Too much love will kill you…every time



…in kaj ljubezen sploh je? Do koga, na kakšen način, kako in zakaj? Je ljubezen bolečina? Je ljubezen strah? Je ljubezen nasmeh? Je ljubezen…to, da se ti nekdo smili in poskrbiš zanj? Kaj je ljubezen?

Fikcija, ki te odnese v stanje nevroze…manije…depresije…? Fikcija, ki nam jo prodajajo filmi? Fikcija iz otroških knjig? Nekoč sem že nekje zapisala, da so pravljice v otroštvu strup za človeško dušo. Čeprav pravijo, da z njimi rastemo…ampak vse pravljice se končajo z:«….in srečno sta živela do konca svojih dni…«…odrastemo torej z mislijo, da bo na koncu  vse ok. Pa ni vedno ok. In potem pridemo do stavka:…« vsak mora enkrat imeti zlomljeno srce…« Ja…duhovna rast in podobno sranje. Jaz pa mislim, da ljubezen samo…JE. Pa saj nisem edina….problem nastane, ko se človek začne spraševati kaj je ljubezen. Ker ljubezen se ne meri v procentih…se ne meri sploh….sploh pa…ljubezen ni samo ena….je več njih….

Vedno sem mislila, da znam ljubiti. Da vem kaj je ljubezen. Ne vem več, če vem…zdaj…sploh…več…ker edino spoznanje, ki sem ga dobila iz »misliti, da vem kaj je ljubezen« je bolečina.  In spoznanje, da morda pa le ne znam ljubiti. Čudno. Pa saj LJUBITI je preprosto. Samo…LJUBIŠ… in to je tisti občutek…ki samo je. Ali pa ga ni…ali pa smo vsi samo žrtve…ranjene živali, ki hlepimo po zadovoljitvi svojih želja…nagonov. Je ljubezen v strasti? Je ljubezen v navezanosti?…verjetno je…ne vem…izgubila sem kompas…pravzaprav ga sploh nikoli nisem imela. Ker sem mislila, da nam je LJUBITI…znati ljubiti položeno v zibelko ko se rodimo. Pa očitno ni tako. Očitno je ljubezen precej bolj zakomplicirana. Očitno tudi v njej obstajajo pravila…nenapisana pravila.

Je ljubezen navezanost?…je to vse, kar je? Občutek, da te ima nekdo rad? Da bi vse naredil zate? In kaj je to VSE? Sama vem, da bi za ljubezen tudi umrla…ampak baje to ni normalno. Kaj pa je v ljubezni normalno?…je ljubezen sploh normalna? Ali pa je ljubezen…in izguba le te, bolečina? Strah pred izgubo nečesa, kar ti je dajalo varen pristan? Ali so takšni »romantiki« samo plod nezrelih staršev? Plod ne ljubljenja v otroštvu? In potem sanjajo in iščejo…nekje…to, kar  nikoli niso imeli. Je ljubezen občutek varnosti?…Je ljubezen solze? Je ljubezen bolečina, ki te trga v prsih? Neverjetno kako sta telo in duša povezana. Kdo sploh smo? In…kje smo? Je ljubezen to kar čutim zdaj? Ko sem sama bolj kot kdajkoli…ko posedam na balkonu in gledam v zvezde v upanju, da se utrnejo zvezdni utrinki ( hehe, kot v filmih ne? )na moja vprašanja? Je ljubezen to, kar se zdaj učim…ljubiti najprej samo sebe? Pa čeprav se mi zdi, da nikoli ne bom znala…kaj pa vem…ne vem…ali pa sem res samo ena čustvena živalca, kot pravijo nekateri in ne znam drugače? Bom kdaj znala?…

Zapis poln vprašanj kajne? Ja vem. Trenutno na nobenega teh vprašanj nimam odgovora. Morda pa je to LJUBEZEN. Neznanka…v trenutku, ko samo pišem in…sem. Ujeta v trenutku v katerega se izgubljam dan za dnem…noč za nočjo…poglabljam željo…potrebo po…ljubiti…po vrnitvi…ali pa potrebo po nadaljevanju…ne vem.

Pravijo, da mora imeti človek imeti najprej rad samega sebe. Vedno sem v tem videla sebičnost…neiskreno ljubezen, ki jo potem dajemo drugemu. Ja ok, do neke mere…ampak…jaz sem se v ljubezni vedno predala…četudi me je to uničevalo…in na koncu očitno uničilo človeka, ki sem ga ljubila…vsaj mislila sem, da ga ljubim. Ali pa je to samo pesem zlomljenega srca…ki boli…in bolečina se veča…in trga…in daje navdih za samodestrukcijo.  Mnogi psihoterapevti mi niso dali pravega odgovora na to kaj ljubezen je. Zakaj? Ker je njihova definicija preveč…suha…preveč…ni to to. Ne ni.

Ljubiti sebe bolj kot drugega. Ne znam. Fucked up otroštvo ali pa ne…eno samo je dejstvo…KO LJUBIŠ VEŠ, DA LJUBIŠ. KER LJUBEZEN BOLI. IN KO BOLI, VEŠ, DA SI ŽIV. VEŠ, DA ČUTIŠ. IN DA ČUTIŠ PRAV.

Ma za konec nimam nobenega sporočila…končam tukaj. Ne rabim vaših odgovorov na vprašanja, ki sem jih podala, ker ima vsak svojo edinstveno zgodbo. Jaz se bom očitno še spraševala. Vsak ima svojo pot. Vsak svoj način ljubljenja in ljubezni. In nobena od teh ni napačna…in verjetno tudi ne pravilna. Pomembno je le to, da…čutimo…ker praznina te ubije. Praznina te pahne v brezno brez dna…tako, da…we need to feel pain to feel anything at all….dejstvo pa je, da…TOO MUCH LOVE WILL KILL YOU…AT THE END…definitivno <3…

Sharing is caring :

One Comment

  1. Tko al tko še noben ni prišel živ iz tega planeta na koncu svoje poti. Glede ljubezni je pa tko: vse se začne pri nas samih. Če smo se sposobni sprejeti in ljubiti, potem začnemo čutiti ljubezen. To je zelo močna energija in tud občutki so zelo intenzivni(podobno kot taka blaga elektrika), čutimo pa jo v predelu srčne čakre. Najlažje ljubezen v nas inducira oseba nasprotnega spola, bolj senzibilnim je pa že dovolj sprehod čez gozd, pokrajino…. človek ki čuti ljubezen oz.je zaljubljen, sploh če je nesrečen ima zlomljeno srce, kar pomeni, da je le to (oziroma čakra) odprto. Se pravi takrat je dejavnost energije ljubezni na maximum. To je normalno stanje. Tako bi človek moral funkcionirati. Se pravi, da si je potrebno tolikokrat zlomiti srce, da ta končno ostane odprto. In to ti potem ni potrebno nikoli več, niti ne greš več čez bolečine srca :)
    Je pa ljubezen najmočnejša oblika zdravilne energije, in tudi vedno počnite karkoli z ljubeznijo, ker takrat smo celovitni in neustavljivi, strastni. Vse ostalo je večje trpljenje kot pa iskanje brezpogojne in edine ljubezni. Love is the law, love under the will.

Leave a Reply

%d bloggers like this: