Show me the way to the next whiskey bar

Dve smrti v samo enem tednu. Kill me now. (sam to bol žetretja…damn…kill me next year ok? ) Najprej dihurka, potem babica. Hecno zaporedje. Ampak zajebano na celi črti. A lahko najprej ena…pa čez en let druga, pa še men nau treba…hh (facepalm)

In jaz sem bila spet uno:”Aha. Hm…aja?…jah…jebat ga.” AM? Teja? Ja ja, ne sej mene to full prizadane. Tista čudna tesnoba v prsih in tisto zavedanje:”Vedela si. Čutla si jo, prasico črno. Pa ja. Zato si rečem pač Supreme Witch. Čutim smrt. Ali pa rojstvo. Ampak tome niti ne šokira več tako zelo. Se človek navadi. Tell me smth new. Ok. Pač ne bomo delali drame. Smrt je del življenja. Ampak tesnoba…tesnoba, ker bo treba spet na pogreb. Jaz to ne bi. Plis ne. Bom se jaz na svoj način poslovila. V sanjah. Lahko v sanjah? Ah ne, gremo. Tnx god je blo sonce in sem lahko mela svoja črna očala…ker lani smo pokopali dedka,srei januarja in ni blo sonca in bi blo vseen mal awkward met tam sončna očala gor…ker itak ne jokam…jaz samo opazujem 😉 Zakaj ne maram pogrebov? Oh nikakor ne zato, ker je to pač POGREB. Sveče…pokopališče…žara…ali pač truplo. Nimam jaz s tem problemov. Jaz imam rada pokopališča. O ja. Pomirjajo me. Ker, kdaj pa je kdo že iz groba vstal in skočil nate in ti kaj naredil? Nikoli. Ampak tisti jebeni filing, da bom spet tam psihologa/motivatorja izigravala. Ker ni hujšega kot stat tam ob uni luknji, gledat kako vsi jokajo, samo ti, TI si tak bebec čuden, da čeprav boli, si narišeš tisti poker face-ker ti pa ne. Ti sis kala. Ti ne jočeš. Ja, objameš. Razumeš in sočustvuješ in tolažiš in si ves pozitiven…vse si. Sam jokaš pa ne. Ker ne moreš. Ker ne znaš. Ker imaš blokado.Ne. Ti si SKALA.

Kje za vraga je moja duša mehka obtičala v trenutku, ko bi lahko rekla:”Let it go Teja. Just let it go. Joči. Saj znaš.”…ja znam. Takrat ko niche ne gleda. Takrat, ko nihče ne sodi ali je ta jok upravičen ali ne. Ali si zaslužiš, da sploh jokaš? Ali si zaslužiš, da sploh čutiš?” Fuck this shit. Jaz sem SKALA. Bom POL. Bom POL jokala. Vse bom pol. Samo zdaj pa jim pokaži, kako si ti močna. Ok. Lepa igra. Ma zaslužim si oskarja, čene že pločnika na Hollywood hall of fame. Uredu je Teja. Oskar bo uredu. Al pa en pir. Ja. Pir vse pozdravi. Pir te posluša in ne govori. Pir ti dovoli, da jočeš…da solze spolzijo. Ne obsoja. Nič ne govori. In je res fucking best friend, ko ga rabiš. Na vskem vogalu te čaka, da te poboža in omami filinge. Najprej butneš vs even…joči srce joči…vse daj ven. Potem pa je morfij. Morfij za potlačeno bolečino. Win win situacija. Ma kurac je.

Tile pogrebi men dajo fejst mislit. Najprej pomisliš, ko gledaš tam tisto povorko, ki so se prišli poslovit od nečesa, kar je nekoč bilo nekaj, da:”Fak. Kaj če jaz umrem (kar itak bom, sam še ne vem kdaj. Niti nočem vedet. Pa tut vem, da me un cepec tam gor nad oblaki alkjerkoli se že nahaja, ne bo kr tko pustil še neki časa. Bom mogla še mal kej narest, preden bo reku, da me ma dost.)…kaj če jaz umrem in…kdo bo prišel na moj pogreb? Jih bo 5? 10? Kdo? In zakaj sploh? Ok al pa bi blo fajn vedet. da bi se pač pripravila. spisala vabila tistim za katere si bi mislila, da bi morali bit tam in jokat za mano in si mislit, joj zakaaaaaj ona? A veš uno: se dobimo tam pa tam…ob tej pa tej uri…prnes črne pa rdeče vrtnice…jokaj…obujaj spomine…pa še vse tisto mje v glavi kar bi lohk blo pa ni blo…Pa tok je bla faaaajn…pa bla bla bla…vse bi spisala…kaj me morjo oblečt…kako namazat…kakšen govor hočem…kam se gre pol jest….pa ja obvezno eno mojo art sliko tam gor…tut to bi sama izbrala valda…kero musko morjo vrtet -ta bi bla najbolj zajebana pa tut naaajbolj pomembna točka funeral planerja-izbrat komade…ker jih je tok fajn…hahaha…mah…Ne nočem umret…vem, sicer, da bom, ampak jaz takrat ne bi bla zraven, če se da 😀

