PMS Blues aka Nč mi ni jasn pa vse mi je jasn

Hey družba. Čas za nov blog. It was about time. Tole bo totaln PMS Blues, tko, da…na okice plašnice in veliko razumevanja lepo prosim….Toliko enih stvari mi dnevno prekriža moje misli, da si včasih prav želim, da bi v glavi imela recorder, ki bi vse to posnel in na koncu spravil v smiselno celoto. Po poglavjih. Od začetka, do konca. Ja to bi bilo super. Pa si potem mislim, da bi to bilo čist preveč dolgočasno. Kot 50 odtenkov sive…kot pocukran roman Daniele Steel, ki se vedno konča s happy endom. Pri meni je vse skupaj bolj podobno Ally McBeal/Bridget Jones/Sweet November/Grand Budapest Hotel…Mislim- a naj naštevam? 😀 V končni fazi sem ženska z roller coasterjem v glavi, kateri je odvisen od viška ovulacije, PMSa, menstruacije, dopamina in serotonina v glavi. Lih nekih 37 minut na mesec sem uno:«Aaaaah life is good.« Jp, se prou morem pohvalit 🙂

Faking hormoni…faking zaletavanje v kandalabre, spotikanje na ravnih tleh, polivanje kave, blond momenti(ja Novi Sad ma morje-facepalm), izlivanje čustev-kar baje izpadem čist kjut (yea right)…. Večkrat slišim:«Ti si tko kjut. Simpatična. Taka…iskrena…luštna…i dont give a fuck and i live life my own way oseba…« Ma neeee…jst še kako »givam a fak«….še preveč. Luštn bi blo ja, plavat skozi lajf  na tak način. Pa ne gre. Sem bolj ko kak gusar, pijan od ruma, viseč na jamboru vpijem:”Vidim kooopnoooo…” “Aja ne…ni kopno…fatamorgana…again. Give me more rum (in pol padem dol)”

Predstave in pričakovanja. Ampak, če si sanjač po horoskopu, potem se pač moraš sprijazniti, da si samo to- sanjač, ki mu je vse jasno a po drugi strani ne šteka nič. Kaj bi dala, da bi mi bilo vse jasno…od- do. In predvsem, da bi lahko svoje srce in čustva naravnala na ŠTEKAM IN NE BOŠ ME frekvenco. Ali pa po principu dela na radiu- zamiksaš komad pač v en drug komad…iz Roxette in It must have been love v Twisted Sister-We’re not gonna take it ali pa Ultra Nate-Free  ali pa Let go, vmes pa zamiksaš jingle:«Aaaaah sve je super, nije tako loše- ma uopšte stvarno nije loše… slušajte nas dalje.«

Yes yes, sanja svinja kukuruz…al kukuruza nema.  Ampak pri meni je ponavadi en komad over and over and over again. Kot ko si po sto letih gor In Flames-e ruknem in potem komad drgnem do konca. HOČEM jingle vmes. Ampak, če jigla ni, je potem vsaj dobra stran tega to, da veš kaj pride next. Ok mal bluzim. Vse je kriv PMS. Priznam- its killling me. Zbudiš se ves zalepljen po 10ih urah spanja in sanj, da si noseč in da maš v trebuhu pravzaprav napihnjen balon, in ko si ga daš stran je trebuh še  vedno velik in ob tebi dve ginekologinji, ki te gledata v mednožje (ena ti roko not tišči in čekira kolk si odprta…ta druga pa UZ izvaja…boli k svinja, kr v spanju čutiš vse te pritiske…aaa)in skušata zgruntat v katerem mesecu si in kdaj boš rodila (neee, nočem rodit to boli. Dejte tega stvora malega ven na kakšen drug način, samo plis ne še enkrat rodit). WTF sanje, vem?…potem si narediš kavo, ugotoviš, da nimaš čikov, pogledaš na telefon:ni sporočil…aaaa…rabim sporočilo. THE SPOROČILO. Ok, danes pač ni sporočila. Pa se mimogrede opomniš, da vse mine. Da tut ta hormonish feeling mine…in da spet pride moment, ko se boš zbudila v enem kosu. In da bo čez en teden svet v čist drugih barvah. Jebemti hormoni in ovulacija in vse po spisku (še na ruglja se spom niš na na to, da kao ženska osmisli moškega- malo morgen ga- nej meni moški osmisli te bolečine in travmo v glavi). Se spomniš sanj, si misliš:«WTF?(again)«…pogledaš v ogledalo:«Shit, who is she? (veš otečen ke v faco, ker si večer prej požrl vso zalogo OH, itak, da same une slabe, ki ti grejo direkt na rit pa v faco tja okoli oči, da zgledaš, kot bi Sylvester Stalone izvedu svoj najhujši manever)«…se zadekaš v haljo…daš na ušesa slušalke in naloudaš Otvoreni radio- neka jokalica se vrti in dobiš solzne oči in te zlomi za par minut najhujši jok možen..…WHAT?WHY?…ne, ne…to je PMS kicking out  🙂 …ok, še en teden pa bo boljš. Boljš bo ja. Pa še plavat bom začela. BINGO!…te nekaj zvije v trebuhu:«Ooo mala a si že kle?« Fake alarm, kot pri fake popadkih…ah ja…ja ok pol pa nč…pol pa dejmo še par dni met jazz pa blues v glavi.

Vglavnem samo eno trpljenje… :D…sej drgač sem čist normalna. Ampak na koncu…bo vse ok. Vedno je.  A ne? 😀