A monster within

V roki držim njeno roko. Čutim kako mi v dlaneh narašča temperatura. Tista temperatura, ki ni topla ampak mrzla. Moja roka potna, mokra, s to nežno njeno ročico, skozi katero kar seva njena otroška energija. Pozitivna. Samo pozitivna. Brez ultimativnega strahu, ki ga v tistem trenutku čutim jaz. Ve, da je varna in da lahko veselo z mojo roko v roki odskaklja v vrtec. Spustim njeno roko, da svojo stisnem v pest in začutim tisti tresavi mrzli moker občutek. Trda roka…zakrčena v strahu pred nečem…nečem. Sprašujem se česa me je lahko zdajle tako zelo strah, da je moje telo pripravljeno za beg. Šumenje v ušesih. Občutek, da bom padla. Občutek…da mi kamenijo noge in da ne bom zmogla teh 200 metrov do vrtca. Dihanje je podobno začetku astmatičnega napada. Ne nimam astme. Lih to je tisto. Moji notranji organi me jebejo v glavo. Na suho. Srce…pljuča…želodec…črevesje…ušesa…nos- še vonjam drugače. Tresem se v sebi, kot da sem v avtu, v katerem sem izgubila filing za hitrost. Izgubila, totalno izgubila nadzor. Sploh ne vidim kaj se tisti trenutek dogaja okoli mene. Ne slišim. No…ja slišim. Vse je eno veliko brnenje. Brnenje avtov na cesti, ptičev na drevesu, galeba, ki seka nebo…nekdo kosi travo. In ta zvok mi vrta v možgane. Na nič nisem sposobna misliti. Na nič. V meni sta samo dve misli, stalni spremljevalki: ZBEŽI ali ZDRŽI. Samo za sekundo pomislim, da bi jo dvignila v naročje in obrnila smer nazaj domov. Na varno. Prižgala bom risanke in za naslednjo uro samo sestavljala koščke sebe in svoje energije v telesu, da nekako zvozi tja do…naslednje minute…ure…huh do večera vsaj.  Ker kaj če me ta pošast premaga in popolnoma uniči? Tam nekje na sredi poti…ali proti koncu, ko bom že pritisnila na zvonec vrtca v upanju, da speljeva preobuvanje in slačenje v sekundi dvajset in ona odskaklja k vzgojiteljici. In jaz bom z naporom zbrala toliko moči, da z nasmehom na obrazu in suvereno, kot da je svet okoli mene ena velika sladkorna pena, vzgojiteljici zaigram to suvereno in močno mamo, ki bo rekla, da pride po otroka po kosilu. Samo to. No biggy. Dva stavka in rešena sem tega prostora. Yes! I did it. Kratek občutek zmage. Zmage nad njo, to pošastjo, ki je vsaj za sekundo izgubila na moči. Huh. Srce mi bo prebilo prsni koš. Prisežem. Ne ne bo mi. Danes ne. Ok mogoče danes, kateri drug termin v dnevu. Ampak tole zdajle mi je ratalo. Z mokrimi mrzlimi dlanmi, srcem tik pred izstrelom, odprem vrata in globoko vdihnem. Ok, otrok ni zajokal in ni imel težave se ločiti od mene. Super. Lahko diham. Lažje. Malce lažje. Ker vem, da me do doma loči samo še nekaj korakov. Zeloooo hitrih korakov. Ja, ker zdaj lahko zbežim. Zdaj ne rabim nič. Nihče zdajle ne rabi nič od mene in lahko si prižgem cigaret in….ah kaj je že sproščenost? Počasi čutim, da se srce umirja. Da je obupalo nad mislijo, da danes pa bo veliki pok in me bo zjebalo do konca.O ne my dear, ti delaš zame, ne jaz zate. Yeah right.

Noge so še zmeraj trde. Zakrčene. V hrbtu čutim bolečino. Nekaj s čimer sem že skoraj navajena živet. Čeprav se bolečine nikoli zares ne navadiš. Ni fajn. Nočemo je. Ampak moje telo dobro ve, kdaj me mora pošteno zdelati…kdaj je moja duša utrujena. Utrujena od stalnega boja s tesnobo in paničnimi napadi. Ker takrat sem najbolj ranjiva. Takrat najbolj čutim in takrat se najtežje borim. Ker če tvoje telo ni v bolečinah, potem je tudi tesnobo lažje kontrolirati. Ko pa je te tesnobe preveč, takrat nastopijo najhujši fizični simptomi. In to me utrudi. Nenormalno me utrudi ta konstanten boj z skalo na prsih. Ker ne obstaja takrat nič s čimer bi si lahko pomagala. Ok, lahko vzamem pomirjevalo in sem naslednje pol urce brez te skale na prsih, ampak misli so še vedno prestrašene v nizkem štartu za beg. Ampak to ni ok. teh zadev se lahko navadiš. In tega nočem. Ustvariš si nov problem…zelo zelo hitro. Ok lahko meditiraš. Ampak tega ne znam. vsaj zdaj še ne.Bom raje še malo dihala na škrge. Sej bo bolje. Ziher bo bolje.

Zazvoni mi telefon. Bam! Ne samo, da se zdrznem. Skoraj padem iz stola in srce….well hello you wild runner. Jp. V trenutku mi srce spet podivja in skuša prebiti prsa. Jebemtiš no. Saj je samo telefonski zvonec. Kaj za vraga se ti lahko zdaj zgodi? Iskreno…ne vem. verjetno nič. jaz to dobro vem. Racio imam še kar v formi. Ampak lej, racio moje podzavesti ne bo prepričal, da je vse ok.

Na telefonu se mi izpše ime. Huh…nič takega. Ampak ne morem zdaj. Imam delo. No nimam ga zares. Samo sedim in gledam predse. Ampak sem full zaposlena. Občutek je tak. Kot da delam. Moje telo dela. Ne ve ali bi se umirilo in si reklo fuck it lets go jogging…ali pa bi še kar mlelo in mlelo in drmalo to moje možganovje in razmišljalo in se treslo in pritiskalo in …iz popolnoma neškodljivega trenutka naredilo dramo. Gledam telefon…ampak ne morem. Ne zdaj. Preutrujena sem za kakršnokoli korespondenco. Tako i onako. Razen, če ni res nujno. In ne, res ni nujno se mi zdajle menit o tem kake sanje je imel nekdo ali kaj je rekla tista in tista. Ne zmorem tega balasta. To me utrudi. Sicer pa zakaj bi? Ker to počnejo “normalni” ljudje. Debatirajo o popolnoma nepomembnih stvareh in to navsezgodaj dopoldan. Super za njih. Jaz pa ne zmorem. Utrujena sem od borbe in šprinta na 200 metrov do vrtca in nazaj. Rabim čas,…rabim nabrat zalogo zraka za nov šprint čez nekaj ur, do vrtca in nazaj. Ampak to je že drug boj. In ta je ponavadi še hujši in težji. Ampak o tem kdaj drugič. Zdajle diham. In zdajle sem živa. Pošast pa tudi. Obe nabirava moči za naslednjo rundo. Ampak do takrat je še nekaj ur. Grem si narest še eno kavo in končat sliko. Ker zdaj sem varna.