, ki bo vzor vsem, ki so okoli nje. Nadarjena slikarka, ki lahko dobi vsakega moškega. Ki ljubi a uničuje vse kar je dobro in kar bi ji koristilo. Do naslednjega...srečanja...z dežurnim psihiatrom.

Toliko danes. Rada jo imam. Chloe je nekaj najlepšega in najbolj razsvetljujočega kar se mi je kdaj zgodilo v mojem kratkem življenju.

 PS.Hvala komadu This time by Elvis Jackson za inspiracijo in energijo za zapis.

Vaša...Teja

Komentarjev (2)

Medtem ko sedim na vlaku proti Ljubljani, si na svojem iPodu že 250-tič vrtim Elvis Jacksone :), mimogrede, njihova muzika je blazno navdihujoča, zato sem postala že kar nora fenica...in ravno o tem razmišljam v teh trenutkih...

Človeštvo je skozi stoletja bilo veliko bojev. Bili so boji za ozemlje, boji za ljubezen, denar, ponos, pozicijo,.. A vedno bo in je največji boj človeštva bitka s samim sabo. Človekov boj s samim sabo. Kar je konec koncev eno in isto. Borimo se proti notranjim demonom, bijemo čustvene bitke, želimo imeti monopol nad čustvi osebe ki nam je všeč, saj nam le-ta daje popolno nadvlado nad samim sabo in konec koncev njegova naklonjenost za nas pomeni stabilnost, ravnovesje našega vsakodnevnega bivanja v okolju in ravnovesje s samim s sabo.

V kolikor oseba, ki nam daje tovrstve občutke zavije iz začrtane poti obstaja nevarnost, da se v nas prebudijo pošasti in porodijo željo po psihični, morda celo fizični agresiji do nje. Do čustveno nevračujoče osebe ali celo osebami, ki nam v našem okolju želijo zgolj pomagati.

Največja mera čustvene zrelosti pa terja veliko samozavedanja in sprejemanja osebnega prostora ter svobode osebe, ki nam čustev ne vrača v enaki meri. Višek samozavedanja in sprejemanja je zagotovo moč, bolje rečeno sposobnost, pustiti človeku osebni prostor in svobodo, da je to, kar mu je namenjeno da v življenju postane. Biti partner, dajati svobodo in ob enem zahtevati v povračilo NIČ je v teh časih velika umetnost. Že davno smo prerasli in preživeli 10 božjih zapovedi, 6 smrtnih grehov, prerasli poročne zaobljube, želje in potrebe naših staršev da postanemo boljša kopija njih.

Smo tukaj, zdaj, v drvečem svetu, ki ne dopušča možnosti za napake. Nikoli poprej se ni dopuščala večja možnost in priložnost za individualnost. Z njo pa je prišla tudi odgovornost, da ob svojem oblikovanju in preoblikovanju svojega ID-ja, svojega jaza, dopuščamo možnost razvijati se svojemu partnerju. Torej tistemu, ob katerem so ponoreli naši čuti in zablokirali vsi varnostni ventili, pred njim biti ranjen in neizpolnjen. Prepustili smo se norim občutkom strasti in naslade, brez kančka realnega pogleda na partnerja in samo situacijo. Brez trohice občutka za to kaj nas čaka. Biti partner je velika preizkušnja lastne zrelosti in razvitosti.

No, morda se sliši usodno, pa vendarle je zame osebno kljub tej usodnosti, deliti svoj vsak dan in življenske nauke ter svoj osebni prostor z nekom ob katerem smo čutili najbolj divje nore telesne in psihične ekstaze, nekaj najbolj izpolnjujočega in navdušujočega. Vsak dan je nova, lepa, a tudi nenavadno naporna preizkušnja.
Gledam pare v svoji okolici, analiziram njihove telesne gibe, mimiko s katero ljudje sporočamo več kot si sami upamo priznati. Poslušam njhove pogovore in priznati moram, le malo je takih, ki me vsaj približno nadušijo s svojim sprejemanjem in spoštovanjem drug drugega. Jaz moram priznati, partnerstva in vsega tega cirkusa skupaj ne jemljem več tako zelo v stilu spojitve dveh različnih substanc v večno enost. V eno samo substanco. Za vse večne čase. Nemogoče. Kadarkoli sem vsaj za trenutek poskušala razmišljati in delovati v boleči enotnosti s partnerjem, sem izgubila pomemben košček sebe.

Morda bo kdo od vas pomislil na egoizem, zato naj kar takoj pojasnim, da niti približno ne gre za to. Blazno egoistično je od partnerja pričakovati, da bo ustregel vsem našim kapricam, bil vedno ob nas, nas na koncertu vedno pospremil na WC ter se skozi gužvo boril za naš svoboden prehod do sanitarij. OK, malo šibek primer, pa vendar.

Sama sem blazen individualist, zato težko prenesem močan vdor v moj osebni prostor. Morda šele sedaj razumem vse svoje bivše partnerje, ki mi še sedaj pravijo, da je z mano težko živeti. Da sem hard to handle....Haha, ok to sicer ni zadeva s katero bi se hvalila, pa vendar je bil in je to zame vedno največji kompliment. Resno.

