Helllooow people.

 

Tokratni blog začenjam brez odvečnega filozofiranja, brez balasta in izpostavljanja nekih velikih poant tega zapisa tukaj, ker itak vsi vemo, da sem globoka kot povprečna globina Tihega oceana, ki je približno 3.94 km. Ok sem poguglala. Ampak se mi fajn zdi, ker tako izpadem full načitana. Vglavnem, globoko je vse skupaj. Haha.

 

Let’s cut to the chase.

 

Tokrat se bom dotaknila svoje največje strasti-glasbe. 

Pričel se je festival Lent. In kot zavestna priseljenka na TOTI konec, sem ga uspela v celih 4. letih kar sem tukaj, to sredo PRVIČ tudi obiskat. 

Huh...Lažem. Lani sem bila na Magnificu na velikem odru. Ampak tega ne štejem, saj so runde rujnega rdečega padale ena za drugo in vmes ni bilo časa za absorbiranje festivalskega vzdušja. 

 

Letos je bil torej moj prvi. Načeloma me neko množično rajanje ob pečenih klobasah in pivu ne pritegne najbolje. Gneča ljudi, ki hodijo drug po drugem, pa se manj. Nebenega užitka ni sprehajati se gor in dol po Lentu in gledat pijan narod ki vpije eden čez drugega. Brrr...ne maram gneče. 

 

Pa sem šla. Vseeno. Na malce drugačen način. Po stran poteh do Večerovega odra. Priznam, da sem se tega večera reees veselila. Zakaj? Ker sem končno videla in slišala skupino Tide v živo. Woohooo!

Prepričana sem, da ste za fante ze slišali. Če ne drugega vam je verjetno v oči padel front man Kevin. Simpatičen mladenič s primorskim naglasom, nizozemskim stasom in REEEES neverjetnim glasom.

Skupina je lani izdala album Regeneration, ki je najavil singel Adieu, katerega sem objavila na vstopni strani tega page-a. Ne bom se spuščala v detajle same sestave skupine. Use google ali pa obiščite njihovo uradno stran www.tide-band.com.

 

Kljub njihovemu umetniškemu umiku, so mi ostali nekje “zadaj”, za vsak slučaj, kot nek okus po drugačnosti, ki pa takrat ni šla dlje od neke, ne spomnim se naslova, glasbene oddaje na TV3. Spomnim se, da sem takrat ravno podojila svojo, takrat 3 mesece staro Chantiko, utrujena od nočnega nespanja...na TV-ju pa prej omenjena oddaja, v kateri so predstavljali spot za komad Release my gun. Wooou. Pok-hudooo. Kaj je to? Neka punčara je intervijuvala Kevina in  smotana kot sem, priznam, sem bolj kot vsebino povedanega, obstala ob njegovi neverjetni karizmi in uporniški zunanjosti. Okeeej, poporodni hormoni pač :) Vsi detajli -odgovori postanejo čisto nepomembni ob glasbi, ki govori sama zase. Koga briga, kako so prišli na idejo, da bodo imeli band...hočem več!!! Hočem muziko! In takrat me je prvič prijelo, da bi vzela telefon v roke, poklicala na televizijo in v živo v eter zlila iz sebe svoje navdušenje. Na žalost ali pa na srečo me je prekinil jok tamale, ker jo je zvijalo in ideje nisem realizirala. Vglavnem-to je bila ljubezen na prvi pogled-oz. na posluh, da ne bo pomote. Fokus na glasbo, lepo prosim, haha.

 

Potem pa NIČ nekaj časa. O skupini nisem več kaj dosti slišla. Morda tudi zato, ker je bilo to ravno leto porodniškega dopusta, dojenja, mešanja kašic, previjanja...in ni bilo časa razmišljat o tem, kje bi se fante dalo videti. Ampak sem malo guglala...tako občasno. Da sem videla, če je kaj novega.

In gre nekaj let mimo. Med tem sem se preselila v Maribor, začela z moderiranjem na radiu Center, lajf se je vrnil v stare tirnice, spet sem začela z ločevanjem zrn od plevela in tako naprej. Lani pa, saj se niti ne spomnim kdaj in kako, spet De Ja Vue.

