Angry Birds

Jeza. Oh jeza. Najbolj neproduktivno in uničujoče čustvo ever. Ja mnogo pravijo, da je treba jezo izraziti. Se soočiti z njo. Dat ven. Eksplodirati. Ampak…

Jeza nastane, ko se v človeku nekaj dalj časa nabira. Premleva. Delaš nekaj česar nočeš. Požiraš vsa čustva »dol« in se kao držiš onega stavka:«Ceep calm«. Dobra sicer, ampak ko dejansko človek, v večini vsaj, ne zna RESNIČNO ostat miren v trenutku, ko bi moral izraziti svoja čustva ali pa le-ta pri sebi pretransformirati, razumeti, zakaj se nekaj nevihtnega dogaja v glavi.

Ponavadi vse skupaj eskalira, ker ljudje nismo po naravi umetniki komunikacije. Ker v sebi kar nekaj premlevamo in ustvarjamo scenarije…potem pa v nekem trenutku pride do n-tičnega kratkega stika in BUM! Vse butne na plano. Tudi vse tisto, česar nočemo. Rečemo stvari, ki so neprimerne, nepotrebne in zadevo samo še poslabšajo. Namesto, da bi se naučili zadeve kontrolirati, predvsem kontrolirati svoja čustva Ker med delovati z razumom in delovati s čustvi je nekaj povsem drugega.

Ja ljudje smo čustvena bitja in mnogokrat sploh ne vemo kaj bi s temi čustvi naredili. Bilo kakšnimi. Naj gre za žalost, razočaranje, jezo, ljubosumje, …Ne. Raje pustimo, da se negativa nabira v nas in nas najeda, kot pa da bi se soočili sami s sabo in ja, včasih tudi z drugimi.

Sama sem nemalokrat bila v obeh pozicijah. V poziciji ko se nabira in v poziciji samozaščite. Ampak to je kot ekonom lonec, ki mu kljub moči vakuma, pokrov butne na plano in vsa vsebina in na koncu…iz tega nastane ceu mess. Še slabše kot bi lahko bilo.

Anger Managment ni slaba reč. Ampak o tem težko govorim, ker sama osebno nimam nekega problema s kontroliranjem jeze. Občutljiva sem celo na to, ko nekdo malce povzdigne glas ali pa ko začutim, da bo pri nekomu nekaj eksplodiralo. Uf. To je zame poseben stres. Še posebej, ker sem mnenja, da se da z normalnim tonom glasu in pravočasno izraženo »željo«, pogovorom, doseči več kot z jezo. Sama tako npr. ne znam »znoret« nad otrokom, ali pa nad komer koli. Razen, če me reeeeeees dolgo časa »drka« v mozak. Pa še takrat bi lahko prej urgirila in zadevo rešila po mirni poti.

Najhuje paje, ko se zadeva užge in se sami na napad odzovemo z napadom. Oh cmon, we can do better than that. Ampak ne- začnemo vojno. In BUM nazaj!…in oni na drugi strani, seveda udari še bolj…in ti še bolj. In bam bam, samo še poka naokoli. Pred leti mi je nek psihoterapevt rekel:«Teja glej Italijane. Oni so strastni in zelo radi razbijajo krožnike, teglce, kozarce…to vse leti. Poskusi s tem.« A? Really? Ne nočem razbijat stvari, čeprav sem…hja probala…in res pomaga. 😀 Ni pa to dolgoročna rešitev, ker pol bi hitro lahko ostala brez jedilnega servisa in steklenih sveč.

 

Najtežje je ob napadu jeze ostati miren. Ampak to je rešitev. To je edina pametna rešitev. Ker, če se bomo na napad odzvali z mirnim tonom, in požrli svoj ego, ki nam pravi:«Eeeej,dej udari. Noben te ne bo jebal klele. )« bi dosegli več. Ampak najbolj zmedeš napadalca, če obrneš igro in se na napad ne odzoveš z napadom. Lepo mirno. Z razumom. Druga stran sicer te igre ne bo želela, ker hoče vojno. Ker hoče, da začutimo to jezo tudi sami in bo dosegel prav nek poseben klimax, če bomo udarili nazaj. Češ:«Na kle maš. Ne bo  samo jaz norel. Hočem, da čutiš mojo jezo.« Ja, ampak to je pa tudi vse. Čutimo njegovo jezo, stiske, ki je do jeze pripeljala pa ne. Totalni zajeb za njega. Ampak on tega ne bo dojel, ker je v afektu. Ti pa lahko lepo mirno spelješ zadevo in mu rečeš:«Razumem, da si jezen. Ti lahko kako pomagam pri tem?«…če vidiš, da se njegov izbruh še kar nadaljuje, potem se umakni. Res ne rabiš tega. On pa tudi ne. Vsak je za svoja čustva odgovoren sam in naj jih predela sam.