To pomeni, da sem kljub norosti, ki se ji reče zaljubljenost uspela obdržati tisti najpomembnejši košček sebe. Svoj jaz, svojo nepredvidljivost, spontanost in strast do novega in nepoznanega. V enem trenutku bosa tečem po travniku in se počutim kot majhna navihana 10 let stara punčka, se čudim žabjim paglavcem v potoku, spet v drugem momentu pa sem lahko najbolj žalostno ciničen človek na svetu ter ob tretjem kozarcu rdečega vina prebiram dekadentno poezijo Baudelairja in ljudi v svoji okolici razsvetljujem z filozofskimi besedili Friedricha Nietzscheja. Spet v tretje, kot s podivjanimi hormoni nabita najstnica, plešem na fantastične kitarske melodije rock koncerta sredi s pivom polite dvorane ali pa se zvijam v starostnih ritmih salse.

Že zjutraj sem najbolj srečna, ker lahko svojo petletno hčerkico peljem na igrišče ter tam z njo kot odrasla izkušena oseba debatiram, zakaj ni lepo metati smeti po tleh ter zakaj se imata mamica in oči še vedno rada, kljub temu, da nista več skupaj. Otrok te nauči veliko. Največ. In morda ravno zaradi nje dojemam svoje življenje in odnose med ljudmi na tak način kot jih.

Ne znajdem se v posesivnosti in ne razumem, kako smo lahko prišli ljudje tako daleč, da si kratimo svoj osebni prostor ter drugemu postavljamo pogoje, kako in na kakšen način bo živel. Prilagajati se je lepo, a v preveliki meri tudi samomorilno dejanje. Zaljubimo se v individualnost ter posebnost človeka, a z meseci skupnega življenja in deljenja vsakdana, ga iz strahu, da ga izgubimo, pričnemo prilagajati in lepiti nase. Tudi sama sem v preteklosti počela enako. A nič več. Pa saj to najbrž prinesejo zaključki, torej nove, bolj zrele začetke in spoštovanje.

Sama sebi sem najbolj carsko nora oseba na svetu, ne nisem egocentrik in egoist. No, morda do te mere, da preživim. Ljubim in obožujem ljudi, ki si upajo postaviti mejo in brez besed vedo, da smo na tem svetu zato da izpolnimo svoje poslanstvo. Med tem srečamo osebo, ki nam v nekem momentu da to, kar naše bistvo potrebuje. Če smo našli osebo, ki prav tako kot mi diha na isti frekvenci, lahko skupaj brez oviranja enega ali drugega izpolnjujemo to čemur se reče življenje. Brez odvečnih vprašanj in prilagajanj  smo eno, a ob enem smo sami. Ne vem kako se vam to zdi, ampak meni je fantastično. Morda se temu reče moč, samozavedanje ali neprestrašenost pred biti in ostati sam. Ampak sami smo, sami se rodimo, sami umremo in najbolj čudovito je, da vso to samoto delimo s prav tako samimi osebki.

Nenavezanost nam da moč in srečo. Da nam čudovite trenutke z ljudmi, ki nas obdajajo. Dokler tem puščamo svobodo, da še ta trenutek izginejo iz našega življenja, bomo njihovo čudovito bistvo-osebnost vsak trenutek znova in znova doživljali, kot da osebo vidimo in doživljamo prvikrat. Kajti vedno znova in znova nas bo lahko s svobodo, ki jo ji dajemo in hkrati nekratimo, presenečala in osrečevala. Ne bo dolgočasja, ne bo rutine, ne bo slabe volje in pričakovanj.

Pustimo si biti to kar smo, svobodna bitja in pustimo svobodo ljudem, ki so prav tako kot mi, to kar so in jim s svojim razumevanjem in ne pritiskanjem pomagajmo, da v tem prostoru in času, postanejo in uresničijo sami sebe.

Toliko o mojih popotniških razmišljanjih. Počutim se naravnost fantastično razvno zaradi spoznanj, s katerimi me zadnje čase dobesedno bombandira življenje.

Do naslednjič, vaša Teja.

Komentarjev (0)

Glasba je moje življenje. In moje življenje sestavlja glasba. Žal mi ni uspelo uresničiti sanj in postati pevka v bendu :), čeprav sem to za kratek čas celo uresničila. Kot 16 letna smrklja sem v raztrganih mrežastih najlonkah, črnih Get a grip bulerjih in ultra kratkem miniču skakala po odru. No priznam , bolj stala sem, pri miru, skoraj šklepetala z zobmi od mraza ali pa treme, saj ne vem kaj je v tistem momentu bolj prevladalo. Ampak ok, izkusila sem dva res huda koncerta, na katerih smo s fanti igrali kot pred skupina Big Foot Mami. In ne, ne spomnite se nas. Ha, ker še jaz nisem več ziher, ali smo bili takrat imenovani Neugrob ali KHrom. Ja vem, blazno globoki imeni.:)
Kariera pevke se je hitro končala. Bolj ko ne zaradi konfliktov znotraj skupine. Skupina mora dihati skupaj, mora imeti iste cilje in sanje. Mi jih takrat nismo imeli.In seveda določeno finančno podporo, v vseh oblikah.

