RETURN TO INNOCENCE

Poznate občutek, ko glede na uro še lahko spali in se zavlekli pod toplo odejo in še malo zavlekli stanje v katerem ste bili še pred nekaj minutami? Ampak so možgani že odpočili svoje funkcije in telesna temperatura v telesu se zviša in to je še eden od znakov, da je počitek nepotreben. Zapreš oči in skušaš svoje telo in možgane prepričati, da pa bi vseeno lahko še malo spali. In nekaj sekund tako ležiš v postelji, dokler se ti misli v glavi ne pričnejo vedno bolj sestavljati v nek smisel.

»Ne ne morem več spati.« Pa sem vstala, ker moram to napisat. Ker moram te misli, ki jih imam že od sinoči deliti s tem velikim virtualnim svetom, kjer ste vi, kjer sem jaz, kjer smo vsi. Vsi mi iskalci vedno hitrejših zadovoljitev. Vse želim takoj….potem pa tisti občutek nemoči v sebi, ker je nemogoče dobiti vse takoj. Morda nečesa sploh ne moremo dobiti. Tako kot ne moremo prisilno vzpostaviti spanja, sanj, budnosti itd.

Poznate komad Return to innocence skupine Enigma. Predvsem videospot, ko se v njem vse »vrača« iz zunanjega stanja, iz izoblikovanosti v primarni prostor? Fenomenalen videospot. Vse se vrača na svoje mesto. Vsak listek, ki pade z drevesa, se dvigne od tal in se vrne nazaj na vejo. Ker list na veji živi, ko odpade je le še en košček narave izgubljen v vesolju. A se vrne. Vse se vrača, če le dovolimo, da vsa ta nedolžnost, čistost spet preseli na mesto, kjer se je rodila. V nas.

Eden najlepših občutkov, ko se takole zamislim, je občutek, ko pada dež…dež hladen dež, ki se ob stiku z zemljo spremeni v večjo površino tekočine iz neba in se ob prvem dotiku sonca spet vrne nazaj v nebo. In je dež…in smo mi. In stopiš ven na dež brez dežnika…takrat, se na svetu ustvari popolna tišina. Tudi ljudje se skrijejo pod streho, da jih ne bi zmočilo. Ampak meni je najlepši, najbolj čist občutek, brez vsake umetne zaščite, stopiti ven, na dež in nastaviti obraz tej tekočini iz atmosfere. Stojiš, obraz nastavljaš nebu, dežne kaplje pa polzijo po tvojem obrazu. Kot solze ti zalivajo kožo…polzijo po licih, na ustnicah začutiš njegov hlad…drugače, kot solze, ki imajo zaradi svojega izvora, višjo temperaturo. In dež polzi po obrazu, čisti kožo, čisti naravo, daje energijo zemlji, daje življenje naravi….dokler se izza oblakov ne pokaže drug izvor energije. SONCE. In osvetli svet. Osvetli obraz in iz njega vase posrka kapljice dežja in kako je potem koža lepa, napeta, čista. Joče nebo in joče duša. Oboje je potrebno za vzpostavitev naravnega ravnovesja v naravi. Vse se spet postavi na svoje mesto. Očiščeno čakajoč na novo nevihto. Na nov dež. Ampak tisti trenutek je edini, ki zares obstaja. Povezan s trenutkom, ko je čistil svet in dušo.

Polzenje dežja in polzenje solza po obrazu, dva najbolj naravna in čista trenutka, »dogodka«…najbolj pristna povezanost z naravo in s samim sabo. Samo si in samo je. Kaj bo, pa je odvisno od moči sonca, ki stvar počisti. Mir, spokojnost, ravnovesje, sreča, ljubezen. Nič drugega. Samo to je. Čista narava…čista umetnost…

In potem je hrepenenje. Ja popolnoma sem zdajle preklopila. Zakaj? Zato, ker so moje jutranje misli v neki čudni, a znani povezanosti, ti dve stvari….sproducirali v moji glavi. Nič več se mi ne zdi neverjetno. Neverjetno v smislu:«Kaj se dogaja v naših možganih. Kam gredo moje misli.« Pa naj bo. HREPENENJE.

