Vse zaradi užitka

 Mislim, da človeštvo še nikoli ni bilo v taki krizi kot je sedaj. Pa ne mislim na gospodarsko in finančno krizo v sistemu, ki je pravzaprav nastala prav zaradi razlogov o katerih bom pisala. Ampak mislim na krizo v razvoju zdrave pameti, razvoju dojemanja sveta in sebe.

Ljudje samo še jamrajo kako je vse težko pa kako si nič ne morejo privoščiti….Hey-imate dve roki, dve nogi, oči, pamet, zdravje, dejmo mal akcije no!…vsi bi najraje obviseli v coni užitka, da bi se pa kdo malo premaknil, to pa ne. Sploh pa, življenje nam z določenimi razlogi ni namenilo SAMO užitka. S tem bi človestvo propadlo. Simple. In dokler bomo užitke iskali zunaj nas, bomo konstantno nesrečni.

In dokler bomo krivdo za nesrečo, za slabo finančno stanje, za neuspeh v ljubezenskih vezah in drugih odnosih valili na okolje, sistem in na neke trivialne stvari, na katere sploh nimamo vpliva in one ne na nas, bomo nesrečni. Globoko nesrečni. 
 Ljudje se bojimo neuspeha in ga enačimo z nesrečo, ker nesreča ze po defoltu predstavlja nekaj groznega, nekaj kar nas naredi šibke. Čeprav neuspeh z srečo oz. nesrečo nima skoraj nič skupnega. No razen predpone NE.

 In zanimivo je, da nas v tem času delajo nesrečne stvari, ki naj bi nas delale srečne in se oglašujejo tudi, kot velika sreča v življenju.

Sama sem resno zaskrbljeno ko berem ženske revije-koliko truda je v njih, da bi žensko prepričali, da jim vse to kar je tam notri dejansko manjka. Ker revije delajo v dobro le samih sebe. Koliko resnične pomoči za človeka je v njih pa samo vprašanje. Ni, ker ta čas v svetu in svet vodi marketing. Ljudi zdaj ne moreš več kupiti na svojo stran s kvaliteto ampak kvantitativno v evrih šteto umetno srečo v kateri ti dotični objekti in subjekti prav silijo v možgane sodobne marketinške mantre-”To potrebuješ! To moraš imeti! Ujemi sanjskega moškega! Bodi srečna!”

 Da da, vse lepo in prav. Človek rabi cilj, ampak videti pred sabo samo cilj in ne poti ni ravno dobra strategija. Strategija v tem primeru ne velja nič. Daj vse od sebe, da to dobiš. Ampak kaj je to vse? 200 evrov za čudovite Guess čeveljce? Oh da, težko je živeti v tem času. Konstanten občutek, da ti nekaj manjka. Vsem nam nekaj manjka. Na vseh naslovnicah revij nam v podzavest silijo občutek:”Nekaj ti manjka.” In ne samo na naslovnicah, tudi na televiziji, radiju in internetu. Pa nam res kaj manjka? Seveda nam-zdrava pamet in kvalitetna mera čustvene inteligence, ki na žalost ni prirojena. Prirojeni so nam nagoni. Agresivni in libidni nagoni se nam sproščajo, ko na nas agresivno vplivajo razni zunanji elementi, ki nam želijo prodajati srečo, skozi nedelo oz. skozi doseganje ciljev po liniji najmanjšega odpora. In lepo bi bilo, če bi ta tanatos ljudje ob vsem tem posiljevanju z fejk srečo, znali obrniti sebi v prid. Torej se ustaviti, občutiti in udariti v smeri svojega lastnega razvoja proti subliminaciji zunanjih elementov.

 Seveda pa vse le ne more biti tako preprosto. Tukaj je še privlačnost-seksualni nagon, katerega, bi bilo krivično pripisovati privlačnosti le do subjektov, ampak gre tukaj za vse preveliko privlačnost do denarne blaginje, kot take, brez pretiranega truda v osvajanju le tega. 

