“Spodobilo bi se…”

 

Hey people. Danes sem še na pol v jutranjem spancu, ko sem se obračala pod odejo z levega na desni kot in skušala nekako ustavit svoje možgane pred prehitro jutranjo miselno erekcijo, v glavo »fasala« idejo za moj današnji blog. Beseda »SPODOBILO BI SE«. Pač prazniki so tukaj,  spet bo ta beseda na repertoarju mnogih družin. »Živjo, kaj delaš za Božič. Prideš na Božično večerjo k teti Anki (ime sem si zmislila)? Veš bi se spodobilo. Vsi bodo tam…sestrični, bratranec z družino…pa že lani te ni bilo. Lahko bi prišel. Veš.« In čeprav ti je to največja svetska muka…vsakoletni stres se srečat z vso svojo »hohštablersko« familijo, s katero pravzaprav nimaš niiič skupnega…si uno ves trpeč že dva tedna prej…ma kak dva tedna prej…že ceu mesec te zvija v trebuhu ker veš, da bo slej ko prej prišlo to megastično povabilo na plano. S seveda obveeeeznim- BI SE SPODOBILO. Aaaa, kill me now. »Amm ne ne bom prišel, veš bom s punco.« »Ja pa naj še ona pride.« Jok brate odpade. Če že kaj, sem se v svojem življenju nekako naučila poslušati svojo intiuicijo ali raje svoj notranji glas in se že kot mlada, ma kaj mlada, zeeelooo mlada punčara, namensko in zelooo glasno, zoperstavila vsemu, kar mi ni pasalo, pri čemer sem se počutila slabo ali pa raje kot neko pišče v kletki ali pa kot mlada srna v krdelu krvoločnih volkov. »Ne, glej brez zamere. Sem jih srečala dvakrat to tvojo familijo, doživela koko vase zagledani so…kako umene in neiskrene so njihove besede in obnašanje. Mene to utrudi. Izmozga. Tebe tudi. Kako ne vidiš?…ampak lej če greš, pojdi, samo potem ne jokaj kako so ti spili kri in kako ti je šel večer v nič in kako dejansko nihče ne vidi pravega tebe« Ja ok boste rekli, za družino si je treba čas uzet pa kdaj tut kaj dol požrt. Pa mal potrpet. Papač prazniki so…lepo se je zbrat skupaj. Oh really? Ja lepo se je zbrat med ljudmi, ki te sprejemajo takšnega kot so. Ne pa da ti poleg vprašanja:«Kako kaj življenje kariera?«…na tvoj odgovor takoj nalepijo KAJ VSE BI ŠE BILO DOBRO DA BI…oz kaj vse bi se še SPODOBILO, da bi. Ker oni pač vedo. Ker oni ti pač hočejo samo dobro. Ne vem, ko sem bila mlajša in ko še nisem mela ravno prava na glasanju, sem še nekako »lezla« na te familjarne procesije s starši. Pa saj ne morem rečt, da so me ravno »požrli« tam. Ravno obratno- malo so me gledali tako- ko fatamorgano. Vedno sem čutila nek tak čuden pritisk. Predvsem zato, ker sem vedela, da moja ožja famlija lih ne briljira s kakimi zajebanimi diplomami in megalomanskimi biznisi in kešom. Pa sem se morala nekako še bolj dokazovat. Vedno sem bila pač samo hčerka »od talepe« fotrove žene. Žene, ki se je vedno spedenala u nulo kamorkoli je šla…ki je vedno s svojo karizmo in naravno pametjo spravila vse na obrate…ki je bila zabavna in si vse upala povedati na glas….ampak ona je pač igralka… poklicno in tako v lajfu in je bila to pač samo še ena vloga več….in hudičevo dobro se je znašla…ona njih podrla na tla, ne oni nje…juhej…jaz pa…Nisem ravno mogla kontrirat vsem skoraj že dobljenim doktorskim nazivom sestričen in bratrancev. S katerimi pa nisem imela ene, ama ene skupne točke za pogovor. Oni so sedeli tam ko polizani cucki, vsi pridni s petkami v šoli, ma kaj petkami- če je kljub petki v testu bila ena napaka, so že jok in stok in na drevo, malo manj kot da so popravljali oceno 5. Ker to se pa ne spodobi. A pogovarjali smo se lahko samo o vremenu in…o tem kako je v šoli. »Dej gremo kakšno pizdarijo ušpičit no?