O my god, they are back. Hudooo...a nov album majo? Noro. To jih bom vrtela. No khm, radijska politika je pač taka, da nekdo mora bit zadolžen za odločanje o tem koga bomo vrteli in koga ne. In Tide so dobili jasen NE. WTF? In reeees sem lobirala kot nora, da sem jih uspela prepričat, da je to to, da so zelo good in da jih moooormooo vrtet. Bil bi greh, če jih nebi. Pa sem jih. Singl Adieu sem celo uvrstila v mojo večerno oddajo Nova glasba za Slovenijo. Zmaga. Haha.

 

Novembra 2009 so imeli promocijo albuma Regeneration. Kljub povabilu, mi v Sub Sub ni uspelo pridet. Tudi par mesecev kasneje nisem prišla do Štuka. Splet okoliščin pač. Huh, vedno bolj sem dvomila, da mi bo sploh uspelo. Valda sem kupila album, ker valda podpiram kvaliteto in trud. In bila sem fascinirana. “To se je kalilo v naši deželi? Ne me zejbavat.” Tako dodelane, tako strastne, čarobne, ...muzike nisem slišala od časov, ko sem v srednji šoli, bolj kot učenju, čas posvečala odkrivanju novih bandov, žuranju na koncertih, itd. Vse se mi je vrnilo nazaj. Moji Stabbing Westward časi, Nine Inch Nails, Dream Theatre...Delala bi jim krivico, če rečem, da so Tide mešanica vsega tega. So edinstveni. Ne, pa niti ne glasbe, bolj energije, ki jo skozi glasbo oddajajo omenjeni glasbeniki. Ker to se čuti. To se vidi in to je point vsega tega. 

In Tide definitivno to imajo. 

Ob enem pa sem za nekaj trenutkov začutila žalost, zaskrbljenost, ker TO kar oni imajo, lahko v Sloveniji sprejme, dojame le malo število ljudi. Pač nas mal jebe majhnost. Čeprav ok, ravno slabo jim ne gre. Kar me veseli. Sicer pa je koncertna scena v Sloveniji slaba. Glasbena zavest teatralično zaskrbljujoča. Narod se zastruplja z raznimi chick flick skupinami. Ne bom jih omenjala. Nočem delat zdrah. Naj ustvarjajo, če tako čutijo. Radijske postaje že davno nismo več fokusirane na glasbo. Tako, da hvala Bogu za internet in youtube.

 

Ampak zakaj Slovenija? Zakaj delat tukaj, če je zunaj svet, ki ponuja toliko boljše pogoje. Hja...boj “zunaj” je težak. Vsi bi radi svoj košček in le malokaterim uspe. Koliko krivice se dogaja šele “tam”. A spet Slovenija je majhna. Omejena. Ne samo pri glasbi, v marsičem drugem še. A kljub vsemu sem mnenja, da se splača biti vztrajen. Treba se je borit za svoje sanje. 

 

Pod Večerovim odrom se je nabrala zadovoljiva skupina ljudi. Fantje so prišli na oder. Suvereno, s pričakovanji, skoncentrirani, sfokusirani. Ne spomnim se več s katerim komadom so pričeli. Pa to sploh ni pomembno. Niti se nisem trudila sledit line up-u. Bolj sem se fokusirala na stopnjevaje. Zanimalo me je predvsem, na kakšen način bodo spuščali energijo med ljudi. To se mi je zdelo bolj pomembno. In niti nisem bila presenečena nad majhno množico ljudi pod odrom. To mi je samo dalo potrditev, da Tide niso narejeni za masovno konzumacijo. V tujini, bi bila publika številčnejša. Motilo me ni. Postavila sem se ob prednji zvočnik, da se je ob nabijanju, še moj srčni ritem uskladil na pravo frekvenco. Želela sem jih začutit. Odpret vse svoje čute. Absorbirat vsako esenco njihove glasbe.

 

Bila sem prijetno presenečena na Kevinom. Pred leti se mi je njegov attitude zdel aroganten. Kljub karizmi. Morda to ni bil njegov namen. Bolj “zaprt”. Bolj nesigurno- sigurno high.

Ponavadi  moraš človeka srečat iz oči v oči, da ga skapiraš. In tokrat to ni bilo potrebno. Njegova energija je bil odprta. Dostopna. Prijazna. Srčna. Fokusirana. Popolnoma ujemajoča z glasbo. On in glasba sta bila eno. In tega ne vidiš, ne čutiš pri glasbenikih na naši sceni. Vsaj pri večini ne.