Ljudje smo pomešali osnovne zakone narave. Orgazmiramo, ko gremo mimo izložbenih oken a v postelji moški doživlja motnje erekcije, ženska pa se samozadovoljuje s pomočjo fotk neznanega prijatelja na Facebooku in razmišlja, kje bi dobila denar za prečudovito spodne perilo v katerem bi se počutila pregrešno seksi. Koliko dragocene energije sproščamo takrat v okolje. In ni samo zaljubljenost tista, ki v nas sproži proces podoben tistemu, ki se sproži v možganih ljudi z psihotičnimi motnjami. Da pa ne zaidem preveč v globino , jaz mislim, da je zdaj skrajni čas, da se ljudje ustavimo, začutimo sebe in si priznamo, da smo postali đankiji modernega sveta. Saj pa ne znamo vč funkcionirati brez vseh teh dražljajev. Odvisni smo tudi od občutka, da nam nekaj manjka, ker potem imamo vsaj en izgovor, da smo nesrečni. Odvisni torej od občutka, da se ženemo za uspehom, ki to pravzaprav ni. Polnimo si ego, ki poka po šivih in nenadzorovano sili preostala dva dela osebnostne strukture, da se krčita in rušita pod silo samopomembnosti. 

 V tem svetu ni več boja za preživetje, je samo se boj za tem, da zaživimo in obdržimo  fiktivno življenje in porušimo človeka kot del narave za ceno tega, da postanemo superiorni osebki brez kančka samokontrole, izgubljeni v kaotični notranjosti svojega IDa, katerega polnijo zunanji dražljaji nebrzdanega hedonizma.

Ni več samokontrole, samokritičnosti,…ja predvsem te slednje. Ni več. Izgubili smo se nekje na poti med Milanom in City Parkom…nekje med Miamijem, modno revijo Donatele Versace in vodo ~Evian. ~Ugodje, ki nas dela sužnje in ustvarja moške z Ojdipovim kompleksom, ustvarja anoreksične najstnice, ruši finančne stebre in blokira transakcijske račune.
 

Saj pa imamo vse. Dušo in telo. Sonce, vodo, zrak in zemljo. In imamo sebe! Vsaj še nekaj časa ;)
 

La passion…<3

I’m not trying to say, That I’m smelling of roses, But when will we tire, Of putting shit up our noses. 

Jim bo uspelo napolniti Stožice?

Dežela zlatih ribic in pametnih svinj

Sinoči so se zgodili tako težko pričakovani Viktorji. Težko pričakovani predvsem za anoreksične misice, ki so mesec dni stradale ob vodi in dietnih tabletah, da so se lahko stlačile v svoje cenene večerne obleke.

Pravzaprav je celotna prireditev izpadla precej ceneno. Navkljub redkim “posebnežem”, ki izpadejo iz kategorije slavnih predvsem zato, ker po svetu hodijo s karizmo in naokoli trosijo inteligentne nekaj vrstične konkretno nastavljene stavke.

Verjetno se tistim, ki so prireditev gledali iz naslonjača prenos iz Cankarjevega Doma niti ni zdel tako slab-no, ne vem, ker ga definitivno ne bom pogledala, ker mi je že sama prireditev videna na licu mesta, povzročila zaspanost desne noge, slabost zaradi pred mano sedeče smrdeče misice ne vem katerega ozvezdja v kozmičnem sistemu in prevelike količine nepotrebnega balasta nesmešnih diaologov podeljevalcev kipcev. Ok razen, če si poleg odprem liter in pol penine. To bi še preživela.

 Celoten koncept podelitve Viktorev popularnosti ni slab. Slaba pa je bila izbira  nekaterih nastopajočih, izbira gostov in izbira nominirancev. Prav je, da ima vsak medijski prostor možnost nagrajevanja in izpostavljanja kvalitete, dobrega, zanimivega in inovativnega. Enako tudi obratno- priznanje za najslabšega….itd. No v tem oddelku bi bila naloga dosti dosti lažja.