Pa saj ne, da sem sama zdaj tu nek biser kar se tega tiče. Ampak dejansko, ko spoznaš in globoko zadihaš in prešteješ do deset, ali dvajset…saj je vseeno…lahko kontroliraš svoj odziv na napad. Jaz vem, da imam s tem kar težave. Hitro se počutim lahko napadena. Tudi ob dobro namerni kritiki, ki ni bila izražena tako burno-z jezo. No bog ne daj, da je bila izražena z jezo, ker pol usekam z vso silo nazaj. Ampak na koncu se itak vse skupaj konča s tem, da me ta odziv na napad tako s-stresira, da se lahko samo še zavlečem v en kot in se zjočem. Otročje totalno. Vem. Pa vem, da nisem edina takšna.

Potem dodamo poleg še ščepec svojega škorpijonskega temperamenta in je takoj repek v zraku in že trosi strup vse naokoli.  Niti ne vem, če znam sama dobro napadat. Saj sem rekla, raje tiščim vase. Kar spet ni ok. Ampak ob napadu pa veeedno-bam-škorpijonski rep v zrak…pok pok pok…in na koncu ko se vse poleže se itak vklopi razum in si mislim:«Teja, kako tele si.«…

Zato pa, ko se začneš zavedati, da na napad ni pametno odgvoriti z napadom nazaj, ampak z razumom, potem je čas, da to zavedanje preneseš v prakso.

Ker bodimo iskreni, na drugega nimamo vpliva. Včasih ljudje kar mislijo, da jim bomo znali brati misli. Kot v odnosu med moškim in žensko. Ženske pričakujemo nekaj, smo tiho in usvarjamo scenarije, med tem ko moški tak kot pač moški je, dosti bolj pragmatičen kot ženska ponavadi, sploh ne ve kaj partnerka želi od njega. In potem ga napademo zakaj ni to in to in to in potem se najdemo še biseri, ki privlečemo na plano nekaj kar je bilo že daleč v preteklosti in moškemu nič ampak res NIČ jasno…wtf? Počuti se napaden in se umakne. Znajo bit pametni tile naši dečki da da J…in ženska je potem vsa frapirana:«Haloo? Ja kaj pa je zdaj to?«

Skratka bistvo vsega je- komunikacija. Pogovor. Izražanje čustev takrat ko le ta nastanejo. Ne bluzit nekaj pa delat orkane takrat ko ni treba. Ker je vse tko simple. Čustvena inteligenca nad egom. TO!…ljudje smo res pametna bitja…lahko! J Ampak samo, če želimo in smo pripravljeni se naučiti umetnosti komunikacije. V bilo kakšnem odnosu že. Prijateljskem, partnerskem, službenem…vse je stvar tega, da razumemo in smo pripravljeni tudi nekaj narediti za to, da so odnosi lepi, ali pa raje rečem- kristalno jasni. Kaj ni lepše jasno nebo brez oblačka, kot pa tisti črni oblaki, ki se zčanejo zbirati v brezveterju in kar stojijo tam nad nami in se nikamor nič ne premakne.

Angry Birds je luštna igrica, ampak ne ko jo začnemo izvajati v realnem življenju. Ko izstreliš tistega bizarnega prička v igri, lahko leti popolnoma mimo ali pa razbije še par drugih nekih ptičev in opek, al kaj jaz vem kaj vse tam v igrici razbiješ.  Dejmo to delat samo v igrici ne v odnosih. Poglejte tiste ptiče tja v faco no- prav debilni so…ma ja so simpatični na nek svoj bizaren način…ampak mi pa ne rabimo biti taki.

Be kind to yourself and others….and this world will be a better place.