Hvaležnost

 

Danes pa lahko rečem, da sem se pošteno naspala ponoči. Ni ga boljšega od spanja, ko si konkretno utrujen in konkretno padeš v spanec,sanjaš (nikoli namreč ne spim brez, da bi sanjala)lepe sanje, se ne zbujaš po etapah in se zjutraj zbudiš brez budilke. Evo. Spanje lahko napišem danes na seznam stvari za katere sem HVALEŽNA.

Pišuka kako ljudje z lahkoto pozabljamo na stvari za katere smo lahko hvaležni, a tako radi poudarjamo, kako nam nekdo ni hvaležen. Hja, če sami ne znamo že prvi vrsti SEBI izkazati hvaležnosti, kako naj pričakujemo, da nam bo hvaležen nekdo drug. Pa sama dejansko res nimam problema s tem in se nikoli, ampak res nikoli ne obremenjujem s tem, ali mi je nekdo za nekaj kar sem naredila zanj ali mu rekla- rekel hvala. Res. Prav razmišljala sem danes, ko mi je nekdo omenil nekoga, za katerega je nekaj naredil:«Pa a veš, da tut enkrat ni hvala rekel.«

Ljudje so načeloma s tem full preveč obremenjeni. Ampak vem, da ima vsak pač svojo karmično pot v življenju in gre čez določene umske in čustvene intervale, skozi katere pač moooora iti, da bi lahko zrastel.

Morda bi kdo tudi tej moji apatičnosti glede tega, ali mi nekdo reče hvala ali ne, rekel, da ni ok. Pa ne vem. Mene ne obremenjuje. Ne razmišljam o tem. Samo naredim nekaj za nekoga, kar se mi že po difoltu zdi prav. Pa to ne pomeni, da sem tip človeka, ki bi pretirano želela ustreč ljudem in jim na vso silo pomagati.

Sem pa v življenju že kdaj doživela, da mi je predvsem kdo od zelo bližnjih rekel, da nisem rekla hvala. Ali pa, da sem, ampak premalo energično, navdušeno. A veste kaj mislim? Jaz popolnoma razumem, da se nekateri ljudje počutijo, kot, da vse naredijo za vse, ampak nič ne dobijo nazaj- nobene hvaležnosti. Pa čeprav jim rečeš-hvala.

Ta hvaležnost je čudna reč. Res. Še posebej so mi hecni ljudje, ki delajo nekaj zato, da bi se oni potem bolje počutili. Ponavadi rečejo:«Jaz tako rad dajem. Raje kot sprejemam.« …Super. Good for you. Ampak pazi- potem ravno takšni ljudje najbolj jamrajo, da so jim ljudje nehvaležni in da njim se pa nič ne vrne dobrega. Ja kako za vraga ne? A deluješ samo za tisti trenutek zadoščenja, ko nekomu nekaj fizično daš, se on nasmehne, reče hvala in to je to?

 

Se spomnim, sem imela fanta, ki je bil blazno prijazen. Kaj vse ta človek ni naredil zame? Huh…pa, da ne bo pomote, vsako njegovo dejanje in besedo sem izredno cenila, ampak on je še vedno čutil, da nisem dovolj hvaležna. In ko zdaj gledam nazaj, sva drug drugemu dajala zelo jasna ogledala pred obraz. On je pričakoval »malce« več hvaležnosti, jaz pa sem pričakovala, da bo, ko dam na mizo jed za katero sem se res potrudila- da bo, kot rečemo- dol padu 🙂 Jaz sem dokler nisem vsega pojedla s krožnika silila vanj z vprašanji:« A je dobr? Ne, a je res dobr?…a je full dobr al sam dobr dobr?«… »Teja, supeeer je.« …in je jedel naprej. Ampak meni to ni bilo dovolj. Meni se je zdelo, da ni dovolj pohvalil in užival v moji jedi. ( mogoče zato, ker sem sama taka, da sem oh in ah čist konc, k nekaj dobrega jem in to tut celi čas potem ponavljam 🙂 Pač ljudje smo si različni 🙂 Dokler nisem zdaj poštekala- pismo saj pa je ja pojedu pol pladnja štrudla, kaj se buniš?…lahko bi bla srečna in zadovoljno z zelo jasno izkazano naklonjenostjo mojemu štrudlu. Ampak tudi on bi lahko dojel, da sem mu zelo hvaležna, ko mu rečem preprosto-hvala in mu dam poljub.

Čist preveč drame okoli te HVALEŽNOSTI  a ne? Ljudje čist preveč kompliciramo.

Ampak ok to je hvaležnost v odnosu. Kaj pa druge hvaležnosti?…pa kaaaj vas briga, če vam nekdo  NE reče hvala? Sami sebe pohvalite raje, ker ste nekaj za nekoga naredili. Vi se v tem dejanju definitivno boljše počutite, mar ne? Ker ste naredili nekaj za nekoga, kar sam v tistem momentu ni mogel ali znal ali hotel. Opcij je veliko. Morda človek včasih nečesa noče narediti in vi kavalirsko to naredite namesto njega in pričakujete hvaležnost in ste razočarani, ker ta človek tega kar ste vi zanj naredili ni opazil. Ja lahko, da ni opazil. Ali pa se mu pač ni zdela nič posebnega. Ne pozabite, da vse VSE kar delate delate ZASE in ne za druge. ZASE. Zato vas naj boli briga, če vam rečejo hvala ali ne.

Ja vem boste rekli, da ste to naredili, ker ste pač dobri in radi naredite nekaj za nekoga. Super. Ampak otresite se potem 1. pričakovanja, da vam bo ta človek brez besed nekoč uslugo, dejanje vrnil in 2. pozabite na svojo tendenco k temu, da ste za neko dejanje pohvaljeni.  Če tega ne zmorete boste morali ORNK delati na tem področju. Ker sicer boste večno nesrečni. Pa kako je lahko človek nesrečen, če dela v dobro drugega? Ker tega ne dela iz čiste ljubezni, ampak zgolj zato, da bo zadovoljil svojo egoistično željo BITI POHVALJEN in CENJEN.

Seveda pomagajte drugemu…seveda, ampak brez pričakovanj. Zato, sami tako želite in ne jokajte, da vam niso rekli hvala.

Pa nočem pametovati. Sploh ne. Samo, danes sem dan začela s HVALEŽNOSTJO. Ne vem, že zjutraj ko sem vstala se mi je ta beseda utrnila v misli. HVALEŽNOST. In sem celi dan po malem razmišljala o tem. In evo, mi je moj um dal idejo za današnji blog.

Lahko bi zdaj nadaljevala s to temo še do HVALEŽNOSTI, ki jo vse premalokrat čutimo, do stvari ki se nam dogajajo in jih imamo v svojem življenju. Pa naj bo to raje tema za kakšen drug blog.

Sem pa hvaležna, evo…sem hvaležna danes svojim možganom, da dobro funkcionirajo in da mi pomagajo uresničevati cilj vsakodnevnega pisanja bloga. J Pismo, sem se kr nasmehnila zdajle. Res je simple. Res res. J Kako malo je potrebno, da je človek srečen- ena od stopničk je definitivno HVALEŽNOST. Hehe…

No pa lepo se imejte…jutri pa set kaj naumim in delim z vami.