V dvorani je bila le peščica takšnih, ki so si blišč tovrstne prireditve zares zaslužili. Vse ostalo-od missic, mistrov, raznih zajčic, wannabe pevk, neznanih plesalk in samooklicanih estradnic kova- bivša vremenka na kanalu A v premajhnih totaletah in butastih nasmeškov na obrazu…vse to izniči kakovost podelitve Viktorjev. Izniči totalno. Kje so prave zvezde? Da jih nimamo? Res ne? Zakaj Viktorje podeljujejo misice? Nimamo nobene lepe igralke ali pevke? Violinistke, baletke, baletnika…?

In potem znana modna oblikovalka, v katero je bilo oblečeno pol dvorane, pravi, da je takšna prireditev pomembna, da se pokažejo vse te lepe večerne toalete. Ok, v dobi interneta smo punca. Daj raje reci, da ti je fajn, ker greš jutri na Maldive z zaslužkom od nekaterih prodanih oblek.

 Toliko napihnjenosti, egocentričnosti, samopomembnosti, narcisizma…še nisem videla  v živo. To, da nekdo vpričo celotne Slovenije pokaže sredinec in navrže nekaj punch linov o politikih in sistemu, ki mu jih je pred tem napisalo neko drugo inteligentno bitje-temu ne moremo reči izvirnost in tega se ne bi smelo nagrajevati. Živimo v času, ko meje ne obstajajo več. Estetike ni več. Kritičnosti ni več. Občutka in smisla ni več. Iskanje smisla v nesmislih kot je to je zaskrbljujoče. Meje imajo smisel. Branijo nas pred propadom humanosti. Branijo pred ponovnim povratkom med neandertalce. Zakaj je tako fino in priznano v družbi, če pljuvaš po nekom? Človek daj potem zaženi revolucijo, ne samo otresati kljun z besedami, ki niso tvoje avtorsko delo. Daj pojdi tja pred Parlament in vrzi granato skozi okno, če si tako pogumen. Ne delaj nekaj na pol. Ne kaži fakiča posredno naslovniku, ker s tem izdajaš svojo primitivnost. Kaj smo res tako butasti?

 Zadnjič mi je nekdo rekel, da na mladih svet stoji in da je prav, da zdaj mladi zmagujejo. Lepa gesta, vendar mene tile zdajšnji mladi odrasli skrbijo-ipak smo zgled našim zanamcem. Kakšen zgled jim dajemo, če na televiziji pokažemo sredinec? Je to kritičnost? Ne, to je odraz nekritične neotesane, prestrašene, nemočne in neokusne družbe. 

Žal mi je, da je tako, vendar tudi to je del nekega plehkega kičastega sistema,  je odraz le tega.

 Po novem bijemo dva boja-javni boj proti vladavini, ki sebično psihopatsko uničuje to kar sploh ni njihovo in boj proti butalcem, ki mislijo, da so smešno zabavni in boljši od sistema sebičnih psihopatov, čeprav s tem bijejo boj sami s sabo, ker itak vedo, da niso sposobni sprememb niti pri sebi kaj šele sprememb v sistemu.

Ne vidim pozitivnega rezultata. Smo dežela zlatih ribic, ki svoje življenje utapljajo v svinjaku pametnih svinj.

Hey hey

Tako dragi moji pa je tukaj. Moja nova spletna stran. Sveža. Minimalistična. Svetla. Narejena z veliko ljubezni…seveda ne bodo manjkali niti moji blogi, k pisanju katerih se bom vrnila zelo kmalu.

Spremljate me lahko tudi preko Twitterja

http://twitter.com/#!/tejakralj

in Facebooka…

http://www.facebook.com/home.php#!/tejakraljpersonal

Toliko za zdaj. Moram priznat, da sem zeloooo vesela, da sem končno nazaj on the web in komaj čakam, da spet kaj napišem.

Poljub, Vaša Teja

Huda stvar :)