Brez naslova…ne da se mi razmišljat ;)



V zadnjem tednu, dveh, sem napisala že kar nekaj začetkov movega bloga. No več kot očitno od le-teh ni bilo nič, ker so padli pod tipko DELETE še preden sem prišla do sredine zapisa. Zadeva me je začela rahlo skrbeti. Zato, ker se mi je v življenju že kar nekajkrat zgodilo, da sem neko stvar začela in je nisem dokončala. Kar je vedno privedlo do osebne krize v kateri sem se vrtela v začaranem krogu, polnem negativnih čustev do sebe in obtoževanja, da sem lena in neproduktivna. Mislim ZARADI PARIH NEDOKONČANIH BLOGOV, da človek pade v krizo izražanja? Figure that! Not me. Well…nekak kriza še kar traja. Čeprav moram priznati, da od kar sem prisilno na bolniški, se moja storilnost počasi sestavlja skupaj.Še teden dni nazaj nisem bila sposobna osnovnih stvari, kot je skuhat normalno kosilo in nest obračun ur na radio. Ob pogledu na radijsko playlisto iz katere sem morala sčarati nekaj okusnega, se mi je kar zavrtelo. Pa to rada počnem, da ne bo pomote. Ampak enostavno, vsega je enkrat preveč.
Po naravi sem blazen mazohist, ker sem mnenja, da se mora človek vedno truditi in delati in se vsaj malo mučiti, da ima življenje smisel. Do zdaj…potem pa sem prišla z dopusta. Nič posebnega-malo toplic, kjer pa so mi spet tlak dvigovali nesposobni hoteljirji, ki še niso slišali za to, kaj je dober costumer service. Ampak ok, tudi to sem preživela. Ukvarjala sem se tudi z birokracijo-zaradi davčne-popizdiš! Na dopustu. Ampak stvar je bila NUJNA! Bolj kot moj počitek in regeneracija. Ampak ok. Za to sem zapravila tri dni dopusta in na koncu sem se počutila koristno. Ne pa tudi spočito. Tako sta ob vseh možnih stresih minila dva težko pričakovana tedna dopusta. Čas je bil za povratek v studio. Super filing je to, ko se vsedeš za mikrofon in imaš dejansko KAJ za povedati. Imaš dejansko nekaj za dati. Uživala sem res. Prve tri dni, potem me je, kot pravimo mi na radiu-skotalo. Bolečina v grlu. »Oh saj to ni nič. Jeger ali dva pa sem kot nova.« Aham…za en dan….in potem vročina, bolečine v mišicah…ampak ne, Teja se spet muči, ker ne moreš kar tako zatajit in it na bolniško. To se v teh časih ne ceni. Čeprav hvala bogu imam tako razumevajočega šefa, da to nikoli ni problema. Ampak a veste tisti filing…da si zatajil in da si slabič, ker ne zmoreš…pa vztrajaš, kljub temu, da si z glasom na koncu, govoriš, kot, da je od tega odvisno življenje poslušalcev. Gremo do konca! Ok še malo…še en dan. Pa še en…pa še…in potem obležiš kot mrtvec. Iztrošen, tečen, vse te boli in samo misel na to, da bi naredil požirek čaja, te ubije.
In potem me je zvilo do konca. Ampak ne…še se nisem imela dovolj rada. Namesto, da bi šla v posteljo, sem si šla po pivo. Ker –ja valda- alkohol bo pobil bacile. Huh, ta mi je ratala. No rezultat je bil ravno obraten. Še bolj gnilo sem se počutila. Poka! To je to. Zvilo te je do konca.
In to na srečo. Ker sicer ne vem kdaj bi se zares ustavila. Zdaj sem se. Kot bi z izkašljevanjem iz mene letela vsa negativna energija, ki se mi je nabrala v zadnjih mesecih. Kot bi iz mene odtekala vsa nesnaga, ves stres preteklih tednov. Moj mazohizem je začel počasi popuščati. Skuhala sem si kosilo. Pa naslednji dan še enega. Kljub bolečinam v telesu, zlikala vse cunje, ki so bile na likalni deski še od lanskega decembra. Ja in še vse ostale od sproti. Obup. Ampak ta mazohizem v bolezni je bil potreben. Danes se že počutim olajšano, čeprav se še vedno počutim zanič. Poleg vsega pa sem fasala še heksnšus v vratno mišico. Tako hudega, da včasih kar tulim od bolečine. Ampak…psiha se pa tako lepo sestavlja. Telo me je opozorilo. Na silo. Poleg vsega mi je pa prav lepo elegantno serviralo še mesntruacijo. Oh joy. Vse na kupu. Očitno sem si telo pošteno zasvinjala.
In zdaj razmišljam…da dejansko, vse kar počnem v lajfu, počnem proti sebi. Grozno odkritje. Kaj zdaj? Ne vem. Odločitev prava še ni padla. Prvi korak, ki bo je ta, da se takoj ko ozdravim vpišem na telovadbo. Kakršnokoli. In DA NE BOM PRETIRAVALA! Ker VEDNO pretiravam in grem do konca, da potem za tri dni skoraj obležim od musklfibra. Ja kao full nekaj dobrega delaš za telo, ampak vbistvu ne. Spet se teraš. V vsem sem se terala. In težko bo pridit ven iz tega. To bo še vedno ostalo del mene, ampak upam, da popravim vsaj kakšno stvar.
Predvsem pa NE BOM SE STRESIRALA GLEDE SLUŽBE. Službo bom spremenila v hobij. Kako mi bo to uspelo, ne vem. Ampak ne bom si več pustila, da mi ljubezen do radia uničuje ta prekleti kapitalizem. Jebeš denar, če ti je vse muka. In če bo v naslednje pol leta v moj sistem padla še kakšna slaba navada bom resno premislila KAJ ZA VRAGA MORAM SPREMENITI. Zdaj naj bodo zaenkrat manjša popravila. Če to ne bo funkcioniralo, bo treba zamenjati mašino. No more stress…no more. Ker če bo šlo takole naprej, bom v žari še preden bo tamala maturirala.  Ok malo pretiravam. Ampak jebi ga. Morem.
Juhej, sem pa nekaj napisala. Nič globokega danes. Samo problem je, ker sem tolk lena, da se mi ne da it brat vse skupaj in popravljat napake. :) Jebi ga…ne bom…pa si mislite, kar si hočte :) Malo sem izlila svoje občutke in misli. Zdej grem pa štrudl pečt  Ciaaos people.

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: