She seemed so much in command of her art that it made one wonder even more why she seemed to have so little control of her life. But its hard to fight the demons.

Nihče se ne more z gotovostjo trditi kako in zakaj je Amy Winehouse včeraj v 27 letu starosti, v svojem domu v Camdenu, London, za zmeraj zapustila ta svet. Seveda se pojavljajo špekulacije, ki morda niso daleč od resničnega, da jo je v večnost poslalo predoziranje droge. Čeprav drug overdose ni edina možna opcija. Punca je imela od leta 2008 hude težave z zdravjem, predsem zaradi verižnega kajenja in kajenja cracka, ki je povzročil Emphysemo…napredujočo bolezen pljuč, ki se prišteva v skupino bolezni pod terminom- kronična obstruktivna pljučna bolezen. 

 

Amy je bila posebna ženska. A nič bolj kot vsaka druga ženska, ki je v svojem življenju doživela zlorabo. V svojem kratkem življenju je nanizala lepo število glasbenih nagrad, fenomenalnih koncertov, spisala je ogromno besedil in glasbe. Ampak sama se bom v tem blogu distancirala od njene glasbene kariere, seveda ne popolnoma, saj se v njej odslikava pevkino duševno stanje. Že samo, če poslušamo njena besedila, ki jih mnogi tako z veseljem singalongajo z nasmehom na ustnicah, ne glede na vesel sončen ritem in melodiko, nam je lahko jasno, da se je borila z mnogimi osebnimi demoni, ki so se ob poskoku njenega glasbenega uspeha, še okrepili in poskočili v neslutene višave, težkih psihičnih bolezni, ki so botrovale popolnemu sesutju nje same.

Depresija, alkohol in trde droge, bulimija in anoreksija, samopoškodovanje in razpoloženjska nihanja. Bila je kot neke vrste glasnik “popularnih” psihičnih bolezni, ki iz leta v leto bolj naraščajo. Ne samo med slavnimi…nasploh je zmotno mišljenje, da so se pri Amy težave začele zaradi slave. Včeraj je nekdo napisal:”Kaj dela slava,” in pa:”Med tem ko se nekateri borijo za življenje, se drugi igrajo z njim.” No ona se definitivno ni igrala. Morda na prvi pogled. Definitivno pa se je BORILA  za svoje življenje. Ne glede na to, da je pri svojih, takrat rosnih 24ih imela vse, kar si mnogi na tem svetu želijo: slavo, fenomenalen glas, denar, živela je v Londonu, se pročila v Miamiju,…živela rokenroll, kot si ga želijo mnogi…hja je bil rokenrol način življenja le zatočišče za bolečino, ki je v njej tlela od njenega otroštva. Rokenroll ni nič drugega kot to. Zatočišče za upornike, ki so nekje na poti izgubili sami sebe. Nekateri se dokončno izgubijo…a je rokenroll konec koncev dober izgovor za vse, kar delajo sebi in drugim.

 

Vsi simptomi, ki so se z uspehom okrepili in jo uničili, so bili v njej, kot prežeča pošast, ki je čakala na primeren trenutek, da obvlada njo in njeno življenje. V rokenroll svetu je lahko bila to kar je bilo njeno bistvo. Vsa tema, vsa bolečina se je izražala v njenih besedilih. Pa ne samo pri njej, pri mnogih glasbenikih je glasba izraz notranjih bolečin in frustracij. Bila je zelo pametna, zabavna, igriva in prijazna punca. Definitivno pa ni bila le to, kar je na zunaj kazala. Bila je daleč od razvajene zvezdnice, ki je delala težave in povzročala orkane kjer koli se je pojavila. V svojem bistvu je bila le bolečine polna, prestrašena, ljubezni željna mala punčka, ki se je kar naenkrat s svojim velikim talentom značla v smrtonosnem ringu oboževanja in se izgubila še bolj, kot bi se, če se ta slava nebi zgodila. Resda jo je oče vzel pod svoje okrilje, ko je imela najhujše težave z drogo in zdravjem, ampak kje je bil, ko je bila Amy mala punčka? Kdo sploh ve, kaj se je dogajalo v njenem otroštvu, ki je bilo daleč od idealnega. Nihče ne ve. 

Moje mnenje je, da nikoli in nikdar ni zares jokala za moškimi, ki jih je opevala v svojih pesmih. Jokala je za vsem tistim, kar bi morala dobiti od svojega očeta.

Zakaj jo je smrt njene babice tako zlomila? Verjetno zato, ker je bila edini stabilen in ljubezniv človek v njenem življenju. In izguba takšnega stebra, ki pa vseeno ne more nadomestiti očeta v vsej tej igri, ke le še poslabšala njeno psihično stanje.

