Hello people, its me again. Imam blazno potrebo po pisanju. Razmišljam celo, da bi kot Ana Jud, napisala knjigo, v kateri bi razkrila, hm, ja MARSIKAJ. Pa me potem mine, no ne dobesedno, želja pač še vedno tli,...me mine, ker vem, da živim v državi  katero prevoziš v treh urah, kjer en drugemu ljudje štil tiščijo v rit. Prizaneseno ni niti psom. Kjer, če vsaj malo strliš iz povprečja padeč pod sklop NEOBVLADLJIV, NEHVALŽEN, ZLOBEN, ŠKODLJIV. Skratka bodi lepo tiho, delaj svoje (no tale SVOJE je zelo relativen) in se ne pizdi in ne opozarjaj na napake, ker si niko i ništa. Etike, občutka za komunikacijo, spošotovanja ni več. Sprašujem se, če je to sploh kdaj bilo. Primitivizem je vse naokoli.

Imaš dve možnosti. Predaj se ali pa se bori. Seveda se bomo borili. Je tako?

Bili so časi, ko sem večkrat s sklonjeno glavo in solzami v očeh zapustila bojišče, mislec, da je z mano nekaj narobe. Vsaka puščica namerjena vame, me je zlomila. Vendar tudi to se lahko enkrat konca. Ko človek spozna nekaj neizogibnih dejstev. 

-Nikogar dejansko ne briga zate. Zakaj bi se ti brigal za druge? Tle je kruta, priznam. Ampak tako je. Žal.

-Vsem pač ne moreš ustreč. Niti ne rabiš.

-Ne glede na to, kaj življenje dejansko je, smo na tem svetu tako malo časa, da res ne rabimo dovoliti, da kdorkoli hodi po nas. Ali da na nas "zbruha" ves drek, ki se je nabral zaradi njegovih frustracij.

-Oditi niti ni tako težko. Ena vrata se zaprejo in odprejo se nova. VEDNO. In takrat si srečen, da so se prejšnja zaprla.

-Treba si je upat. Treba je it "čez". Če ti paše vpit, vpij. Samo tega ne delat v bližini kakšne psihiatrije. Še ti paše preklinjat, do it! Če se z nekom ne strinjaš, daj vsa "jajca" na mizo. Če ti kdo srka energijo, brcni ga. Skratka ne pusti, da bi zaradi drugih ljudi TI životaril. Duševno životarjenje je namreč stokrat hujše od vsakega drugega. Verjemite mi.

 Nekaj časa sem imela  slabo vesto, ker ne recikliram. Vsi naokoli so me opozarjali in hoteli naučiti neke blazno modre reči o zastrupljanju planeta in ne vem kaj. Priznam, taka neosveščenka sem, da vržem plastenko s pokrovčkom v koš za smeti.  Doma imam samo en koš pod kuhinjskim lijakom in to je to. Včasih sem zbirala star papir, ga nosila v šolo in potem smo šli vsi reciklatorji, pač VSI, na končni izlet. Ne glede na to koliko papirja je kdo prinesel. Juhhuuu....sem imela nekaj od tega. Zdaj tudi tega ne delam več. Konzerva gre v isti koš kot plastenka, tetrapak in bananini olupki ter vikend Žurnal.

Upor? O ja. Z namenom. Nekdo pač na moj račun NE BO služil. Ko mi bodo za plasteno plačali tistih 20 ali 30 centov, bom že premislila ali jo bom nesla v trgovino. Materjalistka? Sploh ne. Ampak na meni država vsak mesec z davki zelo dobro zasluži. V zameno pa...te jebejo na vsakem koraku in te silijo v recikliranje. Naprimer.

Pri zdravniku se kregam. O ja, če je treba jim pomaham z listino bolnikovih pravic. Zahtevam direktorja...you name it! Jaz plačam-vi me porihtajte. Basta. Dobim ubijalski pogled sicer, ampak ga mu hitro vrnem nazaj.

Skratka na vsakem koraku me spremljajo omejitve. Mediji nas pumpajo z raznimi instant forami. Revije, fuuuuu....bodi tak, ne bodi tak, reci to, ne reci tega. No žal kaj takega ne berem samo v revijah. :)

In na FaceBooku kenslam ljudi ker mi pač niso všeč. Priznam. Jasno dam vedet, da naj se pobere iz mojega virtualnega življenja. Miljonkrat me je prijelo, da bi zbrisala svoj account, pa priznam, nimam še jajc, da bi se odcepila iz tega strupenega sveta.

Dragi moji, dogaja se razčlovečenje, razvrednotenje človeka.  In ko enkrat ugotoviš, da ti tega res NI treba. Da si samo TI odgovoren za svoje življenje, da si samo TI sam lahko postavljaš meje, ....mater si lahko SRECEN. No sreča je relativna....si pomirjen sam s sabo. In ne to je daleč od kaosa.

 Niti se ne rabiš borit. Samo SI. In delaš po svojih načelih. Imaš svoja pravila igre. Imaš svoj tekst. Imaš svojo svobodo. In si rečeš:"Ma boli me." In to je tvoja zmaga v življenju. Imaš VSO pravico. A je to tako težko dojet?

Ne to, da bo šef zadovoljen s tabo. Ker kdo pa je reeees dejansko ponosen na svoje delavce? Ne to, da bos občudovan. Ne to, da boš hvaljen...ampak, da bos zadovoljen.

Jaz bom iskala naprej. Vedno bom iskala naprej. Šla over the border. Sikala in težila, če bo treba. Pisala o vsem neomejeno in neobremenjeno. 

This is the world that we live in. In ta svet si ustvarjamo v svojih glavah. Sami. Samo mi. 

Bodimo dobri, ja. Ampak ne za vsako ceno. Pomagajmo, ampak ne na škodo samega sebe. In ne sekirajmo se zaradi nikogar. Življenje je naše. 

 Good luck to you all.  

Teja 

 

- 

 

Komentarjev (4)

Prav slaba vest me je razjedala, ker sem zanemarila svoj blog. Pa se je praktično vmes dogajalo res veliko. Se mi zdi, da pri meni ni polovičarstva, kar zadeva življenje. Kasiraj vse ali nič. In kasiram vse. Kot goba vpijam energijo okolice, tudi tisto najbolj svinjsko, za katero mnogi pravijo nekaj v stilu:”Veš to te naredi močnejšega,” ali pa:”To so dragocene življenske izkušnje.” Ali še bolj brilijantna:” Zato, ker ti vidiš in razumeš več.”

Meni pa odzvanja v glavi refren ene od pesmi Lily Allen:” I dont know whats right and whats real anymore. “ Vse okoli mene nori. Ljudje kot na tripu absorbirajo vse te peklenske zunanje dražljaje in jih imajo za svete. Mrzlično iščejo sami sebe, a večina kaj kmalu ugotovi, da je to pravzaprav naporno delo, oni pa že tako nimajo časa in tega raje nebi...ne bi se več iskali, dajmo raje na juriš, pa kar bo dalo bo dalo, se ga bomo pa napili ali pa sli v šoping. In meni gre na bruhanje ko to vidim. Še huje je ko se zgodi, da se prepustim tudi jaz. Potem me kot mesečnika nosi naokoli, skladiščim zaloge cunj, kozmetike, kofetkam in razghlabljam o trivialnih stvareh....dokler ne pride mlaj, ali ščip, ko me spet skatapultira na trdna tla in včasih celo pod poden. Ampak, to me krepi. Ne, to me bogati. Pa sem spet pri Allenovi:”I want to be rich and I want lots of money...I don`t care about clever I don`t care about funny.” Ko bi res bilo tako enostavno ja.

 

Nedavno nazaj sem spet zadela ob trda tla, ubila iluzije in sanje in kruto dojela, da se vse vrti okoli denarja. V vsakem primeru, denar nas ubija.

In kar je se huje:” Teja, radio so čustva ja...ampak vsi delamo to za denar.” Torej je le vse skupaj iluzija. Ampak z nekaterimi stvarmi se človek pač zaradi ljubega miru mora sprijazniti. Vseeno pa mazohistično verjamem v tisti angelski snop svetlobe, s katerim verstva ponazarjajo dobro. Vero v dobro pa sama počasi izgubljam. Ja ja, vse je v nas, v naših glavah in bla bla bla....Stavim, da ste mi mnogi zdajle veselo postavili svojo “diagnozo.” No naj vas presenetim, da ne, ne gre za pesimizim, depresijo, you name it...gre enostavno za kruto realnost.

