This is the strangest life I’ve ever known

Hojla. Evo mene nazaj. Waaau, blazno inspiracijo čutim zadnje čase. 

 

Pravzaprav je pisanje zame, kot neke vrste čiščenje, prečiščevanje duše. 

 

Razkrivanje in odkrivanje same sebe. Saj to je nekako point pisanja blogov. 

 

Ok, na eni strani je tendenca k temu, da te nekdo bere, vidi in da mu pokažeš jasno sliko sebe ali svojih stališč. Na drugi strani pa dejansko potrebo po izražanju, po dajanju, po sprejemanju na koncu koncev.

 

Človek… no, ljudje so mi glavna enigma. Kljub vsem velecenjenim psihoanalitikom, filozofom… še vedno ne moremo trditi kakšna je osnovna resnica, generalna resnica za vsakega posameznika.

 

Ko že dobim nek odgovor, ko mislim, da že vem, da me nič več ne more presenetiti, me udari. Direktno tja, kjer sem najbolj občutljiva. V odnosih.

No, ta občutljivost ni te vrste, da me odnosi lomijo in nosijo naokoli. Me pa vedno znova fascinira to, da nimam pojma sploh zakaj gre 🙂 Včasih pomagajo razni citati, ki pa so bolj kot ne obliž na rano. Ali tolažba v sili, ali pa…no ampak, če ne bi zdajle dobila enega fajn prebliska, katerega bi rada delila v tem virtualnem svetu, potem…, hja, potem sploh ne bi pisala.

 

Sem človek, kateremu odnosi in ljudje zelo veliko pomenijo. Imam srečo in tendenco k temu, da v moje življenje prihajajo izredno zanimivi, a tudi blazno kompleksni ljudje. To so ljudje, ki se jim dogaja v življenju sto na uro. Podobno kot meni, ki ne prenesem morečega nekreativnega vzdušja. 

 

Občutka, da stagniram. Občutka, da se nič ne dogaja. Kaos lažje prenašam, kot občutek, da je vse mirno in zbalansirano. Čeprav stremim k ravnovesju. Paradox. Pa dvomim, da ga bom kdaj dosegla. Morda pa ravnovesje ni zame. Morda pa bi se v njem blazno dolgočasila. Predvidljive stvari so tako zelo nezanimive. Čeprav v določenih trenutkih pomagajo in olajšajo življenje. Ampak so pa tako zelo…predvidljive. In morda, če bi bila sama bolj enostavna, bi v svoje življenje privlačila bolj simple ljudi. Ampak ne. Enostavno se mi to ne dogaja. Enostavnosti ne prenesem. Divjam k nemirni vodi, da me spet odnese. Včasih človek naleti na čeri. Bum! Ker se v našem teritoriju znajde subjekt, ki je še bolj kompleksen od nas samih. No in takrat se na plano prikaže NAŠA enostavnost. Takrat se sama sebi zazdim popolnoma navaden človek. Ker tisti tam, je vse tisto, kar sam nisi. Ampak ne. Tisti tam, najbolj zajeban subjekt je zrcalo tebe. Tega kar si sam in vsega tega kar nisi pa bi rad bil. Pa si to res ti, se potem vprašaš. Morda. Ali pa ne. Pravijo, da so misli kreatorji naše osebnosti in našega življenja. Potemtakem je vse čist simple. Misli si nekaj in to boš postal.

 

Zakaj nas privlačijo (prijateljsko in ljubezensko) najbolj nenavadni ljudje, ljudje s katerimi ni šanse, da bi lahko funkcionirali? In kako prekleto težko je potem te ljudi izpustit iz svojega življenja. Bodisi je to tvoja neuslišana ljubezen. Bodisi žrtev, kateri si sam rešitelj. In v danem momentu sam preživljaš težke bolečine, ker vidiš in čutiš, da celoten odnos uničuje tvojo integriteto. Misli so okupirane. Čustva so nerazjasnjena. Vse je čudno. Včasih.

 

In prišla sem do zaključka. Siliti v to, da se nekaj resonira z nami je brez veze. Utopično je verjeti v to, da se bo zgodil čudež in bo steklo vse v smeri našega toka. Ne bo se to zgodilo. Ne gre za tlačenje, gre za soočenje.

Soočenje predvsem s samim sabo.

 

Ljudje smo hedonisti in blazni podarjevalci užitka. Naša energija in intelekt je najprivlačnejsa stvar ever. In ko naletimo na nekoga, ki nas dobesedno zasvoji s svojo energijo in intelektom, takrat porušimo cel svoj sistem in se mentalno podredimo drugemu. In to je napaka. Ker ne poznamo svoje dinamike zakaj se to zgodi, kako bomo prepoznali ozadje drugega?

 

Ko naletimo na tak boleč destruktiven odnos, ki nam ne da miru, takrat je čas, da izklopimo. Ja težko je pozabiti. Tega se ne da. Lahko pa stvar odstavimo iz svoje avtoceste in nadaljujemo brez te ovire dalje.

 

Na koncu koncev, vedno se zgodi to, kar se mora.

 

Ta oseba morda res ni za nas. Ali pa mi nismo zanjo. Ali pa totalno ne paše v naš film. Življenje že ve. In mi konec koncev od vsega štarta tudi. Pustimo torej destrukcijo za druge, ki še ne znajo. Gremo naprej v življenje z odnosi, ki nam dajejo, ki nam vračajo, ki si nas zaslužijo. 

 

Veliko ljudi je na svetu. In veliko je takšnih, ki nas bodo imeli rade takšne kot smo. Saj je vse zelo enostavno. Zaradi drugih se nikoli ne bi smeli spreminjati, ker tudi oni sami, niso svoja zaslužena celota. Tudi oni so potrebovali nas za flikanje svojih lukenj. Tega pa nam ni treba.

 

Obkrožimo se z ljudmi, ki bodo znali ceniti to kar dajemo in bodo videli v nas več kot samo objekt, ki bo nudil potešitev trenutnih želja in potreb. 

Vsak od nas ima potrebe. In prav je, da se predajamo tistim, ki nam v polni meri dajejo pozitiven feedback.

 

Ne potrebujemo 100 prijateljev. Dovolj je eden. Dovolj sta dva. In ko bo v naše življenje prisla ena sama iskrena oseba in bomo tudi mi njej iskreni, potem se bo svet odprl. Potem bo v naše življenje stopilo več iskrenih ljudi. Ne rabijo biti vsi zelo bližnji prijatelji. Dovolj je že to, da nam namenijo sebe takšnega kot so. To je največ. Življenje in odnosi brez mask in sprenevedanja. 

 

Kdor pa nam povzroča dvome, bolečino ali celo solze…tak si ne zasluži nas.

Tak si ne zasluži trenutnega nas. Naj gre svojo pot. Vi pa svojo. Bo že prišel čas, ko se spet srečata. Kar se zagotovo bosta… nekoč…, ko bodo planeti v pravi konstalaciji. Pred tem pa.. dobrodošli novi ljudje. Dobrodošla nova energija, ki nam bo dala zalet in veselje do lastnega obstoja. 

 

Je pa res, da se nemalokrat zgodi, da sami zajebemo nek odnos. Takrat si pač priznajmo napako in naj bo to lekcija za naprej. Lastne napake so najtežje, nam pa tudi največ dajo. Tako, da iskrenost, iskrenost in iskrenost.

 

Tako, da vsi tisti moji dragi…, veste kateri ste…, eni dlje eni manj časa v mojem življenju… rada vas imam :* 

 

In dobrodošli vsi novi moji dragi, ki ste šele na poti v nek odnos, ki nas bo povezal vsaj za neko kratko obdobje, v tem prekratkem življenju. 

 

Peace, Teja.