Koncerti so bili redno na mojem vikend repertoarju. Pravzaprav sem  v letih od 16ga do 18ga, leta večino svojega najbolj kvalitetnega časa preživela pod odrom, skakala in oboževala zvoke kitare.
Začelo se s Prisluhnimo tišini, katere pevec je danes frontman skupine Niet. Dodi, fant z res super energijo, karizmo in fantastičnim vokalom. Žal pa novih Nietov še nisem uspela videti. Fantje so bili predskupina Big Foot Mami. Tudi Skočir in njegovi fantje so svoj čas v devetdesetih naredili dobro žurko. Ja žur je bil tista leta najpomembnejši. In jaz sem ga vedno zažurala do konca. Zvrstili so se fantastični koncerti skupin: Hladno pivo, Rage Against the Machine, Offspring, Green Day, Metallica, Sundown, Dream Theatre...
In še mali milijon bandov, ki jih zdaj več ni ali pa so se izgubili v povprečnosti.

Tudi sama sem se za nekaj časa izgubila v njej in koncertne odre zamenjala za klubska plesišča. Ambasada Gavioli, Valkana Beach...klubi na Hvraškem,...namesto kitar vinilne plošče. Namesto bandov, dji z vsega sveta. Carl Cox, Misjah, Space Djz, Umek. Litrce vina je zamenjal CC Red bull in kakšno podobno mini poživilo, ki te je odneslo v svet ekstaze in te sploh naredilo sposobnega, absorbirati vse tiste vesoljske rezalne, odsekane tehno zvoke. Preplesala sem vse noči. Pa tudi marsikateri dan. Doživljala glasbene orgazme, delila svojo dušo in telesne gibe s popolnimi neznanci. Ljudje so prihajali in odhajali. Na približno 5 mesecev se je publika na takšnih dogodkih zamenjala. Toliko približno namreč traja doba, ko plesne droge še delujejo. Potem so plesalci okrevali in ponavadi popolnoma odšli iz te scene. Tudi jaz sem. Zasitila sem se elektronskih ritmov, čeprav priznam, si še z veseljem zavrtim kakšen res dober house komad.

Zdaj so drugačni časi. Sem pa vesela. Res vesela, da je koncertna scena v Sloveniji ostala. Vrnila sem se. Koncertni odri so me spet osvojili in pridobili nazaj.
In namen današnjega bloga je, da pohvalim skupino, ki me je popolnoma prepričala in osvojila pretekli petek na koncertu Piše se leto.
Pravzaprav so na koncertu igrale tri skupine. Novomeški rokerji Dan D, katere tudi na radiu z veseljem zavrtim. Zaigrali so vse svoje večje uspešnice. Bolj ali manj vse poznane. Pesmi, na  katere, si upam trditi, čez nekaj let ne bo plesala tako velika množica kot je sedaj. Fantje so sicer to leto izdali nov studijski album: Ure letenja za ekstravagantne ptice. Pohvalno. Bolj prefinjeno in vsaj za moje pojme že slišano. Mene osebno niso tako navdušili, da bi zaradi njih kupila karto ali cedejko in šla še na kakšen njihov koncert. By gone. So sprejemljivi za eno komercialno radijsko postajo kot je radio Center in za predskupino kakšne pomembnejše skupine. Jih sprejemam in vrtim naprej. Brez kakršnih koli special filingov in my soul.

Kot drugi so na Piše se leto, s precej velikim odrskim pompom, nastopili Siddharta.
Kaj to pomeni oderski pomp? Zatemnjeni reflektorji, nenavadni space zvoki in kar naenkrat bum...hmmm...ne spomnim se s katero pesmijo so začeli. So si pa fantje privoščili svojevrsten stage performance. Basist Jani Hace je izkoristil vsak trenutek in prav ponosno pokazal svojo znano pozo-desna noga naprej, leva noga nazaj, bas kitara nekje pri prsih, otresajoč in trgajoč bas zvoke v naprej potisnjenim telesom- vsem trem fotografom pod odrom. Oni so ga seveda z veseljem “klikali-fotkali” in imel je svoje pol ure poziranja. Pevec Tomi Meglič je svoje delo opravil dobro kot vedno. Komuniciral s publiko, ravno toliko, da je lahko rekel, da je. Predstavili so nekaj komadov iz svoje nove plate.
Med komadi mi osebno najbolj odgovarja Napalm 3. Za nekaj trenutko sem postala pod odrom in kot hipnotizirana dobesedno zijala v platna ob odru. Skušala sem ujeti energijo njihove glasbe. Za nekaj trenutkov mi je uspelo. Fascinirana nad mladino, ki je glasno prepevala vse njihove komade.
Priznam tudi, da je bil to moj prvi koncert Siddharte. Ja, res je. Toliko časa jih že vrtim in poslušam na radiu, pa mi je šele sedaj uspelo ujeti jih v živo na odru.
Rezultat; sprejemljivo, dobro odigrano, profesionalno speljan koncert, s predolgim introm. Ampak saj razumem, Siddharta veljajo za najboljši slovenski bend in morajo narediti show.
Videla sem jih, slišala tudi. Potrebe, da grem še na kakšen njihov koncert pa...zaenkrat nimam.

Kot tretji pa so na oder uleteli Ajdovci. Skupina, ki jih tudi še nisem videla v živo. Sem pa veeeeliiiikooo slišala o njih. Vsi so in o njih govorijo v samih superlativih. Elvis Jackson.
Skupina je doslej izdala štiri albume in že 10 let igra po odrih širom Slovenije in Evrope. Njihov glasbeni slog zajema od skaja, punka, hardcore punka do reggaeja in metala.
Bi skoraj lahko rekla, da so bolj tuj band kot domači. Saj so konstantno nekje. In trenutno predstavljajo nov album Against the gravity.

Ti fantje pa so me totalno navdušili. Malce razočaranja sem doživela le, ker se je z njihovim prihodom publika v Ledni dvorani zmanjšala na pol. Je pa res, da je na samem koncertu pred tem, prevladovalo 15, 16 in 17 letnikov. In tudi tistih, ki so najbrž šele vstopili v drugo polovico osnovne šole. :)

Skratka, Elvisi so totalno razturili dvorano. Sama sem v štartu obstala kot pribita na tla. Okoli mene je publika norela, skakala, se slačila, trgala iz sebe oblačila. Neverjetno.
In prvič ta večer je tudi mene potegnila za sabo. Začela sem muvat in skakat in se gibat v ritmih -reagge ska-ja...noro. Da ne omenjam neverjetne energije fantov na odru. Pevec Buda je konkretno komuniciral s publiko in totalno obvladal situacijo in me prepričal s svojim odličnim vokalom in simpatičnim ajdovskim naglasom.

Predstavili so novo ploščo in menda, kot je kasneje povedal Buda, prvič live zaigrali komad This time, katerega lahko slišite tudi na moji vhodni strani. Res fantastičen komad. Slišali smo lahko njihove največje hite kot je Weakies, Get up, You and I. Sama šele zdaj počasi odkrivam njihovo diskografijo. Definitivno pa sem totalno navdušena nad njihovo zadnjo plato Against Gravity in kar ne morem verjet, da sem zadnjih 10 let kar nekako “živela mimo njih.” Fatje so imeli doma že malo morje koncertov, ampak jaz sem jih okusila šele zdaj, pri svojih 26ih letih. Ne morem verjet. “Mona,” ja, kot mi je rekel njihov pevec...blush blush...a j....ga, it is never too late.;) In obljubim, da jih boste slišali tudi na frekvencah radia Center, kjer vam bom v prihajajočih dneh, dala možnost, da si priigrate tudi free vstope na festival Exit, kjer bodo fantje tudi igrali.

Več o njih pa si lahko preberete na njihovi spletni strani www.elvisjackson.com.
Spletna stran, ki me je tudi prijetno presenetila. Ponujajo vse, kar njihovega poslušalca zanima. Od biografije, diskografije, besedil, itd. Sam template pa je prilagojen temi njihove zadnje plošče. Pohvalno. Skupina pa je dosegljiva tudi na Facebook-u.
Skratka, počekirajte sami.

Da se za trenutek vrnem nazaj na koncertno prizorišče Piše se leto.

Stala sem tam sredi dvorane, nekdo se je še prav lepo zaletel vame s polnim kozarcem piva.Posledica? Jah seveda mokra cela. Ampak ko je človek na dobrem koncertu ga ti stranski efekti ne zmotijo. Kvečjemu dodajo neko unikatnost.

Ok gledam jaz gor na oder, kjer se je Buda dobesedno razmetaval, ki je znan po svojem zanimivem imiđu, kockastem vzorcu hlač, majice in z obvezno kravato.
Iz odra so metali rolice wc papirja, in napihljive blazine za na plažo.
Predvidevam, da v duhu albuma Summer edition. Super popestritev.
Dvorana je plesala v prav prijateljskem duhu. Telesa so skakala in se gibala v ritmu zvokov kitare, bobnov in njegovega edinstvenega vokala. Začutila sem kako se mi je naježila koža. Občutek je bil totalno hud. In kar naenkrat se zavem:”Kje za vraga sem jaz to skupino v zadnjih letih uspela zgrešiti?” Pa ta skupina dela totalen raztur. Priznam včasih sem se malce zgubila v ritmu, saj je ska dost kompleksna ritmika za plesat. Ampak ok. Nima veze. Sem plesala po svoje in se počutila totalno vklopljena v množico. Nakar začnejo z svojim naslednjim komadom. Bolj umirjenim v primerjavo s prejšnjimi. In folk znori. Šele kasneje sem izvedela naslov, This Song, in ta song sem popolnoma posvojila. Totalen trip, neverjetno dodelan, čudovit aranžma. Sama nisem sicer ekspert za muziko, vem pa kaj je dobro In ta komad se me je totalno dotaknil. Totalno seksi. Res...neverjetno.Nahaja pa se na njihovi plati iz leta 2004, Summer Edition. And I LOVE IT!!!

Muvala sem v tem tripu in u polnosti čutila vsak bit komada, da Budinega vokala niti ne omenjam. Vsaka beseda bi bila premalo, za opis mojega navdušenja.

Skratka, Elvis Jackson so skupina na katero smo slovenci lahko res ponosni in zaradi katerih mi ni žal, da sem plačala tistih 15 evrov za karto. In veselim se že njihovega naslednjega koncerta, da jih še enkrat podoživim v polnosti. Komaj čakam. Priporočam pa jo tudi vam. Navdušeni boste. In obljubim, da jo boste lahko slišali tudi na radiu Center.:)))

Hvala Elvis Jackson...energija je bila res NORA!!!!