In nočem, da v povorki folk caplja tam za eno bakreno posodo v kateri bo tisto nekaj, kar sme jaz nekoč bila. Ne, ne jokat. Faking ne jokat. Jaz ne jočem tule zdaj. Ker ne znam.Ne mi delat tega in se mi na tak način posmehovat. Ker vi, VI PA ZMORETE. Uglavnem- jebeno težko eksistencialno vprašanje- kdo bo prišel na moj pogreb? Ma sem jaz prav en morbid angel res J:P Ok…na to vprašanje, odgovora ne bom nikoli dobila. Gremo dalje? Ok naslednje vprašanje:Zakaj nikoli ne jočem na pogrebih? Zakaj si edno raje naredim ceu žur tam in gledam v oblake kako se sonček pokaže v ključnem momentu in to se mi zdi blazon kul. Kok lepo. To je znak. Ja ja…iščem znake. Vedno. Take I onake. Lepe. Ker pogreb hočem, da je lep. Naj ostanejo lepi spomini. Pa se jih sploh še spomnim? A se jih spomnimo, potem s tem uprašanjem tam na sedmini buzeriram svojo žlahto, ki je že sto let nisem vidla in so celi začudeni kaj mene to zdej kr naenkrat najbolj matra , k se pa nismo vidl že tok časa, kamoli pridem na te njihove 50tje pa 60ke (jah lej ni cajta…eni mamo kariero-yeaaaah right.My ass pa še kariera…pač ne da se mi-ni cajta, po domače povedano). Ampak njih…njih zanima samo moj tattoo…pa uni članki v Slovenskih novicah. “A si res hotla enga pretepst na bencinski? Ej pa tvoj bivši je full nek znan komik…wauu ( ma puste zdej bivše dio bono santo kanto)….Ej kako je delat na radiu? Ti sit ok uspešna. Res wau.” AA???Kaj? Rewind please. Uspešna? Kaj za vraga sem nardila tazga v lajfu, da si zaslužim naziv bit uspešna ( aja aja otresam gobec po Fejsu, pa tattooje mam pa v slovenskih novicah sem- štekam! Definicija da gate trga…vsej nekaj 😀 )…Pa took si lohk srečna ker se ti vse to dogajaaaaa…AA? Kaj se mi dogaja? Kaj ti veš kaj se meni dogaja. Kaj jst sama pri sebi tuhtam? Kok mam jst faking dela sama s sabo?…. Kje sm jst zdej? Spet faking jaz na odru. Ma nočem tega. Ceu lajf sem mela oder. Celo moje otroštvoje bilo oder. Oder na katerem sem igrala eno Tejo. Tisto Tejo, katero so oni želeli videti. Imeti. Se smejati njenim foram. Teja, ki je močna. Ki je skala. Ki vedno najde za vse pravo besedo. Teja, ki ni žalostna. Opa!!?? Pa smo prišli nekam. Hja…ok ste mel oder. Sem fajn odigrala a ne? Mamma mia. Sem ponosna nase. Ej sam veš kaj? Teja tut čuti. Ja in ni taka huda skala. A se lohk zjočem? NE! Šamar. Aha, ok. Pol pa ne. Lets put a smile on and ride on. Sliši se naporno. Ma človek se navadi. Ok pol pa grem na oder. Full mi laufa ja…(poker face smile)…pa tko ja full dogaja (poker face smile)…jaaa še se bom tetoviralaaa…ker jst sm full deep pa to…k men DOGAJA.(poker face smile)…oh in ah…želeli ste, dobili ste. Sam vi ne vidite. Šluk šluk…jezik se razveže…lets play this game. “And Oscar goes to…..(famfare) Teja Kralj…!” Ker, da jaz masko snamem…pol ostane bore malo od te famozne radijske voditeljice brez dlake na jeziku. Samo skupek enih vprašanj, dvomov, bizarnih idej, morbidnih scenarijev….aaaaaaa…ma ja kul sm 😛 …full mam rada golaž…pa full rada kuham, če mi da kdo priliko…pa martinčki so mi kul…pa galebom dajem imena….pa potepuškim mačkam delam:muc muc, buc buc…a buc buc…pa dinozavre mam rada…pa rada mam rože, čeprav mi vse crknejo…ampak ej-se trudim in ni vrag da mi enkat nega kaktusa ne rata pripeljat do prvega rojstnega dneva…pa 5 minut je zame uf …pa filme rada gledam…rigam na glas…pa rada gledam mojga Mateja, ko spi in se mu sred noči narežim na full, da ne omenjam kako lepo v križem pogleda…aja pa ko bom velika bom mela vrt evo…tut solato…uno kristalko…ta navadno…lohk tut endivijo, če bo rastla….pa take navadne stvari…prav nič fatalne…ampak ja…takrat sem srečna…ampak ej to full ni zanimivo…hja…

