Moram priznati, da sem bila blazno ekstatična, ko sem dobila svojo spletno stran in možnost pisanja bloga. Zdaj me ta ekstatičnost prime na vsake kvatre. Mislim, mora se zgodit res nekaj WAAAU, da se mi da vsest za računalnik, odpret Pages in da na to ubijajočo belino res kaj smiselnega napisem. Morda bi se temu rekla kriza, kaj pa vem.
Ali pač samo lenoba. Ali pa preveliko dogajanje izven tega cyber sveta.

Pa me prime in mine. Se že vsedem za računalnik, napišem par stavkov in kar naenkrat izgubim nit. Začnem bluzit in blodit med stavki in črkami. Zaprem vse skupaj, “zdilitam” in življenje teče dalje. Do naslednjega poizkusa.

Te dni sem blazno na slabem glasu. Tudi mene se je polotila jesenka kašljajoča viroza in je bolje, da sem tiho. Aleluja! Paše...priznam. Pa še PMS imam, tako, da so vsi srečni okoli mene, ker molčim. Hja, jaz pa še najbolj, ker v TAKIH dneh postanem pošast in ustrahujem vse okoli sebe. :) Ok pretiravam. Ampak ja. V PMS dneh sem 30% občutljiva kot ranjena srna in 70% zlobna, napadalna in ( o jaaaa )...izredno, res IZREDNO kritična do okolice in sveta v katerem živim. Na tak seksi način...hmmm...ja, recimo.
Vbistvu tale seksi sploh ne paše poleg, ampak ok, sem ga napisala, da omilim vse skupaj napisano :) Ženske me boste razumele. Tiste pa, ki ste na tole odkimale, pa blagor vam, res ste srečnice. Pa to resno mislim.

V tem trenutku ležim v postelji ( jao, morala bi zamenjat posteljnino, ampak klinc saj sem bolna, zakaj bi? ) v razvlečeni pižami, v kateri sem zdajle že dva dni in dve noči. Packi se mi niti zob ne da umit. Visim tukaj in upam, da bom kaj pametnega napisala. No to kaj je pametno je zelo relativno. V tem momentu. Lasje...uf groza...podočnjaki do kolen. Ampak...sem bolna. Torej mi je oproščeno. Skratka, prav nič seksi, prav nic waaaau. Kot sem napisala v statusu na “fejsbuku”, I feel like a ball of shit. In da to blesavo počutje vsaj malo osmislim, pišem ta blog. Dobrodošli v mojem prav nič bleščečem in idealnem svetu!

Ja takle mamo. In potem preberem nek, sicer dobro nameren, komentar na svojem “fejsu”.
“Teja, zakaj pa tebe tako malo vidimo v javnosti? “ Hmmm, kako? Zakaj pa? In potem se spomnim na vse pretekle trenutke mojega “medijskega” življenja. Vsak dan “modrujem” na radiu in mnogim polepšam dan, spet drugim grem na živce. Tako pač gre to.

In se zamislim. Kaj zavraga naj jaz počnem v javnosti? Naj se udeležim vsake pasje procesije na kateri so razne Čepinke, pa Roške, pa Maje P.,G.,M...in jaz postanem Teja K. in se kot največja frendica slikam z raznimi Eriki, Galuniči, Bizovičarji itd.? Naj sprehajam, kot najbolj osladna ljubiteljica živali, ob boku z Damjanom Murkom, uboge psičke iz azilov, enkrat na leto okrancljane z špangicami in mašnjicami ( uboščki, se potem ponovno vrnejo v azil, btw )? Ali pa naj grem k svojemu frizerju ( hmm, strižem se sama :) in se prešerno nasmejana ustoličim na njegov stol z njegovimi rokami na glavi, in se vsa nasmejana pretvarjm:” Vsak teden posvetim svojim lasem profesionalno nego.” Ali pa, še bolje, grem do najbližje kozmetičarke in jo prosim, tako kot to dela večina slovenskih wannabe zvezd, naj mi naredite tiste grozne dolge gelirane kremplje for FREE in ji v zameno ponudim članek v znani rumeni reviji. Uf...ne. Kakšen sladoled jem? Kam hodim na morje? Zrče...haha...ja pa jade. Ali pa naj “Sprejmem izziv” in v javnosti hujšam in se potim na fitnesu. In potem s tem več kot 60% žensk po Sloveniji vzbudim slabo vest, ker kao jaz pa že nimam celulita.