 

Sama slava je ni uničila. Slava je le še okrepila njene strahove, ki so bili v njej že veliko veliko prej. Bolj kot kdajkoli se je počutla izgubljeno v svojem svetu. Bila je oboževana. Bila je tudi zaničevana. Predstavljajte si kako hudo mora biti mlademu dekletu, kateremukoli, ko jo v medijih po VSEM SVETU označijo sicer za blazno talentirano a totalno neseksi žensko. Ja ja, boste rekli, pa saj kaj ji bo to, ko pa imaš tak glas. No ja. Ni čisto tako. Glede na to, da jo je že kot malo deklico njen lasten oče opozarjal na telesne pomanjkljivosti, ki to zares sploh niso bile, ni čudno, da se je v tistem trenutku v njej spet zbudila bolečina po nesprejemanju pri lastnem očetu, lastnem družinskem stebru, ki bi ji moral najbolj od vseh, dati občutek vrdnosti. Pričela je stradati. Prvi odziv na nesprejetost. A stradanje je naporno. S pomočjo droge, pa je zelo enostavno.

Pila je, da je v sebi spet začutila veselje do petja. Jemala je ketamin, ectasy, kokain,…s katerimi je ekstremno hitro shujšala do kosti. Poleg motenj hranjenja, s katerimi se je na tiho borila že kot najstnica, se je ob vsemu pojavila še huda depresija, ki je na trenutke zaradi vseh kemijskih substanc začela mejiti že na manijo. Tako so se pri njej začela razpoloženjska nihanja, ki so jo vozila gor in dol do najbolj grozljivih globin. To so seveda opazili tudi mediji, ki so jo začeli zasledovati na vsakem koraku. Njeno psihično stanje je bilo najbolj zaželjena tema vseh tabloidov. Iskali so njene najbolj šibke trenutke. Dobesedno taborili v zasedi pri njenem domu, da jo bi ujeli v najbolj normalnih človeških momentih.

Potem je spoznala svojega on off moža s katerim sta se družno zadrogirala. A ker je bila v njej ranjena deklica, seveda ni imela pojma kaj pomeni imeti razmerje z moškim. Edino razmerje z moškim, ki ga je poznala, je bilo razmerje z očetom, pri katerem pa se je morala na vse pretege truditi, da je ugajala. A seveda ni nikoli bilo dovolj. In vse svoje frustracije in bolečino in neuspeh je izlila na svojega tipa. V njej so se porajali dvomi, ali jo on ljubi. Sovražila ga je, a ob enem ljubila, na način kot ga je pač poznala. Od tu vsi udarci, vsi pretepi tako za zaprtimi vrati kot v javnosti. Nihče, ki to ni doživel sam pri sebi, si ne more predstavljati kako boleča je ta turbulenca. Pretepala sta drug drugega. Pojma sicer nimam, kaj je bilo napačnega v njem, ampak si lahko mislim. Pa to sploh ni važno. Svojo bolečino in trpljenje, ki so ga droge le še potencirale, je zdravila z udarci. Pretepala je celo samo sebe. Nemalokrat je samo sebe tako močno s pestjo udarila v obraz, da so jo našli v mlaki lastne krvi. Sovražila je samo sebe. Zaradi vsega kar je bila. Čudno ne. Kaj vse bi nekateri dali, da bi bili ona. Ampak ni tako enostavno kot se vidi na prvi pogled. Vsi smo krvavi pod kožo. 

Imela je sicer svetle momente. Ko sta se celo skupno odločila za odvajanje. Najprej na kliniki, kasneje zaradi prenapornega režima, v lastni režiji. In da bi preživela težke bolečine odvajanja, sta se začela se rezati. Njena zapestja so bila polna zarez. A korak od poskusa do zasvojenosti, je kratek. Poleg vsega kar jo je imelo v krempljih, je v svoj repertoar odvisnosti, dodala še rezanje. Z drogo je plombirala in ob enem delala bolečino duši, a ker to ni bilo dovolj, je bilo treba poškodovati tudi telo. In tako se je začel začaran krog.

 

Nobena slava in noben denar, te ne reši pred lastno bolečino. Da ti samo možnost, da začneš na še bolj brutalen način trpinčiti samega sebe. Škoda le, da ni o tem nikolu javno spregovorila. Verjamem, da bi mnogim odprla oči in pot do ozdravitve. Ali pa tudi ne. 