In čeprav sme za babičino smrt izvedela eno uro pred programom, sem celi program speljala full nasmejano. Full veselo. Woohoo. Ceu žur.Mater sem jst fajn. Ker kurac, kaj bom komu jaz hodila razlagat, da mi je umrla babica na katero sem bla full navezana. ( ta mi je dala nasvetov takih, da mi še zdje ni jasno od kje jih pobirala.  🙂 Ja, vem- iz svojga lajfa. Vsaj ena normalna v tej familiji…k ti reče:Teja, sje ne rabiš vsak dan met svežih gat. Pust naj se lufta ahahahaha…še zdaj ne maram nosit gat…pa modrca tut ne. To svobodo sem si jebeno vzela. ker je ona rekla, da lahko 😉 Ne ne. Jaz ne kažem žalosti. Jaz to vse speljem. Pfff…še zaplešem vam zraven, če želite.

Ampak kar gre noter, mora tut ven.  Tiščanje narašča. Tlačenje bolečine se ti tako jebeno maščuje, da ko butne vs even, ti ni nič več jasno. Ne veš a boš crknu al boš začel ko Jezus po vodi hodit, pa morja odpirat, pa prehode delat vmes… ja ja niso to kr tko zadeve. Pride vse za tabo.

Ma se človek vsega navadi. Najde eskapizme na svoj način, da se reši te prasice, ki ti tišči dušo in jemlje zrak. Alkohol je taka lepa stvar. Pa še prepovedana ni. Greš in kupiš. Spiješ in si spet človek z dušo. Takrat se pa zgodi rafal vseh rafalov…jok, vpitje, pa spet jok…pa neobvladljiv smeh. Sam pomaga pa. Na koncu ti sicer tri četrt filma manjka. Sam spucal si se pa. Dal si vse ven. Spet lahko dihaš in si rečeš:” Evo do nsalednje lune sem dobra. Do takrat se bo pa spet kej nabralo, da bo materjala za zlit vase in pol iz sebe. Lepa igra.

Ha. Ok zdaj sem izpadla totalno nora. 😀 Ma nisem. Jebeno je, ko se zavedaš, da si še preveč normalen, samo svet te je pripeljal do tega, da te občasno malo odnese. Ma verjetno se da na drugačen način. Ma kaj verjetno. Zagotovo. Do takrat bom pa jaz objemala druge. Jim brisala solze. Nase vlekla njihovo bolečino…ke rlej, ni nujno, da se meni nekaj zgodi in da sem pol zapolnjena z bolečino. Ma jaz grem po cesti, vidim klošarja, ki ves alkoholno izobražen in zanemarjen sedi na tisti klopci in žuli Mercator pivo in…trpim…tok trpim, da sem se parkrat kr prisedla…pa nobenmu od unih tm nič jasno…jaz vsa spedenana…dej ti men tut en pir pa povej mi kej o svojem lajfu…hude debate. HUDE! Priporočam. Sam pol lohk še bolj trpiš. …. Vidim staro ženičko v trgovini, kako se ji zaradi Parkinsona tresejo roke, da komaj nabere tiste evrske kovance…in spet trpim. Vidim zgarane obraze na troli in…trpim…in se nabira. In bi vse vzela nase. Ker to ni fer. Ni fer da trpijo. Ni fer, da jaz trpim zaradi njih. Ni fer, da ne morem jokat, ko bi rada…ker moje solze so bile vedno pospremljene z besedami:”Dej kaj se pa ti zdej cmeraš kle.Kaj ti pa manjka?” Ja nič mi ni manjkalo v lajfu. Hrano sem mela, vodo, streho nad glavo…sorazmerno sem bla zdrava…mela sem plačane vse šolske izlete in ekskurzije…ampak…nekaj je manjkalo. Iskren objem. Samo to. Ampak iskren. Ne uno tam nekaj. Ker te je stars kao dolžan objet. Fuck that. Samo bodi iskren. Reč-spizdi da te ne vidim, ali pa:Come here, u need a hug. Simple. A ni to simple? To mi je simple. To mi je. Sam jokat pa mi še zmer ni simple.

Tako, da…depra blog dol al pa gor…začutla sem… fucked up mind gor al dol… Na joku bomo še delal nekaj časa…do takrat pa- show me the way to the next whiskey bar…oh don’t ask why. 😉

Papa