Games people play

Hey hey people of the world. Teja is back!

Čeprav sem v zadnjem času posvojila angleški jezik in zanemarila maternega, bom pisala materi na čast v slovenskem jeziku. Ker tako kot je rekel Freud:”Če ni nič drugega, je potem tu mati.”

 

Že nekaj časa lovim svojo inspiracijo po širnem svetu, iščem navdih v popolnoma vsakdanjih stvareh, ki iz analitičnega stališča niti niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled. Ker je vsak človek svet zase…kaj svet, galaksija, vesolje, nikakor ne moremo govoriti o preprostosti popolnoma vsakdanje banalnih stvari.

 

Za mano je intenzivno obdobje psihoanalize, v kateri spoznavam vse širine in globine človeške zavesti in podzavesti. In kljub temu, da me moje vsakdanje življenje blazno navdušuje in navdihuje in mi dela kaos na trenutke, se veliko bolj znajdem in najdem v svoji podzavesti. Problem pa je prideti do tja. Ampak tam se skrivajo vsi odgovori. Tako kot v sanjah, ki so čudovita pot do podzavestnega jaza, mene, tebe, vas. In ne, ne govori o preroških sanjah, ker v preroške stvari ne verjamem. Predvsem, ker se sama počutim kot Alica v čudezni deželi z več različnimi potmi, ki vsaka vodi do določenega rezultata. Težko je biti jaz. Težko se je vsak dan soočati s toliko različnimi stvarmi, občutki in spoznanji. Včasih bi najraje svojo zavest izklopila popolnoma in dala besedo podzavesti, ki pa žal ni vedno najbolj lepa, čista in enostavna. Ampak ravno spoznavanje nezavednega mi je dalo vpogled v zavedno. 

 

V zadnjem času sem spoznala veliko zelo različnih oseb. Vsaka zase svoj biser. Svoj planet. Pa smo si kljub temu zelo zelo podobni. Saj vsi intenzivno odkrivamo čarobnost posameznih trenutkov in vibracije se stekajo ena v drugo. Ker spoznavam sebe, spoznavam ljudi. In na srečo sem se znebila občutka, da moram vedno in povsod resonirati z čustveno labilnimi ljudmi.  Kar sem počela pač zato, ker jih predobro razumem. Z vsem spoštovanjem do njih, da ne bo pomote, vendar ljudje so čustvene pijavke. Naj tukaj še pripišem, da sem sama daleč od popolnega psihostabilnega bitja. Izjemoma sem uporabila ta termin, ker se ipak ljudje najbolje nanašamo in razumemo  na stabilno in nestabilno. Zelo malo je takšnih, katere lahko ocenim kot psihično stabilne. Pa tukaj ne ciljam na anksiozne mornje, ki so postale del vsakdana v ujemanju z vsakdanjo hektiko življenja. Tukaj ciljam predvsem na posledico nekega osebnostno motenega osebka.

No glede na to, da je tole blog katerega berete simple ljudje, bom raje stopila vstran od uporabljanja strokovnih treminov in bom rekla takole:”Najbolj normalen človek v vaši bližini, je najbolj osebnostno motena oseba.” Pa nikakor ne mislim, da so ti ljudje slabi. Nikakor. So ljudje z razvitimi različnimi tendencami. Psihopatizem vsebuje več podzvrsti. Danes se ne bom spuščala v podrobnosti glede psihopatije. Bom pa skušala razdelati v grobo, igro katero se igramo ljudje.

 

Ja res je, življenje je igra, vsak od nas prevzame svojo vlogo. ZAVESTNO. To so odločitve, to so knjige, študije po katerih se ravnamo, raziskave, tolažilna beseda zdravnika, kateremu tako zelo zaupamo…vse nas napeljuje na to, da obstaja neka formula za vsakega od nas, ki bo omogočila kvalitetno plovbo skozi življenje. Igramo se igre, a brez diplome. Kaj to pomeni? To pomeni, da nihče na tem svetu ne more povedati, kaj dejansko ta vloga, prevzeta vloga pomeni. Dokler ni raziskana podzavest, potlačene travme, spomini…ne bo iz te vloge nič dobrega. 

Vsekakor ni nič nenavadnega, da ljudje v svetu delujemo po nekih določenih pravilih. Če ne bi, bi šlo vse v konec. So pa vloge, ki škodijo tako posamezniku, ki jih izvaja in osebku, ki postane nezavedno “žrtev” igranja igralca brez življenske diplome. Igralec pozna pravila, pozna tudi korake kako dobiti od druge osebe feed back kot si ga želi. To se vidi predvsem v igri moški:ženska. Lahko je igralec ženska ali moški. To ne igra vloge. Oba spola sta kljub razlikam v fizikalni in kemični strukturi, popolnoma enakovredna. 