Vedno kadar se znajdem na kaksni takšni takoimenovani “Pasji procesiji” slavnih se počutim, kot bi me nekdo oblekel v steznik, me fajn nategnil in privil in od zadaj prijel za lase in vlekel toliko časa, dokler se moje oči nebi razlezle v oči “japanca” in boleč nasmesek, katerega spremlja skoraj nosečniška slabost. Naj samo omenim, da ne bo pomote: ne kritiziram tistih, ki jim take ceremonije pač pašejo, sploh ne. Imajo pač svoje frustracije, ki jih obvezno morajo sproščati v medijskem svetu, da se vsaj malo počutijo normalne in da jim nivo ega zabije tja do lobanjske skorje. ( Kaksni sužnji blišča a? ) Pa dobro, naj jim bo. Če bi bila psihiatrinja bi zagotovo našla določeno kemijsko neravnovesje v njihovih glavah in bi jih požegnane z odobravanjem, pospremila iz svoje ordinacije.

V tem blogu vam bom, nekaterim samo odgovorila na vprašanja kot je: “ Zakaj ne vodiš kakšne prireditve? , Zakaj te ne vidimo v Novi?, Zakaj...” In tako naprej. ( Ok v Novi ste me videli in všeč mi je bil samo tisti del v katerem piše, da hodim k psihiatru ;)))) Ker je pač, tak življenski ;) Izključujem tukaj vse intervijuje, ki sem jih opravila. Ker vsaj večino njih je bilo kvalitetnih.

Torej, da se vrnem.

1.Prireditve. Hja v svojem življenju sem jih zvodila kar nekaj. In vedno sem se počutila kot novodobna kurtizana, ki prodaja kar nekaj. Brez veze. Mislim, jaz SEM in BOM ostala radijska moderatorka, Radijka po duši in srcu. Sedim za mikrofonom in se me ne vidi. Pomembno: SE ME NE VIDI! Sebe ne sklepam za prodano dušo. Čeprav hja, če bi se spustila v detajle, bi tudi za radio lahko rekli, da se vam prodajamo kot bejbike v Red Light Districtu v Amsterdamu. Torej, ostajam na radiu. V studiu. Za mikrofonom. Za mešalno mizo. In to je to. Da se razumemo.

2.Prireditve v stilu “Rumenega”....sovražim, sovražim, sovražim. Zakaj? Ker so tam vsi zaigrano srečni, veseli, nališpani in oh in sploh pametni. Okoli fotografi in kamere. In verjemite mi, “celebi” imajo prav naštudirano taktiko, kje se jih bo najbolj opazilo. Kot, da ni nič, s prikritimi pogledi čekirajo sceno, in kao :” Oh ujeli ste nas.” z Bright Smile nasmehom pogledajo v objektiv, pograbijo sebi najbližjega, po možnosti bolj “slavnega” od sebe, pod roko in ŠKLJOC! Že ste v ponedeljkovi izdaji rumenega časopisa. Ja treba se je prodajati. Verjamem, če v življenju nimaš kaj konkretnega pokazati. Pravzaprav se mi takšni reveži prav smilijo. Ker si morajo konstantno izmišljati nekaj novega in biti popolni. Si predstavljate kakšno mučenje je to?