«Spomnim se prvega letnika gimnazije ko sem morala na eno tako pasjo procesijo. Cela gostilna najeta samo za to našo številno familijo. Jst pa hopa cupa okol devetih zvečer ven in v diskač, ki je bil čiiiist ob gostilni, kjer je bil ta veliki familly reunion. Jah, rit me je že bolela od sedenja tam in gledanja kislih fac in vse tiste groznooo nekompatibilne energije. Moja mati je že zdavnaj skontala in nehala potem hodit na te jebe…pač ni šla…ker se ji ni dalo. Jaz pa sem pač spizdila plesat 😀 In je blo fajn. Ja seveda se to ni spodobilo in so me potem vsi grdo gledali. No najprej sploh opazili niso…potem pa halo!…haha…sem rekla:« Pa pizda, poglejte se, kot da vas muči svetobolje.«…oh no she didnt!!! Mislim, da mi ni treba povdarjat posebej, da kasneje potem vabil več nisem dobivala :D…aleluja. No sme pa imela tudi srečo, da sta bila starša ravno na pravi meji še med tisto staro in novo generacijo in da sta nekak dojela. Da ali tvegata moj dolg jezik ali pa da sem raje lepo doma in delam pač kar mi paše. Itak pa je bilo jasno, da nisem za tja, še posebej ko sem bila najstnica. Ja takrat se je to končalo- ta vabila…ali pa mi raje nista nič rekla…ker da bi prišla tja v bulerjih, strganih kavbojkah, s pirsingom vnosu, katerega sem si dala že ko sem bila stara 13 let- to bi bil pa čisti polom. S svojim dolgim jezikom in brutalno iskrenostjo plus pankerski look…uf…raje ne tvegajmo sta si mislila. In takrat sme dojela, da je tole vse skupaj prav kul. Seveda nisem čist dobro štekala kaj se dogaja, sem pa bila skrajno zadovoljna sama s sabo, ker sem dosegla svoje. In to je bila dobra šola za odraslo življenje. To ne pomeni da jih nimam rada in da jih ne sprejemam. Ravno obratno. Samo želela sem, da me sprejmejo takšno kot sem, da vidijo, da sem čist ok, in da živim pač po svoje. Ampak to je bila iluzija. Itak, da ne moreš človeka prepričat v nekaj, če tumbla in verjame čiiiist v nekaj drugega. Prav. Pol kul. Vse kar je skupnega je to, da ima vsak svojo vejo na družinskem drevesu. Ker merilo je bilo: si v šoli odlična? Nisem. Hodiš vsako nedeljo in za praznike k maši? Ma kjeeee, kaj ti je…a ti povem svoje mnenje o vsem skupaj o tej vaši cerkvi in  jezuščku…?« Ko sem to zinla tam pred žlahto…ajajajajaj…Mama moja:«Teja dej pejt z mano ven na cigaret raje.« Hahahaha…mene pa jezik pekel od želje, da bim jim povedala svoje. Mislim Dfak- ocene in Cerkev? To je merilo? Dejmo se pogovarjat o tem kakšen pedofil je naš kaplan raje…al pa o tem kako huuuudo smo z bendom razturili kot predskupina Big Foot Mame- em kdo pa so to?…..ureeedu je…Bom jst doma. Haha…pač brez veze se borit proti nečemu…pejt pa živi svoj lajf. Črna ovca! Bingo! Saj ni čudno, da se mi je pol v srednji šoli čist scufalo in sem bila več zunaj kot doma…več na ulci kot v šoli…s čikom pa litrco vina v roki…pa s črno obrobljenimi očmi in pirsingi…in kadila jointe in ne vem kaj še vse. Ja logično. In ko zdaj pogledam na svoje takratne frende…so vsi briljirali po svoji inteligenci in prilagojenosti na svoje vesolje. Ker smo želeli več pa tega nismo dobili- sprejemanja, razumevanja- pol so nas pa klicali k šolskim psihologinjam, da kaj je narobe z nami- haha- čist nič ni bilo narobe z nami ko takole nazaj pogledam- samo preveč takih ljudi smo imeli okoli sebe- KI SO NAS ZASTRUPLJALI S STAVKOM-SPODOBILO BI SE in SE NE SPODOBI. Heloo? Aloo? A ti mene vidiš sploh? A ti mene sploh slišiš?…halooo?….2+1=3…pa tut 1+1+1=3…a ne vidite?