 

Ko sem gledala posnetek iz njenega nedavnega koncerta v Srbiji, je mene tako grozno bolelo, ko sem videla to ubogo sesuto žensko na velikem odru. Bila je kot majhen otrok, ki kljubuje svojim staršem. Le da je ona začela kljubovati svojim oboževalcem oz. tistim, ki so hodili na njene koncerte. Kot bi želela pokazati:”Glejte me. To sem jaz. Kaj me briga za vas. Jaz se ga bom zadevala. Uničila se bom. Vidite. Tukaj sem. Taka sem. Briga me za vse.”…a dejansko so bili vse to kriki na pomoč. “Pomagajte mi. Ne vem sicer kako…sovražim sebe in celi svet, ampak…pomagajte mi. Sprejmite me tako kot sem. Kdo sem ne vem…ampak hudo mi je. Rabim ljubezen.”

Oče je nekoč ni slisal, zato so njeni starši, njen oče postali njeni oboževalci. Tisti, ki so jo na nek način VIDELI. Morda čutili, razumeli…a vseeno je vedela, da tudi oni ne vidijo nje prave. In zato je začela izsiljevati pozornost tudi pri njih. S svojimi izgredi je bila opažena. Nikoli dejansko ni predelala bolečin iz otroštva. Skozi leta jih je uspela potlačiti. A na koncu duša vedno izstavi račun in udari z vso močjo nazaj. “Zdaj pa se bori, če se znaš smrklja.” In kaj je lepšega, kot ko si down, popit nekaj alkohola in povečati dopamin v možganih in se spet počutiti uredu.

Zakaj je pila brez meje, ko pa bi se lahko napila z nekaj pivi in je to to. Kot kao vsi “normalni” ljudje? Zato, ker se je bala, da bo spet srečala samo sebe, svojo bolečino v kateri se je počutila kot, se opravičujem izrazu, največji gnoj na celem svetu…. in bo občutek sreče minil. Ker vsakič ko je občutek minil, je prišla še večja depresija. Zato je raje pila dokler ni zmanjkalo. Ko že ni več vedela za sebe, je padla še kakšna črtica heroina in druge droge…in to je kaos. Kaos za tako presušeno telo. 

 

Po koncertu v Bogradu je odpovedala vse nadaljne koncerte. Seveda jo je prizadelo vse kar so vpili pod odrom. Jaz mislim, da jo je dotični koncert dokončno uničil. Neka jebena srbija jo je zabila in ubila do temljev. Ker srbi ne skrivajo svojega mnenja. Najbolj brutalno so udarili po njej.

Bila je že v tako slabem stanju, da je čudno, da ni že takrat telo zablokiralo. 

 

Vsa njena zgodba zlorabe drog je na prvi pogled tako komplicirana in težko razumljena glede na dobre pogoje, ki jih je imela v življenju pravzaprav…a tako enostavna, da je že kar grozno.

 

Pisali so:”Bila je upornica.” Res je. A nihče ni upornik brez razloga. In zanjo je bila smrt odrešitev od tega življenja, ki lahko tako veliko da, a še več vzame. ŠE VEČ VZAME KOT DA!

 

Zato…soditi nekoga na podlagi tega, kako se obnaša in kaj dela sam s sabo je grdo in otročje. To kar so ji vpili na oder Srbi je bilo nezrelo in zlobno do obisti. Bila je le punca z tako veliko količino bolečine, da stavim, da večina ljudi, ne bi bila sposobna živeti in bi že prej zaključila svoje življenje.

Zato ne glede na to, ali je umrla zaradi odpovedi organizma ali prevelike količine drog…ali pa je sodila sama sebi…she is my hero and she always will be.

Ne zaradi talenta zaradi katerega jo vsi občudujejo, ampak zaradi moči, ki jo je imela, da je uspela pripeljati sebe do Cluba 27…zaradi moči, ki jo je imela, da je sploh lahko “coupala” z vsem, kar ji je dušilo dušo.

Ker nihče, ki tega nikoli ni čutil v sebi, ne bo razumel, kako grozno, naporno, boleče je lahko življenje, ki ti ga zajebejo že v rosnih otroških letih sebični egoistični starši.

Noben talent, noben denar in nobena slava ti ne pomagajo NIČ, ko si sam s sabo in svojo bolečino. In dokler bomo ljudje na đankije gledali kot na smeti tega sveta, bodo žrtve in še več takšnih kot je bila ona. Đankiji so odraz družbe. Namesto, da bi spregledali kaj nam sporočajo, jih tlačimo v gnoj kot, da so manjvredni ljudje. Kot, da so lenobe, razvajenci, …

Naj počiva v miru.  

 

ps. Njeno življenje je upam, da bilo wake up call za…no saj tisti že vedo.