HREPENENJE. Lepa beseda kajne? Beseda, ki je že od nekdaj bila muza mnogim poetom, prozaistom, igralcem, dramaturgom, slikarjem…najbolj boleča stvar, ki je naselila našo dušo. Zakaj?

Ravno obratno kot pri polzenju dežja po obrazu, tukaj ne vemo od kje je prišlo in kje se bo njegova pot končala. Hrepenenje brez pravega rezultata. Enačba z neznankami.

Hrepenenje zasužnji našo dušo. Kot hudič se tam naseli in preži na nas. Hrepenenje…tako romantično a tako boleče. Ker ne veš kam te bo pripeljalo. Lahko te spravi na rob razuma. Solze lahko tečejo brez garancije, da jih bo neka svetla luč z neba osušila in pretransformirala v nekaj lepega. V to kar si želimo.

Hrepenenje…izvor vseh čustev. Vsako čustvo ima nek smisel in telesni odziv. Morda, pa na svetu morajo obstajati stvari, ki nimajo smisla. V hrepenenju je smeh, je žalost, je bolečina, je jeza, je razočaranje, je upanje, je želja, je hotenje, je strah, je nestrpnost…kot nož se zarije v srce in pritiska vedno globlje in globlje. Hrepenenje najbolj destruktivno od vsega, kar lahko človeška duša občuti. Vlak smrti. »Roler kouster« življenja, ki te pelje po smrtonosni poti neizpolnjenosti in pripelje v praznino. Je kot neobljuden planet brez življenja. Kot v sanjah. Znajdeš se na planetu, brez vode, brez svetlobe, brez vsega…vse okrog tebe je tema. Hlastaš za zrakom, katerega pa je vedno manj. Duši in peče…boli in reže.

To je HREPENENJE. One way ticket to hell.

Ljudje že v tem življenju doživljamo največji pekel, ki obstaja. Ne posmrtni pekel. Ker ta po mojem ne obstaja. Ker so že tu in zdaj pekel in nebesa. Telo in duša. Duša ujeta v telesu, ali telo ki daje zavetje našim dušam.

HREPENENJE po dotikih, poljubih, po pogledu, po objemu, po človeku, po ljubezni. Destruktivnost trenutka. Vojna svetov. Vojna čutov in čustev. Ubija nas in svet. Zaradi hrepenenja vseh oblik so se na svetu bile vojne. Se bijejo še vedno.

Kako NE-HREPENETI? Ne vem. Čakati, da mine samo od sebe. Ga na silo ignorirati in skušati prezreti. Skušati ga odstraniti iz nas. Ne vem.

HREPENENJE je brezno brez dna. Samo padaš in padaš in ne veš kje te čakajo trdna tla. Ni jih. Svet po katerem hodimo je Zemlja. Je živa stvar. In Hrepenenje je podobno boju z živim peskom. Tega sicer mnogi niso doživeli, dejansko. Sama pa pogrezanje v živi pesek mnogokrat sanjam. Zato sem ga povezala v smiselnost z HREPENENJEM.

Kaj je HREPENENJE? Kako se znebiti HREPENENJA?…samo izgine. Ni ga več In ko ga ni več je le še praznina. HREPENENJE vs. PRAZNINA=ENAKO.

Ne glede na to za čem in po čem hrepenimo. Vse se na koncu zlije v praznino. Nič ni. Nič nam ne da. Samo še povečuje bolečino v nas.

Razen, če nas ne zalije hladen dež z neba in za trenutek očisti našo dušo. To je vse. HREPENENJE ostaja. HREPENENJE obstaja. HREPENENJE je pekel duše. Na koncu ostaneš prazen. Po svetu hodiš  kot lupina z jedrom, ki počasi gnije in izginja. In vse izginja. Tudi mi. Z vsakim dnem…bližje…koncu…ki bo upam, da…za vedno izbrisal ta zemeljska čustva…ki bo izbrisal to HREPENENJE, ki uničuje slehernega izmed nas.