Jaz sem alergična, prav res alergična na škljocanje, poziranje, postavljanje. Ker če imam samo toliko za pokazati v življenju, da se silim, prav silim v ospredje, potem raje takoj neham in grem študirat medicino. Resno. Ker zadnjič se mi je Tin na Kraljih komedije pri Mikiju, prav smejal, kaj se tako skrivam pred kamerami. :) Hmm, okej, zakaj sem jaz tam že zanimiva? Ne resno? Nastopam? A sem komik? Ne. Torej? “Ti si nastopal, ne jaz, pokaži se.” In kaj se je zgodilo? Pop In je za izjavo prosil radijca iz nekega “wannabetheone” radia, ki je bil blazno srečen in prešerno nasmejan v soju luči in kamere. In ker so ga, kao, opazili. Seveda je do kamere ČISTO SLUČAJNO mimo, prišel sam. Do Tina se novinarki ni dalo iti.

3.Televizija...eno mojih najljubših poglavji.
V Sloveniji je že logično nadaljevanje nekega radijca, da prej ali slej stopi pred kamere. Radio pristane v drugem planu. Ker televizija je blišč, tam se te vidi, tam so tudi plačila dosti boljša. Tam te sfurajo povsod kjer je možno, da si opazen.
In res. Radijcu uspe veliki met. Odprejo se mu vrata slave. V najboljšem slučaju dobi mesto voditelja vremena in je na to zelo ponosen. Kar naenkrat je prisoten v vseh magazinih, na vseh prireditvah. Kar naenkrat je on zvezda. Khmmm...kakšna že?
Pa ni samo pri nas tako, da ne bom delala krivice. Tudi tujina je zasičena s takšnimi modrijani, ki so prodali svojo nikoli imeto radijsko dušo in se pustile razgaliti v vseh pozah za...nič, pravzaprav. Ker pravi radijec se nikoli ne sili v ospredje. Zanj je mikrofon sveta stvar. S katero dela s spoštovanjem. Vsaka beseda ima težo. Vsak stavek je močnejši kot karkoli. In sama, tukajle javno oznanjam, da ne bom NIKOLI zapacala radia s tem, da bi se šla prodajat na televizijo. Tukaj se preveč cenim. In cenim trud, ki sem ga in ga še vlagam v to, da bom nekoč pogledala nazaj na svoje življenje in si rekla: “Tako Teja, uspelo ti je. Ostala si na trdnih tleh in nekaj naredila za ljudi. Sebi pa si dala predvsem možnost spoznavanja same sebe in življenja, ki te obdaja. Življenja, ki je resnično in ne obsijano z umetno reflektorsko svetlobo.” (razen gledališča in res kvalitetnih oddaj...ipd.stvari, ki odsevajo neko kvaliteto)

Ker če imaš možnost svetu nekaj dati, nekaj pokazati potem daj. Tukaj šteje talent, šteje dobrota, štejejo besede in stavki s težo. Tukaj štejejo nasmehi ljudi, ki te vidijo in slišijo. Tukaj šteje njihov čas, ki so ti ga nemenili. Ker tisti pravi se nikoli ne šopirijo kot pavi. Tisti pravi so takšni kot so in se kažejo takšni kot so. Nikoli ne lažejo, da se njih nič ne dotakne. Nikoli ne izrabljajo prostora v katerem so, za to, da so NAD drugimi. Tisti PRAVI delujejo, resnično delujejo in se ne trudijo, da bi za njih delovalo nekaj kar pravzaprav ne obstaja.

Tako, da dragi moji. Upam, da sem vam odgovorila na vaše dileme in vprašanja, zakaj me ni TAM, če bi pravzaprav lahko bila.

In tudi vam povdarjam. Resnično ni tisto kar vidite. Resnično je samo to kar čutite, ko gledate. In če mislite, da ste zafurali svoje življenje, ker nikoli niste okusili kančka slave in blišča, se motite. Ste najbolj srečna oseba, ker vas v tem življenju takšna umetna karma nikoli ni dosegla. Ker je vse FEJK in navidezna sreča.   

Štejejo dejanja in besede, ki niso same sebi namen. Kvaliteta se hvali sama, brez odvečnih besed.

Napisano odraža MOJE stališče, dopuščam možnost do drugačnega pogleda in dojemanja.