 

Lani sem se ponesreči znašla na “seansi” neke cudne sekte, ki uci ljudi srecnega zivljenja-pozitivizma. Ok, seveda jih za to srečo tudi fajn finančno oskubijo, kar seveda pomeni, da tisti katere lajf res tepe, pač te sreče ne more biti deležni, ker si je ne morejo kupiti. In po besedah tiste njihove velike, za moje pojme le dobre retoričarke in nategovalke folka, si ti ljudje tudi ne zaslužijo sreče, saj so nesposobni. In množica je vzihovala z njo. Vsi prav lepo situirani so plačali, da so sedeli tam. Nihče pa se ni vprašal, kaj bo, ko jim bo zmanjkalo denarja. Bodo še dobrodošli? Jaz sem bila takrat izobčenka. Gorela sem v vsej svoji energiji odpora. Vstala sem  sredi seanse in se pobrala daleč kolikor je šlo. To je bil hud padec na beton. Za prvim vogalom sem zbruhala celo nedeljsko kosilo in šla na par Jegrov, da sem prišla k sebi.  WTF? What the fuck is wrong with this world?

Dejansko res. To vprašanje si dnevno večkrat zastavim. Pravijo, da je življenje dar. No, bi rekla, da je prej naključje in čudež, kot dar. Za mnoge je precejšnja jeba. Ampak ok, tukaj smo, zdaj pa moramo plavati. Eni pač kravelj, prsno-hrbtno, če so res dobri, drugi žabico, spet tretji morda potonejo kot kamen. Vse je povezano z zakoni narave.

 

Ampak dajmo pomisliti res, kaj dejansko je življenje? Mnogi delajo, no-garajo zato, da se potem komaj pregurajo čez mesec, med tem, ko nam drzava serje po glavi. denar je le papir ja, ampak smo prav bolano odvisni od njega. In imamo ga samo zato, ker je to naša droga. Mediji pa pri tem zadeve nič ne olajšajo....Še bolj nas zastrupjajo z dražaljaji, ki človestvo delijo na več delov. Tukaj ne obsojam nikogar. Vsi smo ljudje in vsi si zaslužimo najboljše. Ampak svet je ponorel. In TO gledat in doživljat vsak dan me ubija. Poznate tisto o blišču in bedi? No eto, to je to. Le da mnogi tega ne bodo priznali. Meni je vseeno.

 

Kritična distanca? Nimam kritične distance...ja imam kritičnost, ampak distance ne.

 

Človestvo ze dolgo ni vec naklonjenu prvotnemu namenu clovestva. Če je sploh kdaj bilo. Vse skupaj je postalo prav ogabno. In prime me, da bi spokala kufre in šla na en oddaljen otok, kjer bi kot Robinzon živela v raju in si pač rekla:”Bo kar bo.”...Raje vidim, da me ubije naravna katastrofa, kot pa, da me počasi ubija svet, v katerem ni več prostora za empatijo. In v katerem si zmagovalec le, če si prebavil vsa sranja tega modernega sveta. Na koncu pa te življenje izpljune nazaj tja od koder si prisel. Hvala Bogu za nebesa.

 

Vaša Teja 

Komentarjev (4)

Danes vam ponujam v branje zgodbo moje predrage Chloe Duval (ime je izmišljeno). Nekaj ste že brali, nekaj še boste. A verjamem, da se bo morda kdo našel v teh besedah. Ker ona je...ni edina...ona je...ena tistih, ki je znala  ljubiti a je njena duša uničena. Njena duša, je duša osebe, ki...no preberite sami.
Jo imam pa zelo zelo rada. Kar tudi nekaj pomeni v vsej tej zgodbi, ki se bo še nadaljevala. In srečna sem, da je Chloe....našla samo sebe...in da se vedno znova zgublja v sami sebi.
A kaj upam? Ne vem. Upam, da bo srečna nekoč. A sreče brez nesreče ni. Tako, da mislim, da je pred njo še veliko bolečine.

"Vkolikor so padci prepogosti gospodična, Vas bomo morali hospitalizirati." Je ves hladno-mrtvo mirno haden, a s toplim in jasnim tonom dejal dežurni zdravnik, ki je tiste noči, bil po ne ravno naključju tam, v tisti temačni a VARNI psihiatrični ustanovi.VARNI...ta beseda ji je dajala največ upanja, upanja, da ne stori tistega, kar si je pravzaprav že od nekdaj želela narediti. Mnogi so zapisali, da si samomorilnež pravzaprav ne želi storiti samomora. Samomor je namreč dejanje strahopetcev, ljudi, ki si ne upajo, ki se bojijo življenja, ki se pravzaprav tudi bojijo končati nekaj, kar naj bi jim po vseh pravilih, tudi Bibličnih prinašalo zadovoljstvo in srečo. A sreča je tako zelo spolzska in kaj hitro, še ko se najmanj zavedaš spolzi skozi prste in najbolj misli. Ostane tam kot spomin na nekaj kar je bilo nekoč, oz. kar naj bi se nekoč zgodilo. Hja, najbolj neotipljivi dejsti njenega življenja.

Ko pišem o njeni zgodbi čutim tisto, kar sem si vedno želela čutiti. Razumevanje in umevanje ter vpogled v nekaj kar sem si vedno želela videti. Morda enako čutijo tudi psihiatri, ko se iz oči v oči gledajo z judmi, ki so videli VEČ. Ker tega, vsaj sami oni upajo, da ne bodo nikoli videli, a je vseeno to nekaj višjega kar lahko človek uvidi in čuti. Vsaj tako pripoveduje Chloe. Vpogled v njene misli mi je dal...mi je dal...zavedanje, da nič ni večno in da smo ljudje tako zanimivi in neraziskani in do obisti nerazumljeni subjekti, ki ta svet delajo, vsaj malo bolj človeški in ne izumetničen. Ker to, da smo ranljivi je...nekaj najlepšega a najbolj bolečega.
Ne vem, morda se motim, morda je to le iluzija, morda želja, da sem ena od njih, tistih, ki vidijo več in občutijo.
V svojem kratkem življenju sem spoznala fanta, ki, no, bolj moškega, ki je umoril svojega očeta. Zakaj je to storil, ne vem. A ga ne obsojam. Zakaj? Ne vem. Iskreno. On je tam. Za verjetno vse čase zaprt v ustanovi, kjer ima 4x dnevno svežo hrano in ljudi s katerimi lahko sanja o boljšem življenju.
Da nadaljujem njeno zgodbo.

Sedela je tam, na po šolsko trdem stolu in solze so polzele iz njenih oči. Kaj je želela, še sama ni vedela. Edina želja, ki jo je čutila je bila želja, da je vsem ok ali pa da se njeno življenje konča. Iz čiste pozitive v popolno pesimistično negativo. A je v tej samomorilni želji najbolj čutila srečo ob misli, da konča svoje življenje. Zakaj, še sama ni vedela. Bila je tam. In čas je obstal. Bila je v pretirano osvetljeni ordinaciji in...čutila...samo tam čutila sebe, ker se je lahko pokazala takšna kot je.
Kaj je ego? Ja, ona ga je imela...tako kot vsak normalen človek. A njo je njen ego uničeval. Ji povzročal konstanten konflikt med Chloe, ki ve, da bi bila srečna nekje na Jamajki med kristalno belozobimi jamajčani, na soncu, med palmami....in med tem kar ona mora biti. Kar ona je. Bila je razdvojena. Med sama s sabo.

Kaj sploh je želela od zdravnikov v svojem konstantnem bežanju v to ustanovo?
Da postane nekaj tretjega. Ker tam ni konflikta. Tam je lahko samo ONA, ONA tretja s pomočjo zelo močne kemije. Ni več v konfliktu med tistima dvema, ki sta jo spravljali v dejanja, ki jih še sama ni razumela. Dobila bi svojo psihoaktivno substanco, ki bi jo...zresetirala. Ki bi jo spremenila in naredila prilagodljivo. Prilagojenost je nekaj kar sama nikoli ni znala biti. V svojem norem duhu, je poskusila že marsikaj. Bile so noči, ko jih je preživela plesoča, no ja trzajoča bolj, na utrgane ritme jazza, spoznavala nove ljudi, predvsem moške, ki so si želeli njene bližine, kajti ONA je...oddajala NEKAJ...kar...še sama ne razumem najbolj.

