The world will not be destroyed by those who do evil, but by those who watch them without doing anything.

Takoj na začetku: “Ne bom brala tega bloga, ko ga napišem do konca, še enkrat. Ne bom popravljala pravopisnih napak. Ja vem, grozna sem. Priznam, da sem velik šalabajzer. Zihr bi najda kakšno napako. Naj jo iščejo tisti, ki jim je to pač point tega lajfa-iskanje napak. Pa tudi lepo bom poenostavila vse in se držala Srbskega:”Piši kao što govoriš.” Oh, lajf je mač mor izijer det vej 😉

Ok tolk za začetek…relax in lepo prebrat. Če pa ne, pa tut ok ;)”

Poletje je mimo. Prehitro. Čeprav se ravno poleti ljudje najbolj odkrijemo, razgalimo in odpremo, se druga plat medalje vsega lepega pokaže šele takrat, ko narava narekuje razgalitev vseh tistih najbolj globokih občutji.

Ni naključje, da takrat ko pade z dreves prvo listje, padejo tudi vse ekstatično vesele maske z ljudi, ki so celo poletje zamaskirani pod debelo plastjo od sonca uničene kože, v Mullerju kupljenih parfumov edicije Jennifer Lopez in 1 Million, okajenih od litrov kubanskih pijač, ki smo jih vzeli za svoje, čeprav glede na področje na katerem živimo, to še zdaleč ni primerna pijača za naš organizem. Vino je tisto, ki nam je pisano na kožo. Ampak vino razkrije skrivnosti zamaskiranih osebkov. In vino veritas ali “odjebi s tem pretvarjanjem.” Pa ne bom pisala o vinu niti ne jesenski melanholiji, ki me vsako leto znova postavi trdno na realna tla kjer mi je mesto in razkrije vso to gnusobo, ki se nahaja okoli mene.

Da se ne bo kdo spraševal po katerih katakombah se spet sprehaja moja glava, kar takoj razčistimo: nisem črnogleda, ampak realna. Nisem nora, ampak imam občasno preveč odprte oči in preveč dojemam v nekoliko bolj kompleksnih niansah. In ne, ne mislim, da je življenje ena sama velika jeba, ampak mislim, da je življenje lepo, če ti ga ne jebejo osebki in sistem v katerem si.

Pred tedni sem bila v Srbiji. V Beogradu. Mojemu ljubemu mestu. Zakaj ljubemu? Zato, ker ne skriva ne temperamenta, ne skriva strasti, ne skriva jeze niti razočaranja. Ne skriva se za štirimi različnimi kontejnarji za recikliranje smeti, kot pri nas, kjer so zaradi pohlepa v komunalni industriji, prepovedali mlinčke organskih odpadkov v kuhinjskem lijaku. Ne skrivajo se za fejk srečnimi izrazi na obrazih, niti ne za fejk gostoljubnostjo, tako kot mi, ki smo v Evropi. Čeprav priznajmo, deep down, še vedno jebemo mater vsem, ki od nas potiho zahtevajo uslužnost in prijaznost-kot trgovke v Sparu, ki zdolgočaseno z narejeno srečo, da si prišel po mleko in vložke ravno k njim, zažgolijo:” A zbirate nalepke?” In potem same pri sebi zarenčijo:” Ne seveda, da ne, ti polna rit vsega.” Poglejte jih enkrat.

Ko sem v Beogradu stopila v drogerijo ala DM, sta se na veliko na ves glas kregali prodajalka in neka “Beogradska dama.” Nisem dobro slišala zakaj, ampak hecno mi je bilo, da sta druga drugo psovali. Pravi babji raus. Mislim, da zaradi neke barve za lase. Kako se je prepir končal, ne vem. Ampak je bilo luštno pogledat svo to balkansko strast, katero smo mi izgubili nekje na poti med Kočevskim Rogom in Hišo Cvetja.

Smeti…polno smeti je bilo. No razen Kalemegdan, srce Beograda je kot nedotaknjena svetinja v svoje zelenje vabil staro in mlado, domačine in tujce, ki so tam našli svojo oazo miru in temperament pustili nekje pri vhodi v park. Vem, grozna sem, ker ne recikliram. Ampak jebat ga. Vsaj ne fejkam v javnosti kako naravovarstvena sem. In priznam, da sem z gromozanskim užitkom v Beogradu vrgla vse tetrapake, papirčke in plastenke v en koš. Tako zelo sem se razveselila dejstva nerecikliranja, da sem iz smeti še enkrat pobrala vrečko moje nesnage in jo še enkrat zalučala v kontejnar.

Ja marsikaj v Srbiji ne štima. Mladi zdravniki so v bolnicah in zdravstvenih domovih zaposleni na črno in še to kot prostovoljci brez plačila opravljajo svoje delo. Na avtobusih ni več kladivc s katerimi v sili razbiješ steklo. Jo pa ima doma vsak zaveden Beograjčan. 🙂

Skratka…ja človek tam pomisli, da je pravzaprav pri nas v Sloveniji res fajn. Ok roko na srce, je fajn. Lepa dežela smo. A žal je vse to le farsa, maska za katero se srkivamo. Ker smo Evropejci (kao). Ker smo kultivirani (kao). Ker smo gostoljubni (kao)…ker imamo estradnike (kao)…skratka mi slo super. Jedro Ljubljane je čudovito. Ampak tam zadaj za starimi  meščanskimni hišami, se prav tako kot v Beogradu, skriva beda in svinjarija, bolane mačke in ubobožani starostniki, ki nimajo za osnovno zdravstveno zavarovanje. le ena razlika je: pri nas to skrivamo. Beograd odkriva. Naj se vidi razkošje. Blišč in beda. Ker Slovenci nismo Balkanci. Slovenci smo kultivirani in dobro situirani Evropejci. Naj beda ostane za Balkance.

Mnoge Slovence sem slišala kako so rekli, da so Balkanci leni. Ok to je res v splošno. Ampak je pa ena čudovita značilnost, ki jo imajo:znajo udariti po mizi. Ne glede na status in spol. Psovke kar letijo. In ko besede odletijo, se kot trmasti Haskiji vležejo v svoj kot, pograbijo svojo kost in z energijo, ki odaja vibe:”Sam probaj, če si upaš,” ohranjajo in hranijo svoj jaz. Oh kako jih obožujem.

Skratka…to je to…tale jesen res dogaja in komaj čakam, da se vrnem nazaj med moje drage Srbe. Ker nisem človek, ki bi tlačila svoje emocije. Slabe ali dobre. Sem kritična. Včasih celo preveč in se raje zadržim in lepo po slovensko zafejkam vsesplošno zadovoljstvo nad vso to “lepoto”, ki me obdaja. Najlažja reakcija? Prekleto najtežja, bilivite mi 😉

Pa saj je itak vseeno. Naj si vsak postelje tako kot mu paše. Samo naj potem ne jamra, da so zatirani ali neuslišani. Daj glas. Kakršenkoli.

The world will not be destroyed by those who do evil, but by those who watch them without doing anything.

(Einstein A.)