Vaša Teja

Komentarjev (1)

“Its a new day its a new life,” takole gre ena od uspešnic znanega kanadskega big heart loverja, Briana Adamsa. Ampak bolj kot on mi, zadnje čase potrkavajo po hipofizi misli v stilu....”how cool life is” oz “ how cool can life be.”In How cool se vse to sliši v angleščini :)

Bojim se, da bom v tem blogu prehitro zašla in tukaj mislim predvsem to, da bom prehitro pregloboko zašla od teme o kateri sem želela pisati. Ampak dejstvo je, kar vsi, ki me berete dobro veste, da so moja najljubša tematika ODNOSI. Ja prav neverjetno, kako iz dneva v dan postajam vse večji ekspert na to temo in hkrati tudi največji butelj...na to temo, se razume. Ko že mislim, da nekaj razumem, pride nova lekcija, ki me vrne na začetek. Čeprav začetka sploh nikoli ni. Vedno je le nek cikel, neka trifazna pot do nečesa, čemur se reče razumevanje. In kako priti do razumevanja?

Sama do razumevanja nečesa lahko pridem samo skozi, ali hudo bolečino ali skozi hud totalno hedonističen užitek. Se opravičujem, če pišem nerazumljivo, ampak, hey, saj pišem o razumevanju odnosov. Kar pa je totalno težko v nekaj vkalupiti in razumeti popolnoma. Življenje je tako polno presenečenj. Tako polno enigm, ki vsaj meni dajejo zagon za it naprej.

Ok gremo k jasnemu primeru.
Zadnjič mi znanka na Facebook-u potarna, da se njen dragi zadnje čase bolj kot njej posveča svojemu hobiju. Da ja sicer to podpira, ampak ona bi rada, da jo posluša, ko se njej zahoče. Ona potrebuje pozornost. Ona misli, da je on več ne spoštuje. Da ga ne zanima več. Čeprav se vsak večer vsedeta pred TV in pogledata, na njeno željo film, ki si ga ona želi gledat in on ji, brez njenega glasnega zahtevanja, zmasira noge in pospremi spat in se....ja prav ste sklepali, ukvarja z njo. Popoln moški. :)

Ok, priznam, tako kot vam, mi ni bilo jasno kaj za vraga je težava. Še posebej težko je svetovati nekomu, katerega situacijo ne poznaš popolnoma, ker na “fejsu” itak pol folka človek ne pozna.
Pa sem rekla samo naj se ne obremenjuje in naj si tudi ona najde kak hobi. Pa se je že tukaj zataknilo, saj punce, menda ne zanima nič. Pa sem rekla naj kuha, pa je rekla, da je na dieti. Ok prav, potem pa...mu do konca zateži in ga pošlji nekam. Pojma nimam, kaj naj še rečem. Daj človeku prostor, naj se razvija, naj izpolni svoje sanje. Naj bo on. Ne ga dušit, ker s tem najbolj dušiš samo sebe in vajin odnos.

Priznam, sem ena tistih, ki se lahko vsede v kafič, naroči extra dvojno belo kavo, vzame v roke časopis, katerega seveda skoraj nikoli ne predelam do konca, ker je dogajanje v okolici toliko bolj zanimivo. Pa ne, ne gre za neko buljenje v ljudi, ker bi bilo moje življenje tako dolgočasno, da bi si polnila slo po življenju in avanturah na drugih. Gre zgolj za slo, naslado nad opazovanjem kako funkcionirajo odnosi. Odnosi med ljudmi. Moškimi in ženskami. Ženskami in ženskami in moškimi z moškimi. Seveda pa me toliko bolj zanimajo odnosi med ženskami, saj sem tudi sama še kako ženska. Moški pa ste itak preveč simpl, za ta svet. :)

In sedim, opazujem in analiziram. Vmes pogledam za kakšno lepo ritko. Jah, rada gledam in sem velik estet in imam rada lepo. In kaj je lepšega kot žensko telo. Nekaj prav zanimivih primerkov se sprehodi mimo mene. In že tukaj testiram žensko naravo. Rada provociram z direktnim pogledom v oči. Očesni kontakt med dvema ženskama pove več kot karkoli drugega o ženski samozavesti. Ja včasih, sem razočarana, saj me dostikrat  prestreže par ubijalskih ženskih oči v stilu:”Kaj buliš? Ja imam celulit, pa -i have a bad hair day, ne me gledat. In ja sovražim te, ker tako samozavstno zijaš vame.”
Okeeeej, si mislim:” Bejba, find a happy place. Lepa si, verjamem, da tudi brihtna, nasmehni se mi nazaj.”  Ampak ne, ona odvihra naprej, zadnjih nekaj metrov celo ujamem njeno sključeno držo, saj jo je moje opazovanje nje, dobesedno šokiralo in ji pokvarilo dan. Videla je mene, v meni je želela videt sebe, ampak....ji ni uspelo. Pokvarila sem ji dan in večer je najbrž preživela s škatlo čipsa v roki. Škoda. Bila je luštna.