Sedela je tam z dvema mislima v glavi. Umreti....in uničiti se. Zakaj? ker je vedela, da NIKOLI ne bo konec njenih travm. Nejne bolečine. In pa:"Rešite me pred samo sabo."

Večkrat je bežala tja. Postopek vedno isti. Sestra ji je zmerila pulz, ugotovila, da je pod pritiskom, da je...hja...spila malce prevec in da je...neprilagojena stresni situaciji. A največji stres je Chloe povzročala sama sebi. A želela je biti tam in najbolj si je želela, da bi ji dežurni zdravnik rekel, da je malce psihotična, ji predpisal močno zdravilo, spravil na zaptri oddelek, kjer bi se vsaj malce bolj počutila normalno. A, ko je enkrat pristala tam, je želela zbežat, ker tja ni sodila. To je vedela. Kaj pa je najhuje? Ni vedela kam sploh spada. Kje je njeno mesto.

Tukaj zaključujem njeno zgodbo. Chloe so tiste noči pridržali na streznitvi. In zjutraj je dežurni zdravnici ( ker je v njo spet stopila perfect Chloe ), da je bila pa; samo pijana in da se ima RES preveč rada, da  bi si lahko kar koli naredila. Čeprav je vedela, da je ta trenutek še bližje, kot si lahko sploh predstavlja.

Stala je tam, pred premičnimi vrati in...se zasmejala. Spet je bila ONA. Tista Chloe, ki bo vzor vsem, ki so okoli nje. Nadarjena slikarka, ki lahko dobi vsakega moškega. Ki ljubi a uničuje vse kar je dobro in kar bi ji koristilo. Do naslednjega...srečanja...z dežurnim psihiatrom.

Toliko danes. Rada jo imam. Chloe je nekaj najlepšega in najbolj razsvetljujočega kar se mi je kdaj zgodilo v mojem kratkem življenju.

 PS.Hvala komadu This time by Elvis Jackson za inspiracijo in energijo za zapis.

Vaša...Teja

Komentarjev (2)

Medtem ko sedim na vlaku proti Ljubljani, si na svojem iPodu že 250-tič vrtim Elvis Jacksone :), mimogrede, njihova muzika je blazno navdihujoča, zato sem postala že kar nora fenica...in ravno o tem razmišljam v teh trenutkih...

Človeštvo je skozi stoletja bilo veliko bojev. Bili so boji za ozemlje, boji za ljubezen, denar, ponos, pozicijo,.. A vedno bo in je največji boj človeštva bitka s samim sabo. Človekov boj s samim sabo. Kar je konec koncev eno in isto. Borimo se proti notranjim demonom, bijemo čustvene bitke, želimo imeti monopol nad čustvi osebe ki nam je všeč, saj nam le-ta daje popolno nadvlado nad samim sabo in konec koncev njegova naklonjenost za nas pomeni stabilnost, ravnovesje našega vsakodnevnega bivanja v okolju in ravnovesje s samim s sabo.

V kolikor oseba, ki nam daje tovrstve občutke zavije iz začrtane poti obstaja nevarnost, da se v nas prebudijo pošasti in porodijo željo po psihični, morda celo fizični agresiji do nje. Do čustveno nevračujoče osebe ali celo osebami, ki nam v našem okolju želijo zgolj pomagati.

Največja mera čustvene zrelosti pa terja veliko samozavedanja in sprejemanja osebnega prostora ter svobode osebe, ki nam čustev ne vrača v enaki meri. Višek samozavedanja in sprejemanja je zagotovo moč, bolje rečeno sposobnost, pustiti človeku osebni prostor in svobodo, da je to, kar mu je namenjeno da v življenju postane. Biti partner, dajati svobodo in ob enem zahtevati v povračilo NIČ je v teh časih velika umetnost. Že davno smo prerasli in preživeli 10 božjih zapovedi, 6 smrtnih grehov, prerasli poročne zaobljube, želje in potrebe naših staršev da postanemo boljša kopija njih.

Smo tukaj, zdaj, v drvečem svetu, ki ne dopušča možnosti za napake. Nikoli poprej se ni dopuščala večja možnost in priložnost za individualnost. Z njo pa je prišla tudi odgovornost, da ob svojem oblikovanju in preoblikovanju svojega ID-ja, svojega jaza, dopuščamo možnost razvijati se svojemu partnerju. Torej tistemu, ob katerem so ponoreli naši čuti in zablokirali vsi varnostni ventili, pred njim biti ranjen in neizpolnjen. Prepustili smo se norim občutkom strasti in naslade, brez kančka realnega pogleda na partnerja in samo situacijo. Brez trohice občutka za to kaj nas čaka. Biti partner je velika preizkušnja lastne zrelosti in razvitosti.

No, morda se sliši usodno, pa vendarle je zame osebno kljub tej usodnosti, deliti svoj vsak dan in življenske nauke ter svoj osebni prostor z nekom ob katerem smo čutili najbolj divje nore telesne in psihične ekstaze, nekaj najbolj izpolnjujočega in navdušujočega. Vsak dan je nova, lepa, a tudi nenavadno naporna preizkušnja.
Gledam pare v svoji okolici, analiziram njihove telesne gibe, mimiko s katero ljudje sporočamo več kot si sami upamo priznati. Poslušam njhove pogovore in priznati moram, le malo je takih, ki me vsaj približno nadušijo s svojim sprejemanjem in spoštovanjem drug drugega. Jaz moram priznati, partnerstva in vsega tega cirkusa skupaj ne jemljem več tako zelo v stilu spojitve dveh različnih substanc v večno enost. V eno samo substanco. Za vse večne čase. Nemogoče. Kadarkoli sem vsaj za trenutek poskušala razmišljati in delovati v boleči enotnosti s partnerjem, sem izgubila pomemben košček sebe.

Morda bo kdo od vas pomislil na egoizem, zato naj kar takoj pojasnim, da niti približno ne gre za to. Blazno egoistično je od partnerja pričakovati, da bo ustregel vsem našim kapricam, bil vedno ob nas, nas na koncertu vedno pospremil na WC ter se skozi gužvo boril za naš svoboden prehod do sanitarij. OK, malo šibek primer, pa vendar.

Sama sem blazen individualist, zato težko prenesem močan vdor v moj osebni prostor. Morda šele sedaj razumem vse svoje bivše partnerje, ki mi še sedaj pravijo, da je z mano težko živeti. Da sem hard to handle....Haha, ok to sicer ni zadeva s katero bi se hvalila, pa vendar je bil in je to zame vedno največji kompliment. Resno.

To pomeni, da sem kljub norosti, ki se ji reče zaljubljenost uspela obdržati tisti najpomembnejši košček sebe. Svoj jaz, svojo nepredvidljivost, spontanost in strast do novega in nepoznanega. V enem trenutku bosa tečem po travniku in se počutim kot majhna navihana 10 let stara punčka, se čudim žabjim paglavcem v potoku, spet v drugem momentu pa sem lahko najbolj žalostno ciničen človek na svetu ter ob tretjem kozarcu rdečega vina prebiram dekadentno poezijo Baudelairja in ljudi v svoji okolici razsvetljujem z filozofskimi besedili Friedricha Nietzscheja. Spet v tretje, kot s podivjanimi hormoni nabita najstnica, plešem na fantastične kitarske melodije rock koncerta sredi s pivom polite dvorane ali pa se zvijam v starostnih ritmih salse.

Že zjutraj sem najbolj srečna, ker lahko svojo petletno hčerkico peljem na igrišče ter tam z njo kot odrasla izkušena oseba debatiram, zakaj ni lepo metati smeti po tleh ter zakaj se imata mamica in oči še vedno rada, kljub temu, da nista več skupaj. Otrok te nauči veliko. Največ. In morda ravno zaradi nje dojemam svoje življenje in odnose med ljudmi na tak način kot jih.

Ne znajdem se v posesivnosti in ne razumem, kako smo lahko prišli ljudje tako daleč, da si kratimo svoj osebni prostor ter drugemu postavljamo pogoje, kako in na kakšen način bo živel. Prilagajati se je lepo, a v preveliki meri tudi samomorilno dejanje. Zaljubimo se v individualnost ter posebnost človeka, a z meseci skupnega življenja in deljenja vsakdana, ga iz strahu, da ga izgubimo, pričnemo prilagajati in lepiti nase. Tudi sama sem v preteklosti počela enako. A nič več. Pa saj to najbrž prinesejo zaključki, torej nove, bolj zrele začetke in spoštovanje.

Sama sebi sem najbolj carsko nora oseba na svetu, ne nisem egocentrik in egoist. No, morda do te mere, da preživim. Ljubim in obožujem ljudi, ki si upajo postaviti mejo in brez besed vedo, da smo na tem svetu zato da izpolnimo svoje poslanstvo. Med tem srečamo osebo, ki nam v nekem momentu da to, kar naše bistvo potrebuje. Če smo našli osebo, ki prav tako kot mi diha na isti frekvenci, lahko skupaj brez oviranja enega ali drugega izpolnjujemo to čemur se reče življenje. Brez odvečnih vprašanj in prilagajanj  smo eno, a ob enem smo sami. Ne vem kako se vam to zdi, ampak meni je fantastično. Morda se temu reče moč, samozavedanje ali neprestrašenost pred biti in ostati sam. Ampak sami smo, sami se rodimo, sami umremo in najbolj čudovito je, da vso to samoto delimo s prav tako samimi osebki.

Nenavezanost nam da moč in srečo. Da nam čudovite trenutke z ljudmi, ki nas obdajajo. Dokler tem puščamo svobodo, da še ta trenutek izginejo iz našega življenja, bomo njihovo čudovito bistvo-osebnost vsak trenutek znova in znova doživljali, kot da osebo vidimo in doživljamo prvikrat. Kajti vedno znova in znova nas bo lahko s svobodo, ki jo ji dajemo in hkrati nekratimo, presenečala in osrečevala. Ne bo dolgočasja, ne bo rutine, ne bo slabe volje in pričakovanj.

Pustimo si biti to kar smo, svobodna bitja in pustimo svobodo ljudem, ki so prav tako kot mi, to kar so in jim s svojim razumevanjem in ne pritiskanjem pomagajmo, da v tem prostoru in času, postanejo in uresničijo sami sebe.

Toliko o mojih popotniških razmišljanjih. Počutim se naravnost fantastično razvno zaradi spoznanj, s katerimi me zadnje čase dobesedno bombandira življenje.

Do naslednjič, vaša Teja.

Komentarjev (0)

“Its a new day its a new life,” takole gre ena od uspešnic znanega kanadskega big heart loverja, Briana Adamsa. Ampak bolj kot on mi, zadnje čase potrkavajo po hipofizi misli v stilu....”how cool life is” oz “ how cool can life be.”In How cool se vse to sliši v angleščini :)

Bojim se, da bom v tem blogu prehitro zašla in tukaj mislim predvsem to, da bom prehitro pregloboko zašla od teme o kateri sem želela pisati. Ampak dejstvo je, kar vsi, ki me berete dobro veste, da so moja najljubša tematika ODNOSI. Ja prav neverjetno, kako iz dneva v dan postajam vse večji ekspert na to temo in hkrati tudi največji butelj...na to temo, se razume. Ko že mislim, da nekaj razumem, pride nova lekcija, ki me vrne na začetek. Čeprav začetka sploh nikoli ni. Vedno je le nek cikel, neka trifazna pot do nečesa, čemur se reče razumevanje. In kako priti do razumevanja?

Sama do razumevanja nečesa lahko pridem samo skozi, ali hudo bolečino ali skozi hud totalno hedonističen užitek. Se opravičujem, če pišem nerazumljivo, ampak, hey, saj pišem o razumevanju odnosov. Kar pa je totalno težko v nekaj vkalupiti in razumeti popolnoma. Življenje je tako polno presenečenj. Tako polno enigm, ki vsaj meni dajejo zagon za it naprej.

Ok gremo k jasnemu primeru.
Zadnjič mi znanka na Facebook-u potarna, da se njen dragi zadnje čase bolj kot njej posveča svojemu hobiju. Da ja sicer to podpira, ampak ona bi rada, da jo posluša, ko se njej zahoče. Ona potrebuje pozornost. Ona misli, da je on več ne spoštuje. Da ga ne zanima več. Čeprav se vsak večer vsedeta pred TV in pogledata, na njeno željo film, ki si ga ona želi gledat in on ji, brez njenega glasnega zahtevanja, zmasira noge in pospremi spat in se....ja prav ste sklepali, ukvarja z njo. Popoln moški. :)

Ok, priznam, tako kot vam, mi ni bilo jasno kaj za vraga je težava. Še posebej težko je svetovati nekomu, katerega situacijo ne poznaš popolnoma, ker na “fejsu” itak pol folka človek ne pozna.
Pa sem rekla samo naj se ne obremenjuje in naj si tudi ona najde kak hobi. Pa se je že tukaj zataknilo, saj punce, menda ne zanima nič. Pa sem rekla naj kuha, pa je rekla, da je na dieti. Ok prav, potem pa...mu do konca zateži in ga pošlji nekam. Pojma nimam, kaj naj še rečem. Daj človeku prostor, naj se razvija, naj izpolni svoje sanje. Naj bo on. Ne ga dušit, ker s tem najbolj dušiš samo sebe in vajin odnos.

Priznam, sem ena tistih, ki se lahko vsede v kafič, naroči extra dvojno belo kavo, vzame v roke časopis, katerega seveda skoraj nikoli ne predelam do konca, ker je dogajanje v okolici toliko bolj zanimivo. Pa ne, ne gre za neko buljenje v ljudi, ker bi bilo moje življenje tako dolgočasno, da bi si polnila slo po življenju in avanturah na drugih. Gre zgolj za slo, naslado nad opazovanjem kako funkcionirajo odnosi. Odnosi med ljudmi. Moškimi in ženskami. Ženskami in ženskami in moškimi z moškimi. Seveda pa me toliko bolj zanimajo odnosi med ženskami, saj sem tudi sama še kako ženska. Moški pa ste itak preveč simpl, za ta svet. :)

In sedim, opazujem in analiziram. Vmes pogledam za kakšno lepo ritko. Jah, rada gledam in sem velik estet in imam rada lepo. In kaj je lepšega kot žensko telo. Nekaj prav zanimivih primerkov se sprehodi mimo mene. In že tukaj testiram žensko naravo. Rada provociram z direktnim pogledom v oči. Očesni kontakt med dvema ženskama pove več kot karkoli drugega o ženski samozavesti. Ja včasih, sem razočarana, saj me dostikrat  prestreže par ubijalskih ženskih oči v stilu:”Kaj buliš? Ja imam celulit, pa -i have a bad hair day, ne me gledat. In ja sovražim te, ker tako samozavstno zijaš vame.”
Okeeeej, si mislim:” Bejba, find a happy place. Lepa si, verjamem, da tudi brihtna, nasmehni se mi nazaj.”  Ampak ne, ona odvihra naprej, zadnjih nekaj metrov celo ujamem njeno sključeno držo, saj jo je moje opazovanje nje, dobesedno šokiralo in ji pokvarilo dan. Videla je mene, v meni je želela videt sebe, ampak....ji ni uspelo. Pokvarila sem ji dan in večer je najbrž preživela s škatlo čipsa v roki. Škoda. Bila je luštna.

Na drugi strani pa so ženske, ki mi pogled vrnejo, se nasmehnejo in med njimi in mano se takoj vzpostavi posebna energija. Zgodi se celo, da me kakšna prav lepo pozdravi. Iskrivo vrne pogled, me poželjivo pogleda. O ja, tudi take so. In veste kaj drage moje punce, vaš pogled, samozavesten pogled mi pomeni več kot sto moških pogledov. Obožujem samozavestne ženske. In ne, to niso najhuje urejene bejbe, ki pazijo na vsak svoj korak in se opazujejo v oknih izložb. So prav posebne damice, ki izžarevajo “nekaj.” Kot gazele se samozavetno premikajo. Vedo kje jim je mesto na tem svetu in kaj lahko pričakujejo od življenja. In to niso ženske izklesane po filmskih ikonah. Ne to so ženske, ki se zavedajo same sebe in tega, da SO ženske. Da imajo napake. Ampak teh napak se ne opazi, saj jih delajo tako posebne.
Smejijo se naglas. Na ves glas. In ženska, ki se smeje na glas, je samozavestna ženske.
Na stand up-ih si veliko žensk, ki so prišle v spremstvu svojih moških, se nasmejat, pokriva usta, da se ne bi videlo njihovega nasmeha. Zakaj? Ne razumem. Pa smeh, nasmeh je ja nekaj najlepšega na človeku. In smeh je zdrav.