 

Bilo je kar nekaj srčnih fenov in fenic. Predvsem slednje so bile dobesedno hipnotizirane z njegovo prezenco. Z glasbo so dosegale orgazme. Bile so tako vodljive. In to se mi je zdelo super. Da si sposoben s svojo karizmo zapeljat in odpeljat ljudi v svojo atmosfero. Ok ženske smo resda bolj dojemljive za te stvari. Ampak, vseeno, to ne uspe vsakemu. Mnogo front manov slovenskih skupin se mi zdi mlačnih. Brez energije. Pojejo besedila, ki so jih za njih napisali drugi. In publika jih dojema skozi alkoholizirane čute.

 

Bolj v ozadju so se zadržali naključni prišleki in tisti, ki raje in- cognito spremljajo dogajanje. Bili pa so tudi taki, ki so pač spili malce preveč in so bodisi zakomirali ali pa plesali. Oboje je kul. Ja, res.

 

Zaigrali so svoje starejše in novejše hite. Vsi tako dodelani, da te sezuje. Dobesedno. Edino kar me je zmotilo je, da je organizator odra, dal fantom v roke nekaj majic Večerovega odra, katere je potem Kevin vrgel med publiko. Folk jih je sicer pograbil. Je pa bil za trenutek s tem prekinjen tok energije. Mene je to full zmotilo. Ni se mi zdelo prav. Če že, bi lahko fantje med ljudi vrgli kakšno svojo majico. Konec koncev so oni gostje na odru. Naj delajo reklamo zase. Večerov oder bo itak vsako leto obiskan. Ampak ok, tudi to “majcanje” je izpadlo simpatično. Naj jim bo.

 

Nekje na drug polovici koncerta je zadeva dosegla vrhunec, ko je Kevin med komadom ( jao, sram me je, da se ne spomnim točno kateri je to bil-mislim da Evolution. ) na kolenih izlil iz sebe “tisto nekaj” , čemur bi jaz rekla -glasbeni MODJO. Da ne pozabim, da je njegovo pozibavanje delovalo precej erotično. Kot bi bil v transu. Kot bi se ljubil sam s sabo. Ljubil s komadom. Pogledam ženske...in...haha...they were all in love. Cool. I like that. To je to. Jedle so mu iz roke. Slovenske smo sicer bolj zadržane in dvomim, da bi skočile nanj, če bi se tisti trenutek znašle ob njem. Haha. Ampak ja, bilo je seksi. Spajali so se...Seksualnost. Senzualnost. Vokal...V energijo največjih rock zvezd. V njem sem videla Jima Morrisona, Michaela Hutchence-a, Gary-ja Lightbodyja, Trent Reznorja....Rock je seksi. In on ga je naredil seksi. Way to go Kevin!

 

In ja priznam, začutila sem za trenutek to hipnotičnost, ki je zajela damice tam pod odrom. Ampak sem imela pri sebi plastenko ledene vode s katero sem si hladila preveliko napaljenost. Hahaha. Mislim, resna ženska kot sem, si ne smem privoščit lapsusov.;))))

 

Všeč mi je bilo tudi jammanje v komadih. Zelo. Meni je manjkal samo en stol nekje, da bi se lahko vsedla in poslušala. :) Morda sem pa samo prestara za muvanje pod odrom. Kaj pa vem. Muzika je za poslušat. 

 

Saj bi rekla fantom, da kar tako naprej. Ampak ne, ne morem. Ker za večji uspeh v Sloveniji, bo treba še malo analize ljudi. Kot radijska voditeljica se s tem moram ukvarjat. In počnem to že nekaj let. In zdaj sem končno skapirala kakšen narod smo slovenci.

 

Npr. Tide glasba ni pijanska glasba. In že to nekaj pove, da če bi vmes med komadi samo enkrat uporabili verz, npr.:” Več kot spijemo, boljši smo.” To je veliki pok za slovence. To večina “kupi”.  Ipak smo alkoholni narod . Jebat ga. Ampak to ne gre. To niso oni.

 

Niti ni pomemben jezik v katerem izvjajo komade. Naj bo angleščina! V jeziku se jaz nebi prilagajala. 