Na drugi strani pa so ženske, ki mi pogled vrnejo, se nasmehnejo in med njimi in mano se takoj vzpostavi posebna energija. Zgodi se celo, da me kakšna prav lepo pozdravi. Iskrivo vrne pogled, me poželjivo pogleda. O ja, tudi take so. In veste kaj drage moje punce, vaš pogled, samozavesten pogled mi pomeni več kot sto moških pogledov. Obožujem samozavestne ženske. In ne, to niso najhuje urejene bejbe, ki pazijo na vsak svoj korak in se opazujejo v oknih izložb. So prav posebne damice, ki izžarevajo “nekaj.” Kot gazele se samozavetno premikajo. Vedo kje jim je mesto na tem svetu in kaj lahko pričakujejo od življenja. In to niso ženske izklesane po filmskih ikonah. Ne to so ženske, ki se zavedajo same sebe in tega, da SO ženske. Da imajo napake. Ampak teh napak se ne opazi, saj jih delajo tako posebne.
Smejijo se naglas. Na ves glas. In ženska, ki se smeje na glas, je samozavestna ženske.
Na stand up-ih si veliko žensk, ki so prišle v spremstvu svojih moških, se nasmejat, pokriva usta, da se ne bi videlo njihovega nasmeha. Zakaj? Ne razumem. Pa smeh, nasmeh je ja nekaj najlepšega na človeku. In smeh je zdrav.

Drage moje ženske! Glejte se, opazujte se. Konec koncev nismo ženske nič boljše kot moški, ker me, imamo pod kontrolo VSO situacijo in VSE ženske, ki se gibljejo v našem perimetru. In lepo prosim ne glejte se grdo, če na sebi začutite par ženskih oči. Ker vem, da vam paše in ve veste, da ste extra super mega the best, ker ste edinstvene. In če se slučajno kdaj srečamo in se spogledamo, dajmo na svoje čedne obrazke en nasmešek in po možnosti pozdrav, kajti vse smo na isti valovni dolžini, če si le priznamo.

Jaz ženske obožujem. Zame smo ženske najlepše erotično bitje. Imamo možgane imamo pamet. Imamo čustva, katerih se ne bojte pokazat. In čutimo se. Zato se imejmo rade in se ne glejmo kot sokoli na preži. Lep simpatičen nasmešek, je dosti prijetnejši od zadirčnega pogleda v stilu:”Kaj je, kaj buliš?”

Ok, vidim, da sem napisala dovolj. Torej mi ostane samo še ena tema. V tem trenutku, ki pa jo bom raje prihranila za naslednjič. Je za moje pojme preveč kompleksna in potrebuje čas in moj fokus. Ker vidim, da sem tale blog napisala v popolni momentalni inspiraciji.

Tnx for reading me...i love you all.

Vaša, Teja

Komentarjev (1)

Že dolgo nisem pisala bloga. Enostavno zato, ker v sebi nisem čutila potrebe, niti želje, po izlivanju svoje duše na elektronski papir. Kot ponavadi, sem bila kolektor energije iz okolja, dogodkov, počasi sem zbirala občutke, jih analizirala, se skušala maksimalno posvetiti sama sebi in svojemu “novemu” življenju. Ha, kako je to smešno, ko napišem NOVEMU ŽIVLJENJU. Pa čeprav je to življenje, ki ga živim, sedaj enako kot je bilo prej. Osebe in prostor in moje misli so sicer drugačne, a moja duša in srce se nista spremenili. Sta na istem mestu, čutita enako in skušata delati v skladu z mojimi mislimi. Naj tole malce razložim, da bo kasneje jasno, zakaj dajem tak pomen DUŠI, SRCU in MISLIM, ki jih sprovedejo moji možgani.

Nekako že od nekdaj zame te tri stvari pomenijo življenje. Moje življenje. Zelo malokrat se zgodi, da so srce, duša in misli v popolnem ravnovesju. Najbrž nisem edina. Ampak pri meni se rado zgodi, da so te tri reči v popolnem konfliktu. Prosim samo, da tukaj preskočimo temo ljubezni, ker v tem blogu o njej ne bom posebej pisala. Ljubim s srcem, dušo in mislimi. Torej tukaj sem ravnovesje uspela doseči.

Moj nemirni škorpijonski duh, moja strast do stvari, ki jih počnem, vidim in doživljam, ter globina moje duše, ki je blazno občutljiva za dražljaje iz okolice, me nemalokrat pripelje na rob, od koder je razgled nad situacijo, ki se odvija okoli mene kristalno jasen. Takrat se počutim kot opazovalec, kot večen učenec skrivnosti življenja. Resnica, za katero sem utopično mislila, je za vse enaka. A sem spoznala, da ima vsak od nas svojo resnico, v katero je prav, da močno in predano verjame. Problem pa nastane, ko je nekdo tako močno prepričan, da pozna resnico drugega, da zaslepljeno verjame, da bo s svojo resnico o drugem, tej drugi osebi pomagal in ji bog ne daj, rešil življenje. Tukaj jaz pridem do konflikta, ko se duša, srce in misli združijo v eno in borijo proti tej osebi, ki me želi prepričati, da le ona ve in me pozna...govorim splošno...takrat se uprem z vso silo, z vsemi močmi, a žal se vsa ta moč na koncu, ki je združena v res neverjetno silo, obrne proti meni in v mene in lahko deluje blazno destruktivno.

Morda se bo komu zdelo, da je s tole bejbo nekaj hudo narobe. :) Ok, naj bo to vaša resnica...moja resnica pa je: da ja, imate prav. :) Z mano je prav toliko hudo narobe, kot je z vsakim posameznikom od vas, ki to berete. Želim pa...kaj želim s temi blogi? Hmm, kot veste nikoli jih nisem pisala, da bi opisovala svoj perfect picture life, ker ta za nikogar ne obstaja. In moje življenje je popolno prav zato, ker je tako prekleto nepopolno. Hočem vam samo dati nekaj, en delček sebe, da se bo morda kdo od vas zaradi teh mojih besed počutil vsaj za pikico bolje. In srečna sem, ko dobim emaile od tistih, ki berete te moje zapise in mi pišete svoje zgodbe. Takrat dobim potrdilo, da je to ok. Čeprav se najdejo subjekti, ki tudi javno razglašajo, da Teja Kralj, kot javna medijska persona, voditeljica Drive Time termina na radiu Center preveč razgalja svojo dušo in s tem posledično škodi svojemu ugledu in ugledu radia, na katerem dela.

Pa kakšnem ugledu? Lepo vas prosim. Kaj pa sploh je ugled? In koga sploh res zanima v katere blagovne znamke se oblačim? Ali kupujem kruh v Hoferju ali Sparu? Ali pa, kako sem jaz kul, ker so me opazili v mondeni restavraciji piti vrhunsko vino letnik 2001? Ali pa, ker imam fanta, ki je priznani slovenski stand up komik? Ali pa katero anti-celulitno kremo uporabljam? Po koliko ur na teden preživim na fitnesu (sploh ne, btw). Take informacije niso niti malo odraz prave podobe mene ali kogar koli drugega, ki jih plasira v svojem imenu.
Nedavno sem na svojem Facebook-u imela napisane sledeče statuse:

“....čuti potrebo...po pisanju..." Čutim, da se v meni nabira vsa ta energija okolice, ki se filtrira skozi mene in v meni...počutim se kot kakšen prozaist iz časa dekadence...and I just love it...naj izbruhne, naj se zlije v vesolje...naj zabije močan kol v srca tistih, ki s svojo hudičevsko energijo in miselnostjo, onesnažujejo naše duše...naj se pišejo zgodbe...”

“... I pretend Im high I pretend Im bored I pretend Im anything Just to be adored And what I need Is what I get... Dont believe in fear Dont believe in faith Dont believe in anything That I cant break...”

“... se počuti prav shizofreno. Baje, da štetje oken na zgradbah mimo katerih grem ni ravno zdrava stvar, še posebej, če me razp...da število oken ni liho :(...ja kaj, to je res problem, mene to moti :)tako vsaj preusmerim pozornost...in danes bom spet štela gumbke na mešalni mizi...in se čim bolj skušala izognit hladilniku:"food is my enemy from now on;) "amen"

“... I tied myself with wire To let the horses run free Playing with the fire Until the fire played with me To the rhythm of my soul To the rhythm of my consciousness To the rhythm that yearns To be released from control.-(btw, hud komad od U2)”

“...si gre skuhat kavo...ker danes je tako težak dan, da je tut dihat naporno :))))”

“... totalno depresiven dan...brrr...:(“

In tako dalje...no in nekdo se je celo obregnil ob te moje statuse in poslal sporočilo mojemu uredniku, s pripisom,( ne bom citirala ), da se takšni statusi ne spodobijo za medijsko persono, kot sem jaz in da prav morijo moje poslušalce.???????????????

Komentarjev (7)

“Recesija je...recesija prihaja...težki časi so...ne vemo kaj bo jutri. ”To so stavki, ki jih verjetno ne poslušam samo jaz ampak vsi, ki služimo svoj denar. Na dnevni ravni nas mediji strašijo in opozarjajo na finančno krizo, ki naj bi zdaj prihajala v našo deželo. Najbolj odbijajoče pa je, ko vas na recesijo začnejo opozarjati vaši šefi.

Čeprav imam občutek, da je finančna kriza pri nas že kar nekaj let. Pravzaprav sama finančno krizo čutim že odkar vem zase. Pač vse se je začelo že takrat, ko si komaj spraskal za škatlico trdih Boss in za deci đusa, deci vode. :)

In trenutne finančne krize se pravzaprav kot hudič križa bojijo tisti, ki so do sedaj mirno goljufali državo, živeli na veliki nogi in si imiđ in življenje gradili na podlagi številke, ki se jim je izpisala na transakcijskem računu. Na poti pa pozabili na samoopazovanje in samokritiko. Ker človek z denarjem tega ne rabi. On je car, on ima moč. In če ti kaj ni prav. Vredu, tamle so vrata.
Sposobnost in samozavedanje v teh časih očitno ne štejeta veliko. Pridnost je precenjena. Edino kar šteje je lojalnost, za vsako ceno. Pa čeprav te teptajo. Bodi ovčka in mirno boš živel. Bodi pes in se slini okoli lastnika in ti bo lepo. Ko te bo zamikala sosednja psarna, pa čeprav ti je kot  psu prijaznejša in bolj naklonjena, si pogubljen. Dobil boš električno ovratnico in za nekaj dragocenega časa boš nepokreten in po možnosti preklet in nečloveško spljuvan.