Drage moje ženske! Glejte se, opazujte se. Konec koncev nismo ženske nič boljše kot moški, ker me, imamo pod kontrolo VSO situacijo in VSE ženske, ki se gibljejo v našem perimetru. In lepo prosim ne glejte se grdo, če na sebi začutite par ženskih oči. Ker vem, da vam paše in ve veste, da ste extra super mega the best, ker ste edinstvene. In če se slučajno kdaj srečamo in se spogledamo, dajmo na svoje čedne obrazke en nasmešek in po možnosti pozdrav, kajti vse smo na isti valovni dolžini, če si le priznamo.

Jaz ženske obožujem. Zame smo ženske najlepše erotično bitje. Imamo možgane imamo pamet. Imamo čustva, katerih se ne bojte pokazat. In čutimo se. Zato se imejmo rade in se ne glejmo kot sokoli na preži. Lep simpatičen nasmešek, je dosti prijetnejši od zadirčnega pogleda v stilu:”Kaj je, kaj buliš?”

Ok, vidim, da sem napisala dovolj. Torej mi ostane samo še ena tema. V tem trenutku, ki pa jo bom raje prihranila za naslednjič. Je za moje pojme preveč kompleksna in potrebuje čas in moj fokus. Ker vidim, da sem tale blog napisala v popolni momentalni inspiraciji.

Tnx for reading me...i love you all.

Vaša, Teja

Komentarjev (1)

Že dolgo nisem pisala bloga. Enostavno zato, ker v sebi nisem čutila potrebe, niti želje, po izlivanju svoje duše na elektronski papir. Kot ponavadi, sem bila kolektor energije iz okolja, dogodkov, počasi sem zbirala občutke, jih analizirala, se skušala maksimalno posvetiti sama sebi in svojemu “novemu” življenju. Ha, kako je to smešno, ko napišem NOVEMU ŽIVLJENJU. Pa čeprav je to življenje, ki ga živim, sedaj enako kot je bilo prej. Osebe in prostor in moje misli so sicer drugačne, a moja duša in srce se nista spremenili. Sta na istem mestu, čutita enako in skušata delati v skladu z mojimi mislimi. Naj tole malce razložim, da bo kasneje jasno, zakaj dajem tak pomen DUŠI, SRCU in MISLIM, ki jih sprovedejo moji možgani.

Nekako že od nekdaj zame te tri stvari pomenijo življenje. Moje življenje. Zelo malokrat se zgodi, da so srce, duša in misli v popolnem ravnovesju. Najbrž nisem edina. Ampak pri meni se rado zgodi, da so te tri reči v popolnem konfliktu. Prosim samo, da tukaj preskočimo temo ljubezni, ker v tem blogu o njej ne bom posebej pisala. Ljubim s srcem, dušo in mislimi. Torej tukaj sem ravnovesje uspela doseči.

Moj nemirni škorpijonski duh, moja strast do stvari, ki jih počnem, vidim in doživljam, ter globina moje duše, ki je blazno občutljiva za dražljaje iz okolice, me nemalokrat pripelje na rob, od koder je razgled nad situacijo, ki se odvija okoli mene kristalno jasen. Takrat se počutim kot opazovalec, kot večen učenec skrivnosti življenja. Resnica, za katero sem utopično mislila, je za vse enaka. A sem spoznala, da ima vsak od nas svojo resnico, v katero je prav, da močno in predano verjame. Problem pa nastane, ko je nekdo tako močno prepričan, da pozna resnico drugega, da zaslepljeno verjame, da bo s svojo resnico o drugem, tej drugi osebi pomagal in ji bog ne daj, rešil življenje. Tukaj jaz pridem do konflikta, ko se duša, srce in misli združijo v eno in borijo proti tej osebi, ki me želi prepričati, da le ona ve in me pozna...govorim splošno...takrat se uprem z vso silo, z vsemi močmi, a žal se vsa ta moč na koncu, ki je združena v res neverjetno silo, obrne proti meni in v mene in lahko deluje blazno destruktivno.

Morda se bo komu zdelo, da je s tole bejbo nekaj hudo narobe. :) Ok, naj bo to vaša resnica...moja resnica pa je: da ja, imate prav. :) Z mano je prav toliko hudo narobe, kot je z vsakim posameznikom od vas, ki to berete. Želim pa...kaj želim s temi blogi? Hmm, kot veste nikoli jih nisem pisala, da bi opisovala svoj perfect picture life, ker ta za nikogar ne obstaja. In moje življenje je popolno prav zato, ker je tako prekleto nepopolno. Hočem vam samo dati nekaj, en delček sebe, da se bo morda kdo od vas zaradi teh mojih besed počutil vsaj za pikico bolje. In srečna sem, ko dobim emaile od tistih, ki berete te moje zapise in mi pišete svoje zgodbe. Takrat dobim potrdilo, da je to ok. Čeprav se najdejo subjekti, ki tudi javno razglašajo, da Teja Kralj, kot javna medijska persona, voditeljica Drive Time termina na radiu Center preveč razgalja svojo dušo in s tem posledično škodi svojemu ugledu in ugledu radia, na katerem dela.

Pa kakšnem ugledu? Lepo vas prosim. Kaj pa sploh je ugled? In koga sploh res zanima v katere blagovne znamke se oblačim? Ali kupujem kruh v Hoferju ali Sparu? Ali pa, kako sem jaz kul, ker so me opazili v mondeni restavraciji piti vrhunsko vino letnik 2001? Ali pa, ker imam fanta, ki je priznani slovenski stand up komik? Ali pa katero anti-celulitno kremo uporabljam? Po koliko ur na teden preživim na fitnesu (sploh ne, btw). Take informacije niso niti malo odraz prave podobe mene ali kogar koli drugega, ki jih plasira v svojem imenu.
Nedavno sem na svojem Facebook-u imela napisane sledeče statuse:

“....čuti potrebo...po pisanju..." Čutim, da se v meni nabira vsa ta energija okolice, ki se filtrira skozi mene in v meni...počutim se kot kakšen prozaist iz časa dekadence...and I just love it...naj izbruhne, naj se zlije v vesolje...naj zabije močan kol v srca tistih, ki s svojo hudičevsko energijo in miselnostjo, onesnažujejo naše duše...naj se pišejo zgodbe...”

“... I pretend Im high I pretend Im bored I pretend Im anything Just to be adored And what I need Is what I get... Dont believe in fear Dont believe in faith Dont believe in anything That I cant break...”

“... se počuti prav shizofreno. Baje, da štetje oken na zgradbah mimo katerih grem ni ravno zdrava stvar, še posebej, če me razp...da število oken ni liho :(...ja kaj, to je res problem, mene to moti :)tako vsaj preusmerim pozornost...in danes bom spet štela gumbke na mešalni mizi...in se čim bolj skušala izognit hladilniku:"food is my enemy from now on;) "amen"

“... I tied myself with wire To let the horses run free Playing with the fire Until the fire played with me To the rhythm of my soul To the rhythm of my consciousness To the rhythm that yearns To be released from control.-(btw, hud komad od U2)”

“...si gre skuhat kavo...ker danes je tako težak dan, da je tut dihat naporno :))))”

“... totalno depresiven dan...brrr...:(“

In tako dalje...no in nekdo se je celo obregnil ob te moje statuse in poslal sporočilo mojemu uredniku, s pripisom,( ne bom citirala ), da se takšni statusi ne spodobijo za medijsko persono, kot sem jaz in da prav morijo moje poslušalce.???????????????

Komentarjev (7)

O smislih in nesmislih 2.

Eden od najbolj nesmiselnih nesmislov, s katerimi se ljudje radi obremenjejmo so odnosi oz. neodnosi do ljudi, s katerimi bi radi imeli čimboljši odnos.