 

Bi se pa prilagodila samo z eno potezo. In sicer: naj se v repertoar vključi kak svetovno znan hit. To, da so na koncu koncerta, po komadu Adieu zaigrali komad U2-ujev “I will follow” je bilo fenomenalno. Pa je to star hit. Še iz časov, ko se je Bono, neuspešno,  trudil plesat na odru. Tudi vmesna vključitev refrena “Rock the kasbah”  Clashov ni bila slaba.

Torej, absolutno vključit kak major hit. Da se lahko folk identificira. Da se najde. Da se jim vtisnejo v spomin tudi s tem, da so totalno hudo zaigrali komad...kot npr.”I will follow.”  

 

Tide so zame svetoven band. Band s katerim se ne more primerjat nobena domača skupina. (ok, imamo nekaj hudih skupin v svojem žanru, kot so Elvis Jackson, Leaf Fat...) Niti niso main stream, nit underground. Kar je super izhodišče. Čeprav se zdi prej ovira kot prednost. In upam, da bodo vztrajali. In predvsem upam, da imajo ob sebi ljudi ( manager, PR...), ki jim je popolnoma jasno kam je treba usmeriti fokus in da so to ljudje, ki dihajo z njimi in za njih. To je nujno.

 

NUJNO moram pohvaliti  bobnarja. Mislim, da se nikoli nisem tako uživala ob bobnanju, kot sem zdaj. Ravno prav izrazito in nevpadljivo. Nekaj posebnega. Respect!

Sicer pa pomembno je, da fantje delujejo usklajeno in držim pesti, da bodo zrelo reševali vse morebitne konflikte, ki se znajo zgoditi. Seveda pa ni nujno, da se bodo. :) In da bodo sledili svoji viziji. Pa čeprav  se bodo kdaj počutili kot Dorothy v filmu The Wizard of Ozz. :)

 

Tide, hvala za super koncert. It was legendary ;)

 

Vsem vam, dragi moji bralci blogov in poslušalci (upam da), FB frendi in stalkerji ...odprite se, razmišljajte, bodite kritični, poslušajte, čutite in predvsem ne omejujte se iz principov. Ker Slovenija že davno ni več samo dežela harmonike.

 

Love yaaaaa all, mwa....

 

PS. Tide bodo špilali na festivalu EXIT. Če boste tam, jih počekirajte. Boste videli o čem govorim.

Komentarjev (1)

Glasba je moje življenje. In moje življenje sestavlja glasba. Žal mi ni uspelo uresničiti sanj in postati pevka v bendu :), čeprav sem to za kratek čas celo uresničila. Kot 16 letna smrklja sem v raztrganih mrežastih najlonkah, črnih Get a grip bulerjih in ultra kratkem miniču skakala po odru. No priznam , bolj stala sem, pri miru, skoraj šklepetala z zobmi od mraza ali pa treme, saj ne vem kaj je v tistem momentu bolj prevladalo. Ampak ok, izkusila sem dva res huda koncerta, na katerih smo s fanti igrali kot pred skupina Big Foot Mami. In ne, ne spomnite se nas. Ha, ker še jaz nisem več ziher, ali smo bili takrat imenovani Neugrob ali KHrom. Ja vem, blazno globoki imeni.:)
Kariera pevke se je hitro končala. Bolj ko ne zaradi konfliktov znotraj skupine. Skupina mora dihati skupaj, mora imeti iste cilje in sanje. Mi jih takrat nismo imeli.In seveda določeno finančno podporo, v vseh oblikah.

Koncerti so bili redno na mojem vikend repertoarju. Pravzaprav sem  v letih od 16ga do 18ga, leta večino svojega najbolj kvalitetnega časa preživela pod odrom, skakala in oboževala zvoke kitare.
Začelo se s Prisluhnimo tišini, katere pevec je danes frontman skupine Niet. Dodi, fant z res super energijo, karizmo in fantastičnim vokalom. Žal pa novih Nietov še nisem uspela videti. Fantje so bili predskupina Big Foot Mami. Tudi Skočir in njegovi fantje so svoj čas v devetdesetih naredili dobro žurko. Ja žur je bil tista leta najpomembnejši. In jaz sem ga vedno zažurala do konca. Zvrstili so se fantastični koncerti skupin: Hladno pivo, Rage Against the Machine, Offspring, Green Day, Metallica, Sundown, Dream Theatre...
In še mali milijon bandov, ki jih zdaj več ni ali pa so se izgubili v povprečnosti.