Obstajajo knjige, obstajajo študije, mnogo njih, na temo kako zapeljati in vpeljati željeno osebo v svoje lovišče. Oh kako sexy, haha.

Simple primer: moški želi dvigovati svoj ego s tem, da v svojo posteljo pripelje  več različnih žensk. Obvlada komunikacijo, obvlada mimiko, obvlada lahko vse o čemer so pisali strokovnjaki v različnih študijah. Vendar. Igra lovljenja je blazno zanimiva. Ko se plen ujame, se začne sproscanje nezavednih viharjev duše in preteklosti igralca, ki obvlada igro. 

Na koncu v mrežo ujame več muh. In na koncu ostanejo trupla. Ampak to ni dovolj. Išče nove in nove “žrtve”, ki bi njegovemu lovu in njegovemu egu in njegovi inteligenci, dale občutek zmagoslavja…vrednosti.

Ampak…kaj pa čustva? Lahko jih potlačimo. Lahko jih uničimo. Lahko jih skušamo zavestno zatreti, ampak na koncu dobimo račun. Vedno.

 

A ker ta oseba obvlada to magijo, druga oseba pade na njegovem testu. On pa gre dalje. Ali ona, da ne bom pristranska. 

Ampak te igre so nevarne. Zelo nevarne. 

Kaj se zgodi, ko se najdeta dva dobra igralca. Dva dobra bralca človeške duše in misli. Vse je čarobno. Vse je kot vulkan strasti in emocij. Emocij pa nista sposobna, ker jih tlačita. Čeprav jih bi lahko vzpostavila. A, ker sta se zavestno odločila, da bosta igrala igro, sta potlačila svoj pravi jaz za ceno eksperimentiranja.

Ponavadi te vloge naštudirajo ljudje, ki so imeli večkrat ranjeno srce. So bili izdani. So bili pretirano čustveni in napačno usmerjeni v življenju. Inteligentna bitja delajo največjo škodo svojemu pravemu jazu.

Z raznimi kognitivnimi sposobnostmi in osvojenim znanjem nevrolingvističnega programiranja, ki je žal v teh časih postal komercialni D SHIT, lahko dobijo vse, čisto VSE, kar jim pade na pamet.

V določenih primerih je to čist ok. Vendar ne takrat ko igramo na karte čustev. 

Nikoli in nikdar se ne bi smelo uporabljati tovrstnega znanja v primeru ljubezensko seksualnih odnosov. 

Zato tukaj vprašam.:kakšne frustracije so nastale v človeku, da se je odločil, da bo izostril veščino v kateri bo hranil svoj ranjeni ego in si ne bo dopustil več začutiti pristnega jaza? Zakaj tlačiti čustva? Zakaj zatreti otoka v sebi? Na koncu smo tako ali tako prizadeti, ker so nas na svoj način, prizadeli v naši glavni matični celici. 

 

 Ljudje smo bitja, ki potrebujejo ljubezen, bližino, …potrebujemo to, da smo ljubljeni, da nas ima nekdo rad. Pa kaj pol, če smo prvič, drugič, tretjič ali četrtič doživeli razočaranje in izgubo. Pa kaj pol, če so nas do zdaj vsi partnerji razočarali. Zakaj bi morali potem še mi, razočarati same sebe? Zakaj bi zaradi tega morali potlačiti sebe in zgraditi neko fejk osebnost? Ne bo nam dalo drugega kot nekaj kratkotrajnih prijetnih občutkov, ki so podobni povišanju dopamina in serotonina v možganih ali pa bolj preprosto rečeno, so kemijski orgazmi. Na koncu ostanemo sami. Na koncu se zavemo, da smo izgubili sebe. 

Vse lepo in prav. Pivo paše. Đointi so nebeško zdravilo in še kaj. Seks je totalna perfekcija narave. Ampak kje je duša? Kje smo mi? Kje je naš jaz?

 

Jaz pravim:” Rock’n’ Roll je zakon filozofija življenja, ampak le, če se v njem ne izgubimo.

 

Zato zaključna misel. Dragi moji. Vi niste to kar vidijo v vas drugi (razen redkih posebnežev, ki obvladajo analizo vsega kar človek je). Vi ste VI. To kar čutite. Vsi ste vsa ta razočaranja v ljubezni.  Tudi sreča. Vi ste posebni. In naj vas vodi skozi življenje zavedanje, da je človek na katerem sproščate svoje frustracije skozi naučeno ali posvojeno igro, le človek tako kot vi-s čustvi. Bodite pristni in bodite vi. Ker to je najboljša verzija vas.

 

With love, Teja.