Everybody lies

Človek in zaupanje Ne dragi moji, to dejansko JE problem. Kako živeti s tem, da si rečeš v stilu Housa:”Everybody lies” in se s tem tudi sprijazniš? Ker to dejansko drži. Se slučajno še nikoli niste zlagali? Ste kdaj zamolčali nekaj v imenu ljubega miru in v izogib sporu? Se mi je zdelo. Zakaj je tako narobe in naivno verjeti v to, da so ljudje okrog tebe iskreni? Ampak vedno znova človek naleti na razočaranje, zato ker:1.Človek JE sebično bitje. 2.Na vseh raznoraznih terapijah te napumpajo s tem, da moraš najprej sebe postaviti na prvo mesto. 3.Ker to je baje ČIST OK. 4.Koji k***** je človek, da si drzne od drugega pričakovati nekaj, kar človek že po difoltu ni dolžan, niti ne zna dati? Kaj potem celi svet temelji na laži? Ker menda so male laži dovoljene. Pač naprimer…:”Ne nisem gledal tiste ženske.” Vsi moški gledajo ženske. Vedno ste bili in vedno boste ostali lovci ne glede na vaše velike odločitve o zvestobi in bla bla bla. Ali pa:” Ne ljubica z nobeno si ne dopisujem.” Ali pa:” Ne res nisem zakockal tistih 500 evrov.” To so kao MALE laži, ki kao opravičujejo in balzamirajo nekaj kar je recimo temu:Razrvano. Kao saj vem, da si sumnjičav človek, pa zakaj bi te sploh s tem razburjal-a, ker res NIČ NI BILO. Stopnja tolerance je pač od človeka do človeka različno velika. Ali res človek z ustvarjanjem težav v glavi, težavo uresniči tudi v real lajfu? Zakaj? Kaj ni to normalno človeško, da človek vedno pomisli tudi na najslabše. Človek se pač zavaruje. Si nadene ščit. Fura lajf tako kot najbolje zna. Ampak-ni osebe na tem svetu, ki vsaj enkrat ne bi bila neiskrena. Sovražim to dejstvo. Sovražim dejstvo, da tudi sama mnogokrat nisem bila iskrena pa sem si želela biti ali pa nisem bila iz ljubega miru. Zakaj sovražim? Zato, ker mi to pove o človeški vrsti to, da nikomur ne morem 100% zaupati. Tudi sebi ne? Kje sem jaz kromosomsko kiksnila v življenju ali kdo mi je dal injekcijo s serumom, v katerega so zapisali:”Teja, lahko zaupaš v ljudi, lahko jim verjameš.” Na koncu pa sem vedno iskusila ravno obratno. Bullshit. Ne morem verjeti nikomur. Pa si želim. Kaj si kdo od nas ne želi? Kako je živeti z zavedanjem, da obstaja možnost, da človek s katerim imaš opravka, ni iskren. Kaj sploh iskrenost je? Da človeku poveš naravnost v faco:”Ja naredil sem to pa to.” Če pa imas tega človeka rad…če pa človeka nočeš prizadeti, pa kljub temu veš, da si naredil napako. Kaj je potem bolje? Povedati? Skrivati? Kaj je potem poanta nekega odnosa? Pa ne govorim samo o partnerskem odnosu. Govorim nasplošno. In na koncu…tukaj spet pridem do sklepa, da si spet sebičen, ko na to pomisliš. Ker VEŠ, da to nekoga boli, pa se ti RES ne da SPET ukvarjati z njegovo bolečino. No na koncu koncev, človek ne more biti nikomur terapevt, če za to ni usposobljen in če je v vezi z njim. Ha! Kruta resnica. Ali pa imam prevelika pričakovanja od ljudi. Imam? Nočem slišati resnice, ampak slej ko prej resnica pride na dan. In kaj naj človek slepo verjame in čaka…ali naj se poda v boj sam s sabo in svojimi demoni, ki samo čakajo na to, da te bo nekdo nekje spet prizadel oz. prinesel naokoli, da boš lahko rekel;”Evo, saj sem vedel-a.” Ker človek ve. Ljudje vemo. Odvisno je samo od tega, koliko dreka smo pripravljeni pokonzumirati. To ne more iti tako. In ne morem se sprijazniti z dejstvom, o katerem prebiram v mnogih