Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal

Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«

Tale zapis začenjam s tem stavkom iz Svetega pisma. Verjamem, da ste mnogokrat že slišali, kje prebrali in si predvsem ateisti mislili:«Yea right.«  Ampak tole kar pišem ne bo namenjeno filozofiranju o Krščanski veri, temveč nekaj povsem drugega.

Zadnje čase sem čisto slučajno večkrat naletela na stavke in zgodbe iz Svetega pisma. Priznam, da ga nikoli nisem prebrala, čeprav sem ga dobila v dar ob Sv.Krstu, katerega sem opravila šele pri svojih 7ih letih na lastno željo. Se mi je pač zdelo zanimivo in zakaj pa ne? Pa še tako lepo oblekco sem lahko imela sebi. Staršema sme hvaležna, da sta navkljub temu, da sta bili njuni družini zelo verni (beri: bili strogi okoli vsega, kar je bilo Krščanskega in blazno ponižujoči okrog vsega, kar to ni bilo. Vedno sem se spraševala zakaj? In vera, Cerkev me je na nek način plašila. Češ:«Če ne boš hodila k maši te bo Bog kaznoval.« In me je vozila babica vsak večer kot majhno punčko k maši. Verjetno bolj zato, ker bi ji bilo sicer nerodno, da prva vnuknija  tako vestno hodi k verouku in celo poje v cerkvenem pevskem zboru. Ona pa kot ponosna Kristjanka sodelujoča pri vseh cerkvenih zadevah, je pač morala biti alfa in omega celotne familije in jo p«pravilno« usmerjat v vero. Bog ne daj, da bi druga vnukinja ne hodila k maši. Čeprav pojma nisem imela takrat kaj vera sploh je. Tudi njena razlaga je bila bolj…tako tako:«Bog te bo kaznoval.« Pa je bila stvar rešena. Pa sem šla. Čeprav se moj oče s tem nikoli ni strinjal, kljub temu, da je tudi sam opravil vse svete zakramente. Ampak je rekel, ok, če sama hoče, kar sem seveda hotela, ker sme se bala Boga J.) Torej, hvaležna sem jima, da me nista krstila kot dojenčka. Ampak je bila njujna filozofija taka, da pač, če bom sama hotela ne bo nikoli prepozno. Krstiš se lahko tudi ko si odrasel. No pa sem se v 1. Razredu osnovne šole odločila SAMA, da grem v to. Krstili so me, dobila sem kup daril ( hehe, ja no kot otroku mi je to veliko pomenilo in priznam, da sem na nek način tudi zaradi tega vstopila v to skupnost J Oh pa kolo pri birmi. Fancy Mountain Bike, fluorescentne barve, kakršnega se je takrat zelo težko dobilo. Pa sem ga dobila. Yes! In s tem se je seveda potem tudi moja pot v Cerkev kot tako končala. J)

Sovražila sem verouk. Zakaj? Ker je bilo dolgočasno. Molitev, domače naloge, letno spričevalo…po tem so merili našo vero v Boga. Grozno. Molili in govorili smo stavke, katere kot otroci sploh razumeti nismo mogli. Ker glaven stavek je bil:«Če ne boš hodil k verouku, če ne boš vsako nedeljo pri maši, če ne boš hodil k Šmarnicam (joj celi mesec vsak dan aaaa….) če če če…te bo Bog kaznoval in boš šel v pekel. Tam so pa hudiči. Tam se boš cvrl v ognju…tam…je konec vsega lepega in življenje boš izgubil zato, ker si bil tak kot si bil, ker nisi spregledal, da te ima tista neka višja bradata sila, ki je ustvarila svet, vbistvu najraje na svetu in da te lahko samo ON popelje v nebesa med krilate pol ljudi pol ptice v bleščečem siju ali pa med črne vrage z verigami, ki te bodo mučili in pekli in sploh bo grozno.

Potem se je zgodilo to, da so nas pri verouku ločili v skupine. V eni so bili fantje v drugi smo bila dekleta. Vendar, ker je bilo to v 6. Razredu OŠ in sem sama ravno v tistem času, ko smo imela dekleta verouk imela tudi aerobiko ( valda, sem bila najstnica in sem želela bit fit, ker po drugi strani je to bil čas, ko si ja moral ugajat )sem duhovnika prosila, če lahko raje hodim k fantom k verouku. Po dolgi litaniji kako to ni ok ( wtf? A do 7ga razreda je pa bilo ok???) mi je dovolil. Ampak sem zelo kmalu naredila hudo napako. K verouku sem prišla v kratkih hlačah nad kolenih. Vroče je bilo…in…nekaj povsem normalnega se mi je zdelo, da imam kratke hlače. Kakšen GREH!!! Kakšno izzivanje kaplana. Poslal me je ven iz učilnice in rekel naj se nikoli več ne vrnem. Da ne omenjam, da je imel možakar rad fantke. »Rad« fantke. Ampak to se mi je takrat zdelo čisto kul. Zakaj, ne vem. Ampak sem že takrat bila mnenja, da naj vsak dela kar pač hoče. Čeprav je bilo to v nasprotju z duhovniškim kodeksom. Skratka, bila sem  vržena iz učilnice z stavkom:« Zaradi tega boš šla v pekel in duhovniku bom rekel, da ne smeš opravljati Birme!!!« Na srečo je bil duhovnik toliko razumevajoč, da me je vseeno spustil k birmi. Ampak od takrat dalje sem se počutila kot največji fejker v tej skupnosti. Označena sem bila za Bogokletnico. Za tisto, ki HOČE in MISLI, da je drugačna. ZARADI KRATKIH HLAČ, lepo prosim J

Potem se je zgodilo sledeče: Birmo je opravljal nadškof Uran. Prijazen ata. Tak očetovski…prvi v tistem času, ki mi je dal občutek, da nisem Bogokletnica. Vsak od nas Birmancev je imel z njim razgovor. Vsi smo se bali tega razgovora. Od tega razgovora je bilo odvisno ali bom šla k Birmi ali ne. Trej beri: Ali bom dobila novo kolo ali ne, hehe. Naučiti smo se morali full enih stvari, ker nas je seveda tudi izprašal. In seveda si moral znati. Učila sem se kot nora in prišel je dan soočenja. Zdaj ali nikoli.

Uran  je sedel tam v učilnici s prijaznim očetovskim nasmehom in mehkim toplim glasom. Presenečena sem bila. Ker tega res nisem pričakovala. Seveda je kot odrasla oseba vedel in razumel, kako se kot  najstniki/otroci v tistem momentu počutimo. Lepo me je pozdravil..ne spomnim se tistega božjega pozdrava…ko si mogel rečt:«Amen.« Potem me je vprašal kako sem. Hmm…res te to zanima? »Uredu, hvala.« Potem me je vprašal 10 Božjih zapovedi. Seveda sem jih zdrdrala v eno. Potem pa je rekel:« Lepo si se naučila. Seveda si zdaj zaslužiš Birmo. Veš, takole med nama, vsi boste šli k Birmi. Vsi si jo zaslužite. Pa ne zato, ker znaš vseh 10 zapovedi, ampak zato, ker ste in smo vsi Božji otroci. Otroci življenja ( hmmm, prvič sem to takrat slišala…)in tudi tisti, ki Boga »zanemarjajo« so otroci življenja in tudi njim Bog pomaga, čeprav ne hodijo v Cerkev. Vem, da zdaj še ne razumeš smisla vere in smisla Svetega Pisma, ampak nekoč ga boš in nekoč boš na svoji življenjski poti spoznala kaj ti želi Bog/ življenje pokazati in povedati. Ker veš draga Teja, biti dober Kristjan ali ne, se ne meri z obiski v Cerkvi. Se ne meri po tem ali znaš na pamet vse zapovedi ali ne. Ampak po tem, da se v življenju znajdeš in da si najprej dober in pošten do sebe in da v sebi najdeš mir in zadovoljstvo.  (In potem tisti stavek:« Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal…-nisem razumela tega stavka priznam )Tudi ti ga boš nekoč. Ko bo prišel čas. Zdaj pa te blagoslavljam in se veselim nedelje, ko bo Birma. Ti pa najbrž tudi. 😉 Kaj boš dobila za darilo?« Jaz:«Kolo.« On:« Čudovito. Ko sem bil še mlad in bolj fit, sem tudi zelo rad kolesaril. Čeprav takrat še ni bilo tako modernih koles. Super Teja. Zaslužiš si ga. Lepo se imej.«

KAJ SE JE ZGODILO?????

Ok saj ne rečem. Nisem bila od tistega trenutka nič bolj razsvetljena in nisem nič manj sovražila Cerkve kot ustanove, ampak sem si pa zapomnila to srečanje.  In potem sem zaključila z obiskom maš…postajala sem vedno večja upornica, vedno bolj sem SOVRAŽILA Cerkev.Pa kaj, bom pač šla v pekel, huje kot tu na tem svetu ne more bit. Pa še žur je tam. Saj veste, potem ko si najstnik pa tudi sicer se je začel pekel predstavljati bolj moderno. Pri nas je bil pekel pač rave party, kjer boš jedel Extasyje, pil…seksal vse povprek…haha…ja tudi take slike so nam sporočai mediji, revije, mnogi neverniki….

Torej…izgubila sem vero v Boga in Bog me bo kaznoval. Super. Sprejmem. Gremo se drogirat gremo pit. Zdaj sem itak že toliko grehov naredila, da jih če bi imela 3 življenja, ne bi bila zmožna popraviti. J

Vendar takrat nisem vedela enega pomembnega dejstva: Nisem zgubila vere v Boga, ampak vero vase, vero v življenje. Glasno sem preklinjala vse kar je prodajala vera.

Dokler nisem spoznala…in to spoznanje je prišlo do mene DANES ZJUTRAJ. Verjento zato, ker zadnje čase drugače dojemam življenje in berem stavke iz Svetega pisma drugače kot sem jih kot mlada punca.  In danes sem se tudi spomnila besed Urana. Vse kar mi je takrat povedal in zdaj mi je postalo jasno. Vse.

Nič ni narobe z vero v Boga. Nič ni narobe z Svetim Pismom. Narobe je vse kar je okoli tega. Ljudje hodijo v Cerkev, ker se spodobi, ker se mnogi bojijo pekla in kazni. Ampak, ker smo ljudje narejeni tako, da SLIŠIMO SAMO TISTO KAR HOČEMO SLIŠATI, v tem primeru:«…in BOG TI BO POMAGAL…« čakamo na tisto nekaj, da nas reši. Svoje življenje damo v roke nečesa, kar sploh ne vemo kaj je. Nočejo slišati, kaj jim zares ti stavki govorijo. Ne želijo razumeti, ker je lažje dat svoje življenje v roke nečesa, kar nas bo kao rešilo. Pa te nič ne bo rešilo pred samim sabo. Zatiskanje oči in neprevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Naučili so nas samo tega, da TE BO BOG KAZNOVAL, ČE NE BOŠ HODIL V CERKEV.  Saj pa kot otroci nismo razumeli življenja nismo razumeli Svetega pisma. Nam so šle po glavi druge stvari, ki so bile pomembnejše od Verouka…to so IZKUŠNJE, ki smo si jih nabirali v tem življenju kot mladi ljudje.

Kakšen zgled ti dajo starši, če ti konstantno nekaj prepovedujejo, sami pa počnejo točno to? Nobenega. »Teja, ne kadit!«, pa si prižge cigareto. »Mami, zakaj?« »Zato, ker to ni lepo. Ker ne smeš.« Potegne dim…«Ampak zakaj mami?« »Ne sprašuj. Ubogaj sem ti rekla.« Hmm….vam je jasno ne? 😉 Ampak tudi starši ne vedo vsega. Zato pa so potem naše lekcije v življenju toliko težje.

Kakšen zgled ti da babica, ki je vsak dan v Cerkvi in se vsa topi, ko ji duhovnik da roko, doma pa preklinja in opravlja  druge, češ kakšna je bila ona Jožica? ( Naj počiva v miru, saj tudi ona ni vedela…in nihče ji ni odprl oči. Delala je kot je sama mislila, da je najbolj prav. )

Narobe v veri je to, da je ljudje ne razumejo. Da ljudje svoje težave nosijo v cerkev in sploh ne razumejo kaj jih Duhovnik govori. Duhovniki so blazno pametna bitja. Mnogi so polni naukov, tistih pravih, življenjskih. So pa tudi taki, ki se bojijo lastne sence in pač…prodajajo nekaj delajo pa nekaj čisto drugega.

Zdaj vem, da je Sveto pismo super knjiga. In takoj ko bo možno, ga poiščem nekje v domači kleti in si ga dam na nočno omarico in berem. To je bilo eno najpomembnejših daril, kar sem jih dobila v svojem življenju. Razlaga kaj in kako živeti, da boš našel mir v sebi. Piše tudi:« Življenje je trpljenje.«…mnogi boste rekli:« Neee, življenje mora biti en sam užitek…livin la vida loca.« Hehe…ampak potem ne razumete tega stavka. Tudi jaz ga nisem. Do danes. Ker…življenje je trpljenje, ker samo skozi trplejnje, ki je posledica naših napak in napačnega razmišljanja in delovanja, lahko dosežemo pravo srečo. Skozi trpljenje se učimo o sebi. Se razvijamo. Postajamo boljši človek. ZA SEBE in potem ZA DRUGE. Ne rabimo ugajati nekemu Bogu tam zgoraj. Ugajati moramo sebi in poskrbeti zase. Smo eni in edini in vsak za sebe dragoceni. V nas je tisti Bog o katerem nas učijo vere. Ene bolj druge manj odkrito. In če ne bomo poskrbeli sami zase, tudi Bog ne bo mogel poskrbeti za nas!

Torej dragi moji…:«Pomagajte si sami in Bog vam bo pomagal!« Pa karkoli in kdorkoli že je za vas ta BOG 😉

Pa lep dan vam želim in…IMEJTE SE RADI, ne glede na piz****, ki ste jih naredili v življenju. Vsak dan je nv začetek in nova priložnost, da spremenite svoje življenje in DA ZAČNETE VERJETI. VERJETI VASE IN V SVOJO MOČ. NISTE SAMI. IMATE SEBE. 

In še en moder stavek meni zelo drage osebe, ki me zadnjih nekaj let tiho spremlja na moji poti…:”USODA NEKAJ VZAME, NEKAJ, DA. VČASIH ŠE KAJ NAZAJ DA. A VEČ DA POGUMNIM.” Hvala Miran. *

Z ljubeznijo…verna Teja :* in POGUMNO NAPREJ 😉