Tudi sama sem se za nekaj časa izgubila v njej in koncertne odre zamenjala za klubska plesišča. Ambasada Gavioli, Valkana Beach...klubi na Hvraškem,...namesto kitar vinilne plošče. Namesto bandov, dji z vsega sveta. Carl Cox, Misjah, Space Djz, Umek. Litrce vina je zamenjal CC Red bull in kakšno podobno mini poživilo, ki te je odneslo v svet ekstaze in te sploh naredilo sposobnega, absorbirati vse tiste vesoljske rezalne, odsekane tehno zvoke. Preplesala sem vse noči. Pa tudi marsikateri dan. Doživljala glasbene orgazme, delila svojo dušo in telesne gibe s popolnimi neznanci. Ljudje so prihajali in odhajali. Na približno 5 mesecev se je publika na takšnih dogodkih zamenjala. Toliko približno namreč traja doba, ko plesne droge še delujejo. Potem so plesalci okrevali in ponavadi popolnoma odšli iz te scene. Tudi jaz sem. Zasitila sem se elektronskih ritmov, čeprav priznam, si še z veseljem zavrtim kakšen res dober house komad.

Zdaj so drugačni časi. Sem pa vesela. Res vesela, da je koncertna scena v Sloveniji ostala. Vrnila sem se. Koncertni odri so me spet osvojili in pridobili nazaj.
In namen današnjega bloga je, da pohvalim skupino, ki me je popolnoma prepričala in osvojila pretekli petek na koncertu Piše se leto.
Pravzaprav so na koncertu igrale tri skupine. Novomeški rokerji Dan D, katere tudi na radiu z veseljem zavrtim. Zaigrali so vse svoje večje uspešnice. Bolj ali manj vse poznane. Pesmi, na  katere, si upam trditi, čez nekaj let ne bo plesala tako velika množica kot je sedaj. Fantje so sicer to leto izdali nov studijski album: Ure letenja za ekstravagantne ptice. Pohvalno. Bolj prefinjeno in vsaj za moje pojme že slišano. Mene osebno niso tako navdušili, da bi zaradi njih kupila karto ali cedejko in šla še na kakšen njihov koncert. By gone. So sprejemljivi za eno komercialno radijsko postajo kot je radio Center in za predskupino kakšne pomembnejše skupine. Jih sprejemam in vrtim naprej. Brez kakršnih koli special filingov in my soul.

Kot drugi so na Piše se leto, s precej velikim odrskim pompom, nastopili Siddharta.
Kaj to pomeni oderski pomp? Zatemnjeni reflektorji, nenavadni space zvoki in kar naenkrat bum...hmmm...ne spomnim se s katero pesmijo so začeli. So si pa fantje privoščili svojevrsten stage performance. Basist Jani Hace je izkoristil vsak trenutek in prav ponosno pokazal svojo znano pozo-desna noga naprej, leva noga nazaj, bas kitara nekje pri prsih, otresajoč in trgajoč bas zvoke v naprej potisnjenim telesom- vsem trem fotografom pod odrom. Oni so ga seveda z veseljem “klikali-fotkali” in imel je svoje pol ure poziranja. Pevec Tomi Meglič je svoje delo opravil dobro kot vedno. Komuniciral s publiko, ravno toliko, da je lahko rekel, da je. Predstavili so nekaj komadov iz svoje nove plate.
Med komadi mi osebno najbolj odgovarja Napalm 3. Za nekaj trenutko sem postala pod odrom in kot hipnotizirana dobesedno zijala v platna ob odru. Skušala sem ujeti energijo njihove glasbe. Za nekaj trenutkov mi je uspelo. Fascinirana nad mladino, ki je glasno prepevala vse njihove komade.
Priznam tudi, da je bil to moj prvi koncert Siddharte. Ja, res je. Toliko časa jih že vrtim in poslušam na radiu, pa mi je šele sedaj uspelo ujeti jih v živo na odru.
Rezultat; sprejemljivo, dobro odigrano, profesionalno speljan koncert, s predolgim introm. Ampak saj razumem, Siddharta veljajo za najboljši slovenski bend in morajo narediti show.
Videla sem jih, slišala tudi. Potrebe, da grem še na kakšen njihov koncert pa...zaenkrat nimam.

Kot tretji pa so na oder uleteli Ajdovci. Skupina, ki jih tudi še nisem videla v živo. Sem pa veeeeliiiikooo slišala o njih. Vsi so in o njih govorijo v samih superlativih. Elvis Jackson.
Skupina je doslej izdala štiri albume in že 10 let igra po odrih širom Slovenije in Evrope. Njihov glasbeni slog zajema od skaja, punka, hardcore punka do reggaeja in metala.
Bi skoraj lahko rekla, da so bolj tuj band kot domači. Saj so konstantno nekje. In trenutno predstavljajo nov album Against the gravity.

Ti fantje pa so me totalno navdušili. Malce razočaranja sem doživela le, ker se je z njihovim prihodom publika v Ledni dvorani zmanjšala na pol. Je pa res, da je na samem koncertu pred tem, prevladovalo 15, 16 in 17 letnikov. In tudi tistih, ki so najbrž šele vstopili v drugo polovico osnovne šole. :)

Skratka, Elvisi so totalno razturili dvorano. Sama sem v štartu obstala kot pribita na tla. Okoli mene je publika norela, skakala, se slačila, trgala iz sebe oblačila. Neverjetno.
In prvič ta večer je tudi mene potegnila za sabo. Začela sem muvat in skakat in se gibat v ritmih -reagge ska-ja...noro. Da ne omenjam neverjetne energije fantov na odru. Pevec Buda je konkretno komuniciral s publiko in totalno obvladal situacijo in me prepričal s svojim odličnim vokalom in simpatičnim ajdovskim naglasom.

Predstavili so novo ploščo in menda, kot je kasneje povedal Buda, prvič live zaigrali komad This time, katerega lahko slišite tudi na moji vhodni strani. Res fantastičen komad. Slišali smo lahko njihove največje hite kot je Weakies, Get up, You and I. Sama šele zdaj počasi odkrivam njihovo diskografijo. Definitivno pa sem totalno navdušena nad njihovo zadnjo plato Against Gravity in kar ne morem verjet, da sem zadnjih 10 let kar nekako “živela mimo njih.” Fatje so imeli doma že malo morje koncertov, ampak jaz sem jih okusila šele zdaj, pri svojih 26ih letih. Ne morem verjet. “Mona,” ja, kot mi je rekel njihov pevec...blush blush...a j....ga, it is never too late.;) In obljubim, da jih boste slišali tudi na frekvencah radia Center, kjer vam bom v prihajajočih dneh, dala možnost, da si priigrate tudi free vstope na festival Exit, kjer bodo fantje tudi igrali.

Več o njih pa si lahko preberete na njihovi spletni strani www.elvisjackson.com.
Spletna stran, ki me je tudi prijetno presenetila. Ponujajo vse, kar njihovega poslušalca zanima. Od biografije, diskografije, besedil, itd. Sam template pa je prilagojen temi njihove zadnje plošče. Pohvalno. Skupina pa je dosegljiva tudi na Facebook-u.
Skratka, počekirajte sami.

Da se za trenutek vrnem nazaj na koncertno prizorišče Piše se leto.

Stala sem tam sredi dvorane, nekdo se je še prav lepo zaletel vame s polnim kozarcem piva.Posledica? Jah seveda mokra cela. Ampak ko je človek na dobrem koncertu ga ti stranski efekti ne zmotijo. Kvečjemu dodajo neko unikatnost.

Ok gledam jaz gor na oder, kjer se je Buda dobesedno razmetaval, ki je znan po svojem zanimivem imiđu, kockastem vzorcu hlač, majice in z obvezno kravato.
Iz odra so metali rolice wc papirja, in napihljive blazine za na plažo.
Predvidevam, da v duhu albuma Summer edition. Super popestritev.
Dvorana je plesala v prav prijateljskem duhu. Telesa so skakala in se gibala v ritmu zvokov kitare, bobnov in njegovega edinstvenega vokala. Začutila sem kako se mi je naježila koža. Občutek je bil totalno hud. In kar naenkrat se zavem:”Kje za vraga sem jaz to skupino v zadnjih letih uspela zgrešiti?” Pa ta skupina dela totalen raztur. Priznam včasih sem se malce zgubila v ritmu, saj je ska dost kompleksna ritmika za plesat. Ampak ok. Nima veze. Sem plesala po svoje in se počutila totalno vklopljena v množico. Nakar začnejo z svojim naslednjim komadom. Bolj umirjenim v primerjavo s prejšnjimi. In folk znori. Šele kasneje sem izvedela naslov, This Song, in ta song sem popolnoma posvojila. Totalen trip, neverjetno dodelan, čudovit aranžma. Sama nisem sicer ekspert za muziko, vem pa kaj je dobro In ta komad se me je totalno dotaknil. Totalno seksi. Res...neverjetno.Nahaja pa se na njihovi plati iz leta 2004, Summer Edition. And I LOVE IT!!!

Muvala sem v tem tripu in u polnosti čutila vsak bit komada, da Budinega vokala niti ne omenjam. Vsaka beseda bi bila premalo, za opis mojega navdušenja.

Skratka, Elvis Jackson so skupina na katero smo slovenci lahko res ponosni in zaradi katerih mi ni žal, da sem plačala tistih 15 evrov za karto. In veselim se že njihovega naslednjega koncerta, da jih še enkrat podoživim v polnosti. Komaj čakam. Priporočam pa jo tudi vam. Navdušeni boste. In obljubim, da jo boste lahko slišali tudi na radiu Center.:)))

Hvala Elvis Jackson...energija je bila res NORA!!!!

Vaša Teja

Komentarjev (1)

Hello folk.

Tale  današnji zapis posvečam svoji potrebi, svoji želji, svojim sanjam, svojemu rivalstvu, bolečini, drami...haha...ne ne malo se šalim.

Ampak ok, saj veste kako gre. Iskreno? Rada bi ga dobila. Ali pa raje, on me potrebuje....hmmm, ne...ravno prav je trd in bi bil dobra nagrada za moje vsakodnevno trdo delo. Pa še sveti se. Khm...paše na mojo polico...ne,...sanjam ga...ampak v bistvu, mi je prav vseeno, kdo ga dobi. Ampak enega gledam že celo leto, pa mi ga kolegi radijci ne pustijo vzeti domov. Ja, pa bi znala lepo zanj skrbeti... pa še ime mu je Viktor. In lani smo ga dobili ekipno....ga okušali skupinsko, se mu čudili in se prav poredno igrali z njim. Uf...slike so nekje v radijskem arhivu in menda niso primerne za objavo. Malo se mi tale naš radijski Viktor tule v studiu smili. Nihče ga več ne vzame v roke. Ravno danes sem ga vzela v SVOJE roke in moram priznati, da prav paše v mojo dlan. Če bi letos dobila SVOJEGA potem vam...hmmm...pokažem kako se tega frajerja drži in kaj vse se lahko dela z njim. Ja obljubim...;)

Glasovanje traja vse do 26.02.2009 do 23.59 ure, svoj glas pa laho oddate preko SMS* sporočila tako, da pošljete SMS z vsebino VIK RO TEJA KRALJ  na številko 6767, lahko pa glasujete tudi prek glasovnic objavljenih v revijah STOP, Lady in Obrazi.

 Pravila glasovanja

 

Komentarjev (7)

 Uvod v svoj prvi roman sem objavila že pred časom in se nekako v tem obdobju poigravala z mislijo, da bi ga objavljala sproti na svoji spletni strani. Tako ga boste lahko brali tisti, ki vas zgodba zanima. Konec koncev se ne blamiram z mislijo , da bom nekoč postala velika pisateljica, ker to najbrž ne bom. In ko bom brala te zapise čez kakšno leto, se mi ne bodo zdeli primerni ne za objavo na spletu kaj šele v knjižni obliki in tako bodo pristali nekje, kjer jih bo zbrisala le ena tipka na tipkovnici. Tako, da...naj bo takole....zgodbo Chloe Duval bom objavljala tukaj. Pa naj bo...naj živi...zdaj.

 1.poglavje...CHLOE DUVAL

Bilo je hladno  oktobrsko popoldne, Chloe je sedela na polici okna, ki ga je imela najraje.In razmišljala ter opazovala drveče ljudi skozi okno. Kako tudi ne, saj je bilo tudi edino okno v njenem malem stanovanju skozi katerega je sijalo sonce, ob večerih oranžno rumene ulične luči, ki so se večer za večerom prižigala ob točno enakem času. Natanko ob 15 minut na osem, Ne glede na to, ali je bil letni čas poletja, jeseni ali zime. Vedno ob ena in istem času. Popoln red in disciplina. Nekaj kar je Chloe najbolj pogrešala v svojem življenju od, kar je vedela zase. Vedno je bil kaos. Kaos, ki jo je obvladoval. Kaos, s katerim je živela. Kaos s katerim je ljubila.
Čeprav si v najstniških letih tega ni priznala, kakopak, nikoli ni imela moči in volje dati prav svojim staršem, pa naj je šlo za to, da sta jo vztrajno prepričevala, da je meso nujno potrebno za življenje, ali zato, katera veja politike je najprimernejša...kaj je moralno prav in kaj narobe. Beseda narobe, pa se pravzaprav nikoli ni znašla v njenem slovarju besed, v katerem bi lahko opisali njeno samovoljo, psiho in dojemanje okolice in sebe kot take.
NAROBE JE BILO ZANJE EDINO PRAVILNO.
Narobe je bil zanjo edini zakon, ki ga je poznala. Narobe je bilo zanjo nekaj, kar se ni zgodilo, kar se ne bi smelo zgoditi...in če se je, to zanjo ni bilo narobe, bilo je...tako zelo normalno. Tako zelo pravilno...tako zelo...prvinsko in strastno.
Že kot otrok se je upirala družbenim normam. Že kot majhna punčka je želela biti drugačna. Želela je izstopati iz množice in srečo je imela, da jo je narava ob rojstvu obdarila z mnogimi talenti in čudovitimi potezami obraza, ki so pritegnili marsikateri zavidnja vreden pogled kakšne mamine sodelavke, ki je imela hčerko enakih let. Ker njena deklica, se je s petimi leti šele naučila dobro obleči svojo Barbiko, ko je Chloe, še poznala razliko med barokom in renesanso.
Ona je pritegnila pogled z veveričje rjavimi očmi, ki so dajale vtis  kot da ve nekaj kar ostali ne vedo. Da vidi in ve več kot drugi.Dolge trepalnice so ščitile ta dva markantna očesna zrkla...gledala je jasno in ni nikoli prva odmaknila pogleda. Njen obraz je bil nekaj najlepšega, kar so kdaj uzrle človeške oči. Ne lepa kot lepa. Imela je tisto nekaj, usodno privlačnega. Nekaj kar se ni dalo opisati z besedami.

Bila je otrok rojen iz ljubezni.In kar je bilo najbolj zanimivo, ljubezen je bila tista zaradi katere se je rodila in pristala v tem norem svetu, in zaradi ljubezni se je njeno življenje tudi zasukalo v neslutene vrtince. Bila je igralka v svojem romanu. Bila tako zelo spontana. A prijazna in simpatična in polna miline ter neustavljive energije, ki jo je gnala naprej po njeni umetniški poti.

Komentarjev (0)

Kot že veste se bo 6. septembra v Ljubljanski Cvetličarni Media Parku zgodil najveeeeeeeeeečjiiiiiii zmenek na slepo v Slooooveniji!!! Točno tako. In res greh bi bil, če bi ga zamudili in si ne odprli možnosti za spoznavanje mladcev in mladenk, ki jih ponuja naša dežela. Pa niti ni obvezno, da se tam zaljubite. Zgodi se lahko namreč marsikaj. Morda srečate sošolko iz srednje šole, ki je že zeeeeeeloooo dolgo niste videli. Spoznate nove frende, odkrijete morda svojega potencialnega soplesalca salse, ali pa, seveda najdete ljubezen svojega življenja. Pustite se presenetiti in prinesite z sabo vso dobro voljo, ki jo premorete, ženske dajte svojemu šarmu prosto pot, skratka bodite tam.

Več podrobnosti najdete na spletni strani radia Center.

No jaz se vsako dopoldne na frekvencah radia Center  pogovarjam z že prijavljenimi kandidati in kandidatkami.
In tule lahko slišite dva simpatična fanta. Hehe eden od njiju je menda izredno dober kuhar...

No, poslušajte sami:

 

Komentarjev (0)

Podražitve, politika, pranje denarja, podkupovanja, Joško Joras, medsosedski odnosi, novo na področju mobilne telefonije ter računalnikov, koncerti, in bla bla bla.....to predvsem ob kakih deževnih sivih dnevih, po možnosti, ko je mlaj, ker takrat, hja...sej vem, da se ne spodobi, khm...postanem precej...družbeno kritična. Bog mi pomagaj.

Komentarjev (0)