Ker radio je predragocen medij, da bi ga podcenjevali in se v njem precenjevali.

Love, vaša Teja

Komentarjev (4)

“Recesija je...recesija prihaja...težki časi so...ne vemo kaj bo jutri. ”To so stavki, ki jih verjetno ne poslušam samo jaz ampak vsi, ki služimo svoj denar. Na dnevni ravni nas mediji strašijo in opozarjajo na finančno krizo, ki naj bi zdaj prihajala v našo deželo. Najbolj odbijajoče pa je, ko vas na recesijo začnejo opozarjati vaši šefi.

Čeprav imam občutek, da je finančna kriza pri nas že kar nekaj let. Pravzaprav sama finančno krizo čutim že odkar vem zase. Pač vse se je začelo že takrat, ko si komaj spraskal za škatlico trdih Boss in za deci đusa, deci vode. :)

In trenutne finančne krize se pravzaprav kot hudič križa bojijo tisti, ki so do sedaj mirno goljufali državo, živeli na veliki nogi in si imiđ in življenje gradili na podlagi številke, ki se jim je izpisala na transakcijskem računu. Na poti pa pozabili na samoopazovanje in samokritiko. Ker človek z denarjem tega ne rabi. On je car, on ima moč. In če ti kaj ni prav. Vredu, tamle so vrata.
Sposobnost in samozavedanje v teh časih očitno ne štejeta veliko. Pridnost je precenjena. Edino kar šteje je lojalnost, za vsako ceno. Pa čeprav te teptajo. Bodi ovčka in mirno boš živel. Bodi pes in se slini okoli lastnika in ti bo lepo. Ko te bo zamikala sosednja psarna, pa čeprav ti je kot  psu prijaznejša in bolj naklonjena, si pogubljen. Dobil boš električno ovratnico in za nekaj dragocenega časa boš nepokreten in po možnosti preklet in nečloveško spljuvan.

Občutek za taktičnost, za človeka vredno komunikacijo, spoštovanje izgine, ker je strah pred izgubo nečesa večjega prevelik. Človek v boju za svoj finančni obstanek postane terorist. Ker denar mu daje ugled. Ugled pa je polnjenje praznega ega. Teroriziranje na delovnem mestu pa ste najbrž mnogi že lahko občutili. So seveda tudi izjeme.

Zaradi ljubezni in denarja so se včasih in se še bijejo največje vojne. In, če mislite, da zaradi finančnih težav Vi ne spite mirno. Potem vam predlagam, da še enkrat dobro premislite in se ozrete po vaši pisarni, po vašem uradu. In potem mi povejte kakšen občutek imate. So obrazi vedri, nasmejani? Se je kreativnost vašega podjetja v zadnjem času še povečala? Ste kot zaposleni dovolj zmotivirani, da boste projekte, ki so pred vami izpeljali 120 odstotno uspešno? Če ste na vse to odgovorili z da, potem ste eni redkih srečnežev, saj to pomeni, da je vašemu vodstvu kljub recesiji uspelo obdržati taktičnost, pozitivnost in mu bližnja možna izguba monopola in denarja ni odnesla tal pod nogami. Če se seveda srečujete z večjimi številkami.

Vsak dan poslušamo kako zadolžena je naša država, koliko denarja gre za razna protokolarna srečanja naših politikov, kolikšne odpravnine se podarjajo slovenskim direktorjem in podjetnikom, kakšne imunitete imajo poslanci. Morda si je vaš direktor predkratkim privoščil  enomesečne počitnice z družino v toplih krajih, na nedavnem srečanju vašega podjetja pa razlagal, kako se obetajo težki časi v recesiji za vaše podjetje.
Sama se v tem zapisu ne bom spuščala v razne teorije  o tem kako se nabolje odzvati na krizo, ker po pravici povedano, nimam pojma in vem samo kako si moram vsak mesec prestrukturirati svojo plačo, da plačam stanovanjske stroške, kredit, davke in tako dalje.
In veste kaj. Ne pritožujem se. Ne jamram. Si ne belim glave kaj bo jutri, ker je enostavno ta trenutek, ki ga živim zdajle najbolj dragocen. Ne...jaz bentim...ampak na koncu vedno pridem do enakega spoznanja-se ne splača sekirat. Hja...morda.