Ampak moram pa priznat, da sem ponosna, da se nisem okužila s to boleznijo- SPODOBILO BI SE. In da tega NIKOOOOOLI nisem še rekla in ne rečem in ne bom rekla svoji tamali. Blagooor njej. A deeej nehaj, kaj boš otroka nekam silil samo zato, ker se spodobi? Kakšen odgovor na vprašanje-ZAKAJ PA?-je to? Meni se zdi grozen greh, da človek trpi nekaj kar mu ni treba. Res. Večji greh, kot če ne narediš nečesa kar SE SPODOBI. Saj ja še zdaj kdaj slišim to besedo:«Teja, bi se spodobilo, da greš mal babico pogledat…malvečkrat kot enkrat na leto.« Eeeej, ja…bom šla, ko bom jaz tako želela. “Pa spodobilo bi se, da ne vem keri sestrični al teti, čestitaš za rojstni dan.« Emmm…kok časa se že nismo videli? 17 let? In zdaj naj, ker sem ( ja vem kaj sem, odrasla in me je kao pamet srečala in bom karnaenkrat postala kot oni-začela glumit kok smo fajn in oh in ah.) Emmm…ne ne bom…uredu je…nimam časa…pa tut eeem- iskreno? Ni mi. Ne čutim. In to je to.

Mogoče bo kdo rekel, da sem prezahtevna…da sem neprilagojena. Tut prav. Vbistvu je to kar neke vrste kompliment zame 🙂 Ja sem, zahtevna…zahtevam to kar je dobro zame. To zahtevam. In zahtevam, da se me ne sili v stvari za katere vem, da mi ne pašejo. In zahtevam, da se spoštuje moje odločitve, tako kot jaz spoštujem druge in jim pustim, da živijo kot jim paše.

Neprilagojena? Napačna beseda. PRILAGOJENA na svoj notranji kompas in ne na ZUNANJEGA. Prilagojena v svoje malo vesolje, v katerega pač nima vsak vstopa. Zakaj pa bi ga imel? To ne pomeni, da ne spoštujem drugih ljudi. Še celo bolj jih spoštujem, zato ker spoštujem sebe. A ni to logično? Kako pa se ob vsem tem počutijo oni, je pa njihov problem in ne moj.

Ena štorija je hecna:oz takole je- priznam- mene mislim da ORGANSKO niso prenašale moje tašče. Oz. če sem natančna, ena babica od bivšega, pa od ta drugega mama. Seveda ni treba povdarjati, da je zato krivo tudi moje neudeleževanje na njihove pasje procesije 😉 In ko se je moj čisto ta prvi fant poročil z drugo, je povabil na poroko tudi mojo mamo. In moja mama tam slučajno stoji skupaj s to njegovo babico, ki me žive ni mogla vidit…in moji mami pribije v pogovoru:« Sam veste…no mi je kr nerodno rečt. Pa vam bom vseeno rekla…Teja je bla pa res fajn. Res je bla fajn. Škoda, ker z XXX nista več skupaj. Prav škoda.« Dfaaak? Umrla k mi je mati to povedala. Na vnukovi poroki ona bakica tam moji mami kako bi bla jst vbistvu boljša za njenega vnuka. Hahahaha…sevedaaa teta. No ampak na srečo je šlo takrat vse skupaj v maloro, ker bi sicer zdajle naokoli hodila z raztegnjeno vagino in 4imi vozički pa povešenimi joški. 😀