Občutek za taktičnost, za človeka vredno komunikacijo, spoštovanje izgine, ker je strah pred izgubo nečesa večjega prevelik. Človek v boju za svoj finančni obstanek postane terorist. Ker denar mu daje ugled. Ugled pa je polnjenje praznega ega. Teroriziranje na delovnem mestu pa ste najbrž mnogi že lahko občutili. So seveda tudi izjeme.

Zaradi ljubezni in denarja so se včasih in se še bijejo največje vojne. In, če mislite, da zaradi finančnih težav Vi ne spite mirno. Potem vam predlagam, da še enkrat dobro premislite in se ozrete po vaši pisarni, po vašem uradu. In potem mi povejte kakšen občutek imate. So obrazi vedri, nasmejani? Se je kreativnost vašega podjetja v zadnjem času še povečala? Ste kot zaposleni dovolj zmotivirani, da boste projekte, ki so pred vami izpeljali 120 odstotno uspešno? Če ste na vse to odgovorili z da, potem ste eni redkih srečnežev, saj to pomeni, da je vašemu vodstvu kljub recesiji uspelo obdržati taktičnost, pozitivnost in mu bližnja možna izguba monopola in denarja ni odnesla tal pod nogami. Če se seveda srečujete z večjimi številkami.

Vsak dan poslušamo kako zadolžena je naša država, koliko denarja gre za razna protokolarna srečanja naših politikov, kolikšne odpravnine se podarjajo slovenskim direktorjem in podjetnikom, kakšne imunitete imajo poslanci. Morda si je vaš direktor predkratkim privoščil  enomesečne počitnice z družino v toplih krajih, na nedavnem srečanju vašega podjetja pa razlagal, kako se obetajo težki časi v recesiji za vaše podjetje.
Sama se v tem zapisu ne bom spuščala v razne teorije  o tem kako se nabolje odzvati na krizo, ker po pravici povedano, nimam pojma in vem samo kako si moram vsak mesec prestrukturirati svojo plačo, da plačam stanovanjske stroške, kredit, davke in tako dalje.
In veste kaj. Ne pritožujem se. Ne jamram. Si ne belim glave kaj bo jutri, ker je enostavno ta trenutek, ki ga živim zdajle najbolj dragocen. Ne...jaz bentim...ampak na koncu vedno pridem do enakega spoznanja-se ne splača sekirat. Hja...morda.

Morda bom izpadla malce brutalna, ampak sovražim vso to sranje okoli recesije okoli denarja. Ker denar v preveliki meri, uničuje človekovo kreativnost, še posebej, če ti kreativnost diktira nekdo, ki res nima pojma. In denar še iz tako netalentiranega človeka, naredi zvezdo. Iz velikega talenta pa še večjo zvezdo. In lahko uniči še tako pametnega človeka. In je lahko orožje proti vsemu dobremu, kar je boljše od njegovega lastnika ali roparja.

In kdaj veste, da je situacija že dosegla rdeče številke oz., da vsaj nekdo z vrha vaše firme ne spi več mirno? (kot, da je kdaj spal ). Takrat, ko vaš šef kot tornado prihrumi mimo vaše pisalne mize, da se dvignejo papirji, ko zaloputne z vrati, ko se nervozno praska po glavi med tem, ko se z vami pogovarja o prihajajočih projektih, ki bodo zahtevali predanost celotnega tima in ko vzroji nad nedolžnimi zaposlenimi in jim z grožnjo, da bodo izgubili službo ubije še tisti zadnji kanček navdiha in energije ter volje do dela. Zato, ker je on zagazil globoko v “drek”.

Zato bom zdajle izkoristila tale medijski prostor in mojo poznanost, ter javno prosila in pozvala vse, ki imate v svojem podjetju opravka z ljudmi katerim “poveljujete”, da naj vam recesija, denar in vaš ego ne stopijo preveč v glavo in da v svoji možganski hemisferi poiščete tisti, pa naj bo še tako mali košček človečnosti in da si ne dovolite pljuvat po svojih delavcih. Ne glede na to v kakšnem podjetju delate.

Če se vam že megli pred očmi od strahu, da ne boste sposobni speljati finančne krize, pojdite na kako uro joge ali na kak enourni jogging in dajte negativno energijo iz sebe na zdrav, za druge ne ogrožujoč način. Ker vsak se trudi po svojih najboljših močeh. In ustrahovanje s svojo močjo ne bo koristilo nikomur. V medsebojnih odnosih je potrebna taktičnost in prostora za paniko in agresijo ne sme biti.

Če ste ŠEF in ukazujete drugim, bodite tudi šef svoje PSIHE in se ne spustite z vajeti.
Kajti samo en napačen premik v odnosih s svojimi zaposlenimi vam ne bo prinesel nobenega pametnega rezultata.

Norenje, ustrahovanje in grožnje...to so znaki šibkega človeka. In tega si nebi v teh časih smel privoščiti nihče, ki kar koli VODI in dela z ljudmi, ki delajo za to, da je doprinos k podjetju večji. Biti mora vzor! Bodite močnejši od tega. Bodite močnejši od vsega tega finančnega sranja, ki se v tem trenutku dogaja. Bodite človek in šparajte impulze, ker vam samo škodijo.
In začnite se zavedati, da NIČ NI VEČNO...samo vaša duša in čista vest. Kar pa itak že veste ;)

Komentarjev (4)