Rutina vs. spontanost

Odločila sem se oz. zadala sem si cilj, da vsak dan napišem en blog. Hja…zadeva ni tako enostavna, kot zgleda na prvi pogled. Ampak recimo temu IZZIV. Treba ga je imeti. Treba je imeti cilj.

Sama sem opazila, da vedno kadar pustim svoji glavi preveč lufta, me ta luft tako zelo potegne vase, da postanem totalno čudna, apatična in sama sebi antipatična. To pa reeees ni dobro. Sploh za psiho. Hehe. Ok ajde treba si je kdaj pa kdaj vzeti pavzo. Ampak spet ne preveč, ker se človek hitro poleni. Sploh pa pisanje je ena taka stvar, da se z vajo, torej pisanjem, razvija. Možgani so ena taka hecna reč. Če jih ne treniraš bodo lepo oni delali svoje. Ponavadi nič produktivnega in kaj hitro te lahko potegnejo nekam…dol…tam dol pa…ni nič pametnega.

V življenju pa moraš biti kreativen. Moraš delovati. Moraš delati. Zato ta moj cilj, pisanje bloga vsak dan, predstavlja neke vrsto delovno rutino. Rutina sploh ni slaba stvar. Človek jo mora imeti. Že rutina umivanja zob zjutraj ali pa jutranja telovadba, sta pomembni. Imeti rutino v življenju ne pomeni imeti dolgočasno nespontano življenje. Tudi to spontanost si tako radi po svoje predstavljamo. Ponavadi najraje spontanost omenjamo v ljubezni ali v navezi z počitnicami. Češ najboljše stvari se zgodijo ko jih človek ne planira.

Sama full rada planiram. Res da se včasih moji plani ne uresničijo na način kot sem si zamislila. Pa me vseeno na koncu pripeljejo do realizacije nekega dejanja.

Torej rutina in spontanost. Eni boste rekli, da ne marate rutine, da ste raje spontani. Ali pa, da vam gre na živce rutina, da morate vsak dan v službo, po otroke v vrtec, kuhanje…itd itd. Rekli boste, da bi raje imeli sproščeno življenje, brez rutine, da bi delali kar vam bi padlo na pamet in kadar bi želeli. Da ne bi rabili vsako jutro vstati ob določeni uri, ampak, da bi vstali, ko bi se pač zbudili.

Sama sem dolgo časa razmišljala enako. Joj kako je bilo življenje težko. Sama rutina…huh. Pa sem si ustvarila res ORNK ne-rutinsko življenje. Bom lepo pustila službo, bom