Ta druge tašče pa raje ne bom omenjala :P…it goes far beyond that granny of my first boyfriend. Ker ženska, ki svojemu partnerju želi dobro s tem ko mu reče, da ne rabi hodit tja na njihove večerje trpet in ki dejansko nikoli ne gre na te duhamorne seanse…in ki se zanj celo pred celo familijo postavi, ko reče:«A ste vsi mal čoravi? A ste gluhi? A ste slepi? A ne vidite kako uspešnega člana imate v tem svojem klanu? Kaj mu težite? POSLUŠTE GA!«…tema totalna…prav pol pa naj se SPODOBI in mirna Bosna in trpte vsi po vrsti v svojem imaginarnem oh in ah svetu, kjer je pomembna samo diploma, poroka, froci in to je to. Oh moji vi, življenje je mnooogooo več od tega. Ampak ok.

Pa bom zaključila tale blog takole: SPODOBI SE, da spoštujete druge in SPODOBI SE DA DRUGI SPOŠTUJEJO VAS…še najbolj pa SE SPODOBI, DA SPOŠTUJETE in poslušate SEBE. Vi sami sebe okoli prenašate…vi sami sebe mučite, ko se podrejate ljudem in stvarem, ki vam ne pašejo. NITI KANČEK SPOŠTOVANJA NI V TEM, DA DELATE STVARI, KI VAM NE PAŠEJO. Če vam za Božični večer ni za it na veliko družinsko večerjo SE SPODOBI, da si to priznate in SE SPODOBI, da se ne obremenjujete s tem, kaj si bodo ONI o vas mislili. Če pa ŽE GRESTE, ker se spodobi, na tako srečanje-SE PA REEEES SPODOBI, da se glasno postavite zase, poveste to kar vam tisti moment pihne čez misli,…in za boga milega-ZAPRETE GOBCE VSEM TAM, ki vam tumblajo da BI NEKAJ MORALI in da SEJ TO KAR DELAŠ JE OK, AMPAK KDAJ BO PA DIPLOMA? PA POROKA? PA ŽENA? PA OTROCI? MRRRŠŠŠŠ! Družina niso veje na drevesu, na kateri je vsak sam…ampak so listki, vsak svojih barv in nians, ki skupaj tvorijo lepo popolno nepopolno celoto…vsak listek je zrastel na drevesu…a raste vsak sam…vsak drugače čuti piš vetra in toplino sončnih žarkov in mokroto dežja…vsak drugače dojema letne čase. To je pravo DRUŽINSKO DREVO- sprejemanje-zato nikar ne izsiljujte z besedami: BI SE SPODOBILO, ker listek je nežen in lahko hitro odpade z drevesa..pa čeprav bo veja vedno ostala del debla….in moč debla je odvisna od tega, kje in s čim se napaja. Naj se vaše deblo napaja na pozitivni prsti, na prsti sprejemanja, razumevanja in dojemanja in dopuščanja…evo tega vam želim ob teh praznikih. KER SE SPODOBI 😉 Dajte temu stavku novo barvo…ker sicer ni nič drugega, kot nabijanje slabe vesti-SPODOBI SE IN PRAVIČNO JE- to je v neki molitvi a ni? Kolikor se spomnim….aaaaaaj mrrršš…res…ampak to je pa spet druga zgodba, ki bi jo tut…raztrgala na prafaktorje…;)