knjigah, da najprej moraš zupati sebi, šele potem lahko drugim. Brez veze. Ok jaz si zaupam. Včasih celo preveč. Ampak do ljudi okrog sebe sem pa prekleto sumnjičava. Nemalokrat se je zgodilo, da mi je kdo rekel:”Sploh ne dovoliš k sebi,” ali pa:”Zakaj nisi to kar si in mi zaupaš, se mi pokažeš?” Huuuh dragi moji, jebeno težko je tole. Sploh pa: you dont deserve it. Ne morem. Ne znam. Nočem. Ne verjamem. Whats the point potem? In za povrhu vsega se MORAŠ zavedati, da v življeju ni garancije in ni 100% varnosti. Ampak, a ni tako, da to človek rabi? Občutek, da življenje teče v pravo smer? Da so ljudje okrog tebe iskreni? Si sploh zares želimo, da bi bili iskreni? Spet kretensko vprašanje. Kaj pa to-vsak človek je svet zase. Nikoli o nobenemu ne vemo 100% vsega. Pa bi rada. Oh ja, kako bi rada, zlezla človeku v misli, v dušo, se mu zarila v meso in čutila kar on čuti, videla kar on vidi, videla kaj on misli…potem bi lahko pokazala tudi sebe tako kot sem….pa se ne da. In na koncu ostaneš prekleto sam s prevelikimi pričakovanju za katera se zavedaš, da so totalno nemogoča. Kdo ti lahko povrne zaupanje v nekaj, kar je že bilo večkrat razbito. Na novo sestavljena vaza, ne bo nikoli več tako lepa, kot prvotna na novo kupljena bleščeča in lepo stoječa vaza, v katero postaviš nadvse prelepo cvetje in se čudiš vsej tej nenadni lepoti življenja. Še celo v Svetem Pismu piše:”Odpuščajte.” Ali pa:”Odpuščati je božansko.” My ass je božansko. S tem samo pokažeš kako beden si in kako zelo si želiš, da bi lahko tvoja iluzija postala resničnost. Toliko kontradiktornosti. Toliko nasprotnih si predstav. Ustvari si svojo resnico. Ha! Resnica je vedno povezana z drugimi. Na koncu ostane tebi sesuta sestavljanka, katero sestavljaš košček po košček, dokler ne pride tvoj pes, ki ves napet želi, da ga pelješ ven na wc in ti med tem podre zadnji kos sestavljanke. Jebeno egoistično. Vedno skrbimo za potrebe drugih. Vedno. Kaj pa mi? Če imam jebeno potrebo, da zaupam in vem, da ne morem zaupati, ker ne znam in ker imam izkušnje, da se zaupati ne sme, ker sem tudi sama že izneverila zaupanje…ha? Kaj potem ostane? Potem sem beden osebek, ki plavam po tem svetu brez smisla in brez upanja, da bo kdaj smisel prišel. Ker sem tudi sama ista. Vsi smo isti. In noben psiholog, noben terapevt, nobena vera, nobena razsvetljena mati, me ne bo prepričala v to, da LAHKO ZAUPAM. Ljudje smo fejk bitja. Egoisti. Odrasli otroci. Sužnji svojih emocij, potreb in želja. Vemo, da smo sami že premnogokrat zajebali pa še vedno pričakujemo iskrenost drugega človeka. Pa si jo sploh zaslužimo? Pravimo, da ljubimo. Koga že? Ob sebe si nalepimo partnerja samo zato, ker nam on potrujejo kako smo fajn in kako smo vredni njegove ljubezni in ker nam njegova prisotnost nabije serotonin do neslutenih vrednosti. Egoisti, ki gledamo samo na lastno rit in korist. Sesula sem vse svoje ideale in se odločila, da ne verjamem več. Mi je zdaj kaj lažje? Je kaj lažje, če upoštevam nasvet mnogih vseznalcev o človeski duši? Da pač samo sprejmem, se ne obremenjujem in živim naprej. Niti malo ne. Vse skupaj samo še doda grenak priokus k časovni kapsuli, ki se ji reče: ŽIVLJENJE. Faking življenje, ki je in bo ostalo uganka vse do trenutka, ko se bom srečala s svojo edino večnostjo, ki obstaja.

Iskrenost je prav toliko iskrena kot neiskrenost. NIČ!

Poljub, Teja