Morda bom izpadla malce brutalna, ampak sovražim vso to sranje okoli recesije okoli denarja. Ker denar v preveliki meri, uničuje človekovo kreativnost, še posebej, če ti kreativnost diktira nekdo, ki res nima pojma. In denar še iz tako netalentiranega človeka, naredi zvezdo. Iz velikega talenta pa še večjo zvezdo. In lahko uniči še tako pametnega človeka. In je lahko orožje proti vsemu dobremu, kar je boljše od njegovega lastnika ali roparja.

In kdaj veste, da je situacija že dosegla rdeče številke oz., da vsaj nekdo z vrha vaše firme ne spi več mirno? (kot, da je kdaj spal ). Takrat, ko vaš šef kot tornado prihrumi mimo vaše pisalne mize, da se dvignejo papirji, ko zaloputne z vrati, ko se nervozno praska po glavi med tem, ko se z vami pogovarja o prihajajočih projektih, ki bodo zahtevali predanost celotnega tima in ko vzroji nad nedolžnimi zaposlenimi in jim z grožnjo, da bodo izgubili službo ubije še tisti zadnji kanček navdiha in energije ter volje do dela. Zato, ker je on zagazil globoko v “drek”.

Zato bom zdajle izkoristila tale medijski prostor in mojo poznanost, ter javno prosila in pozvala vse, ki imate v svojem podjetju opravka z ljudmi katerim “poveljujete”, da naj vam recesija, denar in vaš ego ne stopijo preveč v glavo in da v svoji možganski hemisferi poiščete tisti, pa naj bo še tako mali košček človečnosti in da si ne dovolite pljuvat po svojih delavcih. Ne glede na to v kakšnem podjetju delate.

Če se vam že megli pred očmi od strahu, da ne boste sposobni speljati finančne krize, pojdite na kako uro joge ali na kak enourni jogging in dajte negativno energijo iz sebe na zdrav, za druge ne ogrožujoč način. Ker vsak se trudi po svojih najboljših močeh. In ustrahovanje s svojo močjo ne bo koristilo nikomur. V medsebojnih odnosih je potrebna taktičnost in prostora za paniko in agresijo ne sme biti.

Če ste ŠEF in ukazujete drugim, bodite tudi šef svoje PSIHE in se ne spustite z vajeti.
Kajti samo en napačen premik v odnosih s svojimi zaposlenimi vam ne bo prinesel nobenega pametnega rezultata.

Norenje, ustrahovanje in grožnje...to so znaki šibkega človeka. In tega si nebi v teh časih smel privoščiti nihče, ki kar koli VODI in dela z ljudmi, ki delajo za to, da je doprinos k podjetju večji. Biti mora vzor! Bodite močnejši od tega. Bodite močnejši od vsega tega finančnega sranja, ki se v tem trenutku dogaja. Bodite človek in šparajte impulze, ker vam samo škodijo.
In začnite se zavedati, da NIČ NI VEČNO...samo vaša duša in čista vest. Kar pa itak že veste ;)

Komentarjev (4)

Božični večer je, leto je naokoli, spet sem starejša, pametnejša, z kakim dodatnim kilogramom ali raje, da se ne sliši prehudo, gramom...ki ravzaprav samo odraža moje zadovoljstvo z samo sabo in okoljem v katerem funkcioniram. Biti popolnoma zadovoljen s tem kakršen si in v tem v čemer si, je v teh časih prekleto težko. Ves tehnološki in psihološki razvoj je eskaliral v to, da smo ljudje, boljši kot smo in uspešnejši kot smo, vedno bolj nesrečni in nezadovoljni. Hočemo več, hočemo še, hočemo priznanje okolice, moramo bit lepi, pametni, seksi, uspešni, zaželjeni....itd. Ok sama lahko govorim zase, kot ženska in kot mama in konec koncev tudi kot karieristka, ki svojega dela ni izbrala zgolj na podlagi tega, da je pač kariero fajn met. Vse to grajenje kariere je prišlo samo po sebi.
A seveda s trdim delom, veliko odrekanja in z marsikatero dilemo ali je to kar delam prav ali ne. In kaj sploh dam ljudem v teh 4ih urah, ko se me sliši v etru.