OK, stvar gre nekako takole... Moški in ženske smo načeloma ustvarjeni drug za druge in kdor pravi, da je enostavno najti idealnega partnerja, se globoko moti. Tukaj naj še omenim, tako imenovano iskanje sorodne duše. Nedolgo nazaj mi je prijatelj navdušeno razlagal o strokovnem članku, ki ga je našel na spletu, ki iz popolnoma biološko kemičnega stališča opisuje, sorodno dušo in to, da je le-to praktično nemogoče najti. Naj še omenim, da je ta dotični prijatelj nedolgo nazaj končal zvezo z žensko, ki mu je pomenila vse in ki jo je vse do tedaj dokler mu ni predlagala sporazumne razveze, ker se pač v njunem odnosu ni več našla, koval v zvezde kot svojo sorodno dušo. A ko je mlada dama iz njunega stanovanja odnesla še zadnje kose oblačil in študijske knjige in ko mu je le ni uspelo preprositi naj še malo počaka in mu da možnost, jo je takoj označil, za osebo, ki ga nikoli ni prav čutila, ki torej nikoli ni bila njegova sorodna duša. In ne, zdaj je postal velik zagovornik teorije, da sorodna duša pravzaprav ne more in ni nikoli obstajala, zato, ker mu je na koncu pokazala svoj drugi obraz. Hja, res smo na svetu vsi bolj kot ne sami in nikoli ni in ne bo nihče zares videl naše duše, ampak vsaj malce podobnosti, torej sorodnosti pa le mora biti med dvema osebama. Konec koncev že vizija in filozofija lastnega življenja, se mora vsaj malo ujemati z vizijo in filozofijo drugega bitja. Vsaj malo sorodnosti in podobnosti v zvezi dveh pa že mora obstajati, torej lahko govorimo o sorodni duši in jaz verjamem vanjo.

Zadnje čase zelo veliko razmišljam o tem, kaj vse bi ljudje naredili za to, da bi ugajali nasprotnemu spolu, ali...raje nasploh ljudem, ki jih srečujemo v svojem življenju. Vsak ima rad občutek sprejetosti in vsak se bolj ali manj zavestno ali podzavestno aktivno angažira v tem lovu lovca in žrtve.
Nekari bolj drugi manj samozavestno. Te besede pravzaprav ne maram preveč, svoje čase sem bila namreč kar precej nesamozavestna in nasploh neuspešna pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom. Bom raje namesto besede samozavest v tem zapisu uporabila besedo samozavedanje in samosprejemanje.

Če se samo spomnim svojih gimanzijskih let....brrrr... me zmrazi... vsi in vse druge so bile po mojem mnenju boljše kot jaz. Bolj zanimive, bolj privlačne, več so lahko dale od sebe. Jaz pa... čeprav sem delala na radiu, nastopala, igrala, pela, pisala, slikala in se nasploh rada učila novih stvari in veliko vedela o marsičem... se nisem same sebe zavedala dovolj, da bi lahko izhajala iz teh kvalitet.

OK, nisem šla vsako leto za deset dni na morje... nisem imela All Stark... pri 18-tih nisem naredila izpita za avto... nisem imela žepnine... nisem hodila na žure, ker nisem imela denarja. Moji starši niso bili direktorji ali pravniki. Skratka, nič nisem imela drugemu človeku za ponuditi in tako, se niti nisem trudila. Če pa sem že spoznala kakšnega, ki je pritegnil malce moje pozornosti, se mi je pa zdelo, da ah on je “tok kul”, da ga jaz sploh ne bi zanimala, zato sem se potegnila sama vase... ali pa... je bil spet sam premalo zanimiv in ga nisem videla v mojem svetu, ker v tistem momentu nisem spredvidela, da imam pravzaprav vse in še več kot marsikateri moj vrstnik... le ene stvari nesamozavedanja. Bila je torej totalna loose loose situation.

To je bila torej moja izkušnja, katere karma se je vlekla daleč v pozna najstniška leta. In verjamem in vem, da po svetu hodi veliko ljudi, katerih leta se s takratnimi mojimi ne ujemajo, a smo si na nek na nek način podobni. Čudovite, sposobne, zanimive, pametne  osebe, ki so se potegnile vase in iščejo, pa ne najdejo... dajejo, pa mislijo da nimajo kaj dati. Vse skupaj je pravzaprav čisto enostavna psihologija in od tistega obdobja sem doživela že marsikaj, se naučila marsičesa in naredila marsikaj, predvsem pa se naučila verjeti vase. Še sama ne morem verjeti kako klišejsko se zgoraj napisano sliši, a je res.

Pomislite, koliko ljudi ki jih poznate, vam pokaže svoj pravi obraz. Koliko ljudi si upa biti to kar so, to kar skriva njihova duša. Kolikokrat ste naredili nekaj, ker se vam je zdelo, da to pač morate narediti. Kolikokrat ste potlačili in pozabili sami sebe. Kolikokrat ste, da bi nadaljevali pogovor raje “zlezli” sami vase ali se spet zaprli v svoj mali notranji svet, ki se vam zdi tako nezaslišan in nesprejemljiv za okolico, kaj šele za tiste, ki vas obdajajo.

Tudi sama sem marsikdaj igrala kako kul in super sem, kako mi vse gre, kako  se me prav nič ne dotakne... kako razturam v svojem življenju. Kako me zanimajo stvari o katerih pravzaprav nisem vedela prav veliko, ampak je bilo pač to tako zelo sprejemljivo. “Oh kok smo mi kul in pametni in kako nas vsi občudujejo.“ Baaaah, na bruhanje mi gre to preseravanje, tako, iskreno.

Kaj ljudje res ne premoremo več toliko človeka v sebi, da bi si rekli: ”OK, I’m not perfect, ampak sem kul, sem srečen in zadovoljen s tem kar sem postal in bom delal in živel v smeri, da bom izpopolnil in živel svoje sanje.”

V vsem tem je pravzaprav čar vsega tega cirkusa, ki se mu reče življenje. Biti, upati si postati ter biti to kar čutimo, da smo.

In za konec, samo še ena moja misel, morda bo komu pomagala... mi nismo naša mesečna plača, mi nismo naš avto in stanje na bančnem računu. Mi nismo 90-kvadratno stanovanje, mi nismo petkove večerje v prestižnih restavracijah, mi nismo naš študij na univerzi, mi nismo dvo-tedenski dopusti na Maldivih.... mi smo... ljudje in mi smo naša duša. In kar nas dela posebne in lepe, so naše misli, so naša zanimanja, občutljivost, nežnost, solze, smeh, odnosi, občutek,... In to je največ kar lahko damo sočloveku.

Kdor hoče več... naj išče dalje....

Z ljubeznijo vaša, Teja

Komentarjev (3)

Zadnje čase zelo veliko razmišljam o smislih in nesmislih življenja. O tem, kako ljudje radi brezbrižno izgubljamo čas z ljudmi in odnosi, ki nam bolj kot karkoli škodijo. Tako našemu psihičnemu, kot fizičnemu zdravju. In ne samo v odnosih, ampak tudi v povsem jasnih in preprostih življenjskih situacijah, ko je rezultat le-teh vedno samo slab in škodi tako eni, kot drugi strani.

Sama moram priznat, da žal, ali pa na srečo, kakor se vzame, spadam med tiste ljudi, ki vedno zmeraj in povsod v situacijah in ljudeh vidim samo dobro in nič slabega. Pa to še zdaleč ne pomeni, da mi je bilo v življenju vedno samo z rožicami postlano. Pravzaprav sem v svojih 26ih letih doživela in preživela toliko nekih preizkušanj in preizkušenj, da bi po vseh pravilih, ki veljajo za ta svet, morala zdajle delati za pičlih 400 evrov na mesec, tedensko hoditi k raznim specialistom, se ponižno klanjati možu in se odpovedovati lepotam življenja in svojim sanjam.

Svojih šibkosti in strahov sem se začela zavedati ob travmatični ločitvi svojih staršev. Ok, že kot otrok sem čutila, da nekaj v naši družini ne štima. Da sta bila oba, mati in oče prekomplicirana in premočna karakterja, da bi skupaj lahko kompatibilno plula skozi življenje in dajala pametne nasvete nežni duši svoje hčerke, ki se je morala sama prebijati skozi najhujše faze najstniškega življenja, se morala sama pri 14ih letih odločati in soočati s prihajajočo prihodnostjo v svojem življenju.
Imela sem sanje, ki jih kljub vsem težkim trenutkom v mojem življenju, še vedno z največjim veseljem in entuzjazmom uresničujem.

V najbolj kritičnih letih svojega življenja sta me zapustila oba. Oče fizično, mati psihično. Oče je sledil sanjam, mati je zapadla v težko depresijo, ker je sanje opustila. Oba sta se borila sama zase. In jaz sem se morala naučiti boriti zase. Brez njune pomoči. Čeprav sem ju krvavo potrebovala. Ampak v življenju se nam odpirajo nove poti in tudi jaz sem našla svojo, jo prehodila ter se borila, da me neurja preizkušenj niso odnesla predaleč.
Vedno sem bila nekje na robu. Stala na prepadu in zrla v globino. A naj je bilo še tako težko, četudi je bolečina v duši presegla še tako hudo telesno bolečino, vedno sem v temačnosti prepada ugledala luč, ki me je potisnila naprej. Ne odnehaj. Bori se. In močnejša sem odšla naprej.
V tisti luči sem videla to, kar bi lahko bila, in videla sem svojo prihodnost. Čeprav realizacija le-te ni bila vedno enostavna, sem na koncu vedno dobila lekcijo, iz katere sem se naučila. Iz prej omenjene situacije, ločitve mojih staršev, predvsem to, da naj nikoli in za nobeno ceno dve različni si osebi ne vztrajata v zvezi samo zaradi otroka. V tem primeru najslabše kasira ravno ta mlada, lepa, razvijajoča se duša.
Pri meni je bilo prepozno. Travmo, ki sem ju doživela ob njuni razvezi, sem prebolela in zapakirala v smiselno celoto šele nedolgo nazaj, ko sem tudi sama postala mama.
Otroci čutijo, da se za lepo fasado skriva bolečina in nemoč osebe, ki bi ji morala v prvi nuditi vso svojo podporo in ljubezen. Seveda tudi sama srečna, zadovoljna s sabo in s svojim življenjem.
In ko pomislim, če bi se starša ločila ob tistih prvih znakih nemoči, težkih prepiranjih in celo fizičnih udarcih, ki so padali...bi tudi sama...živela lažje in lepše življenje.
A vseeno sem jima hvaležna, ker sta me naučila pomembne življenjske lekcije. Vsak je sam in ostane sam, a to ne pomeni, da je osamljen. Prepiri in udarci ne rešijo NIČ, in predvsem to, da je včasih bolje pustiti vse za sabo in oditi naprej sam, se razvijati ter osvajati svoje lekcije, kot pa vztrajati v nečem, kar je obsojeno na propad.
Zdaj vem, če bi moja mati ne vztrajala z očetom predvsem zaradi mene, da bom ja imela oba starša, takoimenovano DRUŽINO, in bi živela le z enim od njiju, drugega pa videla le občasno, bi kot majhna punčka od njiju obeh imela več, kot sem zares imela ob poslušanju njunih prepirov, maminega jokanja in fizičnih udarcev.

Bistveni nesmisel življenja, o katerem zadnje čase zares veliko razmišljam je...vztrajanje v destruktivni zvezi.
Tako ena kot druga stran delata veliko napako, če vztrajata. In še posebej, če vztrajata zavoljo DRUŽINE. Tako eden kot drugi s tem tvega leta duševne izgube in bolečine.
Družina je osnovna celica družbe. Družina mora ostati skupaj. Družina je vse in zmore vse.

???
Ja, morda v filmih...ampak realnost je daleč od te pravljice. V realnosti lahko vztrajanje pri družini naredi veliko škode posamezniku.

Kar pa ne pomeni, da sem proti družini. Družina je nekaj najlepšega, kar lahko človek ima in doseže v življenju. A le, če jo v prvi vrsti sestavljata zrela posameznika, ki vesta, da je družina pravzaprav skupek SREČNIH posameznikov in je rezultat ter logična posledica predvsem njune LJUBEZNI.

Naj tukaj zaključim svoje razmišljanje o smislih in nesmislih življenja. Verjetno vam je iz tega zapisa jasno, v kakšnih nesmislih znamo ljudje vztrajati...med vsemi ostalimi, ki jih bom še zapisala na tej strani.

Ljubezen, spoštovanje in zaupanje so trije pomembni temelji zrele zveze dveh oseb.
Tudi vam želim vse to...v veliki meri. In predvsem...živite brez podtalnih reakcij in burnih odzivov na življenjske situacije.

Z ljubeznijo...vaša Teja.

Komentarjev (1)

Življenje se odvija po nekih nenavadnih scenarijih, v katerih včasih vlogo odigramo zavidljivo dobro, včasih pa bi krvavo potrebovali skritega prišepetovalca, ki bi nam v danem trenutku v pomoč diskretno prišepnil v katero smer in na kakšen način naj se obrnemo najboljšemu možnemu razpletu naproti.

Včasih se nam zdi, kot da bi pluli z napol polomljenimi jambori proti lahnemu vetriču, spet drugič nas vrtinči in obrača in na mokre obale naplavlja pobesnela tramontana. In kar je v takem trenutku najtežje je to, da se oprimemo nečesa nevidnega in počakamo, da se vihar pomiri. Smo kot Odisej na razburkanih valovih, boreč se proti nevihti z vsemi svojimi silami, dokler nam ne pojenjajo moči in je čas za fizično rehabilitacijo.
Ali kot zapeljive morske sirene, ki razpredajo svoje dolge niti in nebeško lepe stihe, opirajoč se na močne čeri, ki kot božanski templji štrlijo ven iz neskončne modrine morja.

Vsak trenutek življenja, vsak še tako neznaten moment kroji našo usodo. Nadaljni razplet dogodkov. Kroji to, kar bomo postali. Smo kot letni časi. Vsake toliko zaštrlimo iz povprečja in se nato spet zavijemo v toplo odejo vsakdana. Mirujemo. Čakamo na naslednji val.

Sama sem takšnih valovanj doživela že nešteto. Vedno ko sem splavala in kot kakšen Californijski surfer ujela pravega, sem zaplavala globoko v val, dala od sebe vse...napela vse moči in izkoristila ugoden veter. In z močnimi vetrovi plavam najraje. Vsi ti viški in vrhunci so balzam za mojo dušo. Bolj kot je vrhunec daleč, bolj sem sama željna poskusiti še tako neverjeten vzpon v višave. Nekateri bi temu rekli VELIK EGO, SAMOZADOSTNOST, IZKORIŠČANJE ŽIVLJENSKIH ENERGIJ.

“Pazi ker boš padla.”
Stavek, ki ga poslušam že več kot 25 let. Stavek s katerim se je začel vsak moj preizkus ekstremnih situacij. Dobesedno kot opozorilo mame  pred padcem s konja, ter kot globlje sporočilo ljudi, katerim pomenim več, kot nekemu mimoidočemu. Torej ljudi, ki me imajo radi in se bojijo zame.
Jaz pa enostavno ne morem življenju reči življenje, če le temu ne dam priložnosti, da se mi pokaže in me izziva kot vitez kralja iz srednjeveških zgodb. Moram se gnati, moram naprej, moram narediti in uresničiti vsak svoj notranji vzgib, ki ga začutim v vsakdanu, v delu, v ljudeh....življenje je tako kratko. Tako izmuzljivo. Tako...edinstveno in osebno.

Nihče nam ne more reči kaj je prav in kaj narobe. Kaj je varno in nevarno. Kaj škodi in kaj ne. Kaj je moralno in kaj je tisto kar nas v očeh drugih sramoti. Če nas vse te prepovedi, omejitve, dobre želje in nameni dušijo in v nas budijo dvome v nas same in s tem hromijo in ubijajo naš notranji svet. Čeprav pod krinko pozitivnih namenov in samega dobrega, s tem delamo počasen a garantiran samomor v katerega smo privolili sami. Ubija nas nezadovoljstvo in strah ljudi, ki so že zdavnaj dali svoje življenje na avtopilota.

Starost, neizobraženost, travme iz otroških let, fizična in psihična dugačnost..predvsem biti drugačen in imeti močne življenske izkušnje so tisto kar hromijo ljudi, da se prepustijo in dovolijo, da okolica manipulira z njimi.

Sama sem imela priložnost spoznati dno družbene lestvice. Videla sem ljudi, ki so za okolje nesprejemljivi. Zaradi takšnih in drugačnih genskih lastnosti ali slabih življenskih pogojev in izkušenj neprimerni za civilizacijo. Videla sem ljudi, ki kot galebi plavajo po sinjem nebu in živijo v sanjah lastnega notranjega vesolja. Umetniki, nežne duše občutljive na vsak tresljaj iz okolice. To so čudoviti ljudje. To so ljudje, ki sem jih spoznala med svojo ekskurzijo v ustanovi z zloglasnim imenom Psihiatrija.
Videla sem jo od blizu. Bedo, katere se vsi izogibamo in bojimo. A vendar je to najbolj nepokvarjen svet, v velikem Svetu normalnih ljudi. Počutila sem se kot, da sem pristala v drugi dimenziji. Začutila vsakega človeka, ki je v meni našel minutko ali dve utehe in z mano delil vse lepe in črne momente svojega življenja.
Začutila sem manično depresivno gospo v menopavzi, ki je vsako jutro jokala, zaradi slabe vesti, ker je zbolela in predvsem, ker je zatajila kot ženska in pustila doma prav tako bolnega moža.
Spoznala sem 52-letnega shizofrenika, kateremu se je zmešalo od prevelike ljubezni do svoje nečakinje. Na rob ga je pripeljalo zaničevanje okolice in njegove družine. Že od kar pomni, ga spremljajo razne pravljične osebe, ki ga hočejo prepričati v to, da je on kralj Artur.  Močni antipsihotiki so ga prizemljili nazaj v ta kruti NORMALNI svet. In tava, dela kroge po vrtu za psihiatrijo in si želi spet čutit, spet biti on.
Spoznala sem mladega fanta, učitelja in velikega športnika s psihozo, ki jo je po vsej verjetnosti vzpodbudila njegova prevelika možganska aktivnost, preobremenjenost z delom in pomanjkanje spanja.

Meni zelo draga oseba, zasanjana deklica, ki jo imam neizmerno rada in se še zdaj dobim z njo na kavi je diagnosticirana z vedno pogostejšo osebnostno motnjo imenovano Borderline. Vedno na meji, vedno drugačna, vedno prijazna, srčna in tako zelo željna iskrene ljubezni. Je na psihiatriji govorila z rožami, letela nad oblaki, mi opisovala kako jo mehki sončni žarki božajo in jo ohranjajo pri življenju in kako je razprla krila in poletela ter šla iz svojega telesa s pomočjo makrobiotične prehrane.

Toliko ljudi, toliko zgodb, toliko izgubljenih duš, ki so se pustile manipulaciji normalnih in postale nore. Čeprav to zares nikoli niso bile. Meja je tanka. Raje in lažje kot plavati z valovi so se pustile naplaviti na čeri in zaplombirati svojo pamet, svojo edinstvenost svojo drugačnost.

Zato sama plavam, letim in pustim, da me zanaša in ne pustim, da me vsa ta zlobna normalna bitja porinejo v blaznost iz katere ni drugega izhoda, kot coctail raznih psihoaktivnih substanc.

Biti drugačen hodi z roko v roki z smrtno obsodbo in opozorilom...”Pazi, da ne padeš, ker če padeš, si že zdavnaj pokopan.”

Komentarjev (0)

Malo za okus. Malo za potipat...uvod v moje prvo knjižno delo, kateremu trenutno posvečam največ svoje pozornosti in idej. To je zgodba o Chloe Duval. Erotični roman, drama pravzaprav, z netipičnim srečnim koncem. Pravzaprav srečnega konca ne bo. Pa da ne izdam preveč...preberite sami. Morda vas bo pritegnilo ali pač ne...vseeno pa...tukaj je...uvod.

Obsedela je čisto pri miru. Ves gnev in stud, ki ga je v tistem trenutku začutila do tega moškega, je stisnila v pest in se z nohti zarila v mehko satenasto blazino, na kateri mu je, ničkolikokrat delila svoje poljube in z čisto materinsko ljubeznijo in strastjo pestovala njegov obraz med dlanmi, vse tiste noči, ko sta se predajala nori strasti. Strasti, ki se je zdela tako neminljiva. Strasti, ki jo začutiš in nikoli ne nehaš čutiti. Čutiš z dušo in telesom.
Bila je njegova, vsaj mislila je tako, dokler,...dokler ni dejansko postala popolnoma njegova in dokler on ni postal tujec in ona njegova last, z vsem kar je bila.

Chloe je bila umetnija, bila je umetnost sama in živela je za UMETNOST. Celo svoje življenje je gledala skozi oči umetnosti. Do nje je čutila neustavljivo privlašnost. In vse te barve, slike, skulpture, ki jih je ustvarila, so bile...njeno vse. Vse dokler ni spoznala njega.

Po njenih žilah je zdaj tekla kri, ki ni bila več to, kar kri je...bila je njegova lutka, lutka za umazane igre, ki jih je z uničujočo strastjo bila zmožna zreproducirat le njegovo slaboumje.
Ampak on je bil Bog, on je lahko uničil človeka ali mu življenje spet postavil na prave tirnice. In prav to je bilo tisto, kar jo je na njemu privlačilo že od samega začetka in kar ga je delalo drugačnega od drugih, ki jih je zvabila v svoje sobane ljubezni, erotike in svoje edinstvene norosti. Od drugih, ki so se zaljubili vanjo, ji dvorili, jo kovali v zvezde, želeli biti njeni zavezniki in rešitelji.
On pa je bil...drugačen. On je bil moški. On je bil...njen psihiater. Imel je moč, ki je drugi niso imeli. On je ni osvajal, ona je osvojila njega.Ampak nikoli popolnoma.
Edini je  poznal in videl njeno bistvo, njeno dušo, ki mu je bila edinstven poligon za njegove perverzije, katerih kraljica je bila ona z vso svojo čutnostjo in lepoto. Ona je bila kraljica erotike, bila je...enostavno...ženska, katero lahko noro ljubiš.

Tako močno je stistnila roke v blazino, da je odtrgala nežni saten. Tako močno je čutila in  ljubila in sovražila ob enem in bila tako zelo srečna, da lahko čuti...po vseh teh blodnjah. Občutki so bili pravzaprav bolj podobni sovraštvu do osebe, ki ti je bolj kot kar koli drugage prizadejala največjo bolečino kar jih lahko občuti senzibilni ženski spol. Oropana zdrave pameti, razčlovečena, prizadeta...ni bila več sposobna vzpostaviti red v svojih mislih.
Vedel je za vsako njeno bolečino, vedel je za vsako njeno šibko točko ...točno je vedel, kaj je tisto, kar jo postavi v vlogo hišic iz kart, da se oboki začnejo podirati. In podirala se je. Podiralo se je vse, kar je sestavila. Misli so postajale nejasne, v njih temne prikazni, ki so jo lovile, grabile za roke, noge, trgale iz tega sveta. Ustnice je imela suhe in tudi lizanje jezika ni pomagalo, da bi se vsaj malo navlažile. Ničesar več ni čutila. Samo bila je, tam v mehki postelji, čutila je,...nič ni čutila kar je tako rada čutila. Ubil je vse, za kar se ji je zdelo vredno živeti, vse za kar se je trudila. Svet je postal tako nejasen in proti njej, da si je želela samo še umreti. Želela si je škodovati, pa ni imela pri sebi ne noža ne ničesar s čimer, bi lahko svojemu telesu prizadejala pravo fizično bolečino. Rada bi zavpila na ves glas, tako zelo jo je tiščalo tako zelo jo je bolečina hromila. Tako zelo si je zares želela umreti.
Vstala je in šla proti ogledalu, ki je viselo nasproti njene postelje. Vsak gib je naredila le s težavo, opirala se je na rob postelje, da ne bi padla, ko se ji je dolga modra spalna srajca zapletala med nogami. Z rokami, na katerih je bilo bolj malo mišice oz skoraj nič, samo še temno modre  ceste, vene po katerih je tekla njena zastrupljena kri, se je oprijela hladnega lijaka. Oprla se je nanj, kot, da bi hotle obviseti nad njim, kot da bi hotela iz njega posrkat moč in trdnost, ki jo je vsebovala umazano bela keramika.
Pogledala se je v ogledalo. Bled posušen obraz, z od bruhanja otečenimi vekami, nekoč globokimi rjavimi očmi, popokane žilice so krasile nekdaj lepa napeta lica...ustnice suhe, modrikaste, na trenutek vijolične. Ni bila prepričana ali res vidi sebe. Kdo je ta oseba v ogledalu? Bila je...ona...zdaj že skoraj 30 letna...Chloe Duval. Kam so odšla leta, kam so odšli dnevi, ko se je ljubila... Vedno razpeta med totalnim prepadom, ampak vedno  oprijeta pravega stebra, ki jo je vedno znova in znova poganjal naprej v svojem ustvarjanju.
Vsa ta leta zdravljenja v psihiatrični bolnici, so iz nje naredili žensko, ki ni znala več ločiti med realnostjo in fikcijo. Z inekcijami močnih trenkvalajzerjev so iz nje naredili osebo nežno in rahlo, občutljivo kot metulj. Bila je bolj nora kot kdajkoli.

 

Nadaljevanje pa...mislim, da bo končano z sredino leta 2009. Moja prva knjiga, roman, zgodba o Chloe Duva.

Komentarjev (0)