Radio me spremlja že od malih nog. Spomnim se zgodnjih sobotnih juter, ko bi tako kot moji vrstniki lahko spala tja do enajstih, a sem raje vstajala ob 4ih zjutraj in z mami hodila na lokalni radio, na katerem je vodila sobotni jutranji program. Samo sedela sem tam pri tehniku in ga opazovala kako dviguje potenciometre in kako miksa muziko, kdaj jo da v eter...in sledila vsaki njeni besedi. Že kot 11 letna smrklja sem poznala na pamet celo paleto komadov v glasbeni playlisti. Točno sem vedela kje je “cut” in kje se konča intro komada Stairway to heaven, Hey Joe,,,,. V glavi sem imela sestavljen cel jutranji program kako bi ga sama odvodila, Kaj bi povedala ljudem, kako na kakšen način.
Radio je bil moj svet ki me je ločil od pravega sveta. Bil je popoln. Bil je moj in bil je nekaj najbolj intimnega kar sem takrat poznala. Ker sem bila tudi športnica, sem še med tekom   
razmišljala o oblikovanju besed ter o fonetičnem zvenu le teh. Sestavljala sem oddaje in brala, veliko govorila, pela in nasploh uživala v svojih sanjah Moj svet je bil oder na katerem sem vodila prireditve in svet je bil radio, moja največja ljubezen ever.

Pravzaprav je bilo to, da sem postala profesionalna radijska spikerka nekaj najbolj samoumevnega...vedno. Nikoli dileme. Nikoli vprašanj sami sebi v stilu, kaj bi jaz sploh rada v življenju počela? To je bilo to, radio je postal moje življenje in vir preživetja.
In ko se ozrem nazaj...ne ni bilo vedno vse idealno in super. Radio je adrenalin, veliko ga je...a človek lahko tudi tukaj kaj hitro pade v rutino, v nek začaran krog. Prenasičenost z etrom in samim sabo kot moderatorjem je lahko, dobesedno nekaj ubijalskega.
Sama sem ta občutek zasičenosti doživela enkrat. In na srečo sem se od takrat naučila  prisluhniti sami sebi, da zdaj vem,  kdaj je čas, da se za nekaj časa umaknem nazaj v svoj notranji svet in dekompresiram in abstiniram od etra.

Biti tam, za mikrofonom in biti o  ljudeh, pa čeprav včasih bolj pasivno kot aktivno, je nekaj fantastičnega. Govoriti o glasbi, govoriti o radiu, govoriti iz sebe je vsaj zame, največ kar sem lahko v življenju dobila od svojega hobija, ki je že kar nekaj časa služba, čeprav radia nikakor ne morem jemati kot službo. Biti tam, sedeti za prevročo mešalko, kar zna biti v poletnih mesecih ubijalsko...dati ljudem vedeti, da si tam zaradi njih, Prejemati njihove mejle, sporočila, klice, ko vidiš, da je tvoja beseda, pa čeprav samo enemu ali parim, dala NEKAJ, da je našla pravo mesto. To je le še smetana na vrhu cele torte. To je bistvo našega dela in to pri radiu obožujem. Kot moderatorka imam neverjetno možnost približanja poslušalcu in to mislim, da prav vsi radijci spoštujemo. Zato smo tam, v teh majhnih neprezračenih studijih, zato smo tam ob vas, na cesti, doma, v službi, ko se zjutraj prebudite, ko greste spat...

Prenasičenost z etrom pa je poglavje zase. Veliko jih je, ki so v radio dali toliko sebe, da se niso znali več zbalansirati nazaj na normalno. Vsi imamo vzpone in padce in slabe dneve, ko bi bili najraje tiho, TIHO in ne rekli ničesar. Ko dobimo občutek, da danes pa nimamo poslušalcem kaj dati in delamo na “avtopilotu”. Ko bi se najraje za nekaj časa umaknili, ugasnili radije in vse kar šumi, brenči, piska, poje...govori. Da se misli umirijo in da spet najdemo smisel v svojih besedah. Da se vrne tisti občutek koristnosti, želja po širjenju misli in besed. zato se je treba pravočasno umakniti. Poiskati svoj miren kotiček, pomeditirati in se umiriti od norega medisjkega sveta, katerega pa, seveda, kako ironično kaj hitro spet pogrešamo, Ker če imaš radio v krvi, je potreba po  etru  kot potreba po kisiku.

Moj padec, prenasičenost se je zgodil, ko sem v močnem navalu adrenalina in vsesplošnega občutka samozadostnosti in moči, dobesedno pretiravala z etrom. Koncentracija pa kot vemo traja maksimalno le 4 ure, kar je več je že preveč. Svoje ure na programu sem pogumno razširila na dobrih 8 ur. Totaln samomor. Totalno pretiravanje. Totano preforsiranje. Ampak tolažila sem se z mislijo, da ta ljubezen me pa ja ne bo ubila. Če to delam rada, lahko delam to kolikor časa mi paše. Tudi več dni skupaj. Danes, jutri...pojutrišnjem, vikend...in na koncu se je zgodilo to, da sem sedla za mikrofon in obsedela. S prazno glavo. Vsaka beseda, ki je prišla iz mene se je zdela tako prisiljena, tako neiskrena, tako utrujajoča in utrujena. Ampak sem vztrajala. Do konca Do trenutka, ko sem si rekla...sovražim to. Nočem več tega. Nima več smisla. Nimam več kaj povedati in nimam jim več kaj dati. Najhuši moment mojega življenja. Soočenje z mislijo, da je vsega konec. Hočeš  še, pa ne moreš več.

Radijci do svojih poslušalcev čutimo zelo veliko odgovornost Mi smo tam zaradi njih. In brez njih ni nas. In občutek, da jim ne daš dovolj, da jim ne daš tega, kar pričakujejo od tebe je....in ja radi imamo vaše pohvale in ob enem tudi graje v nas pustijo močan žig.

Mesec dni je trajalo, da sem spet začutila željo po radiu. V tem času, sem se zaklela, da nikoli več, pa naj bo še tako lepo in fajn in polno adrenalina, ne pretiravam več. Treba je poiskati še druge niti, ki te povezujejo z dušo in življenjem. Čeprav je radio nekaj kar obožujem, dobesedno, ga raje doziram po kapljicah.

V tem letu sem prišla do marsikaterega spoznanja. Med drugim tudi do tega, vem noro se bo slišalo, ampak vsake še tako dobre stvari je lahko preveč.
In bom tukaj s to mislijo tudi zaključila tale zapis.
Vsem vam dragi moji na tale praznični večer želim, da bi si v vsem tem ponorelem svetu hedonističnih užitkov in malo manj lepih doživetij, znali prisluhniti in se znali ustaviti in predvsem, da bi si upali živeti svoje sanje.

Naj bodo tile moji nocojšnji spomini tudi vzpodbuda vsem, ki oklevate in ki se sprašujete ali je to kar si želite od življenja prav ali ne. Ali je to v čemer se počutite dobro in izpolnjujoče, tisto pravo.

Svoje sanje lahko živimo aktivno ali pasivno, važno je le, da si upamo in da se zavedamo, da je včasih tudi počitek in mirovanje, še kako ustvarjalno dejanje.

Bodite lepo...vaša, Teja

Komentarjev (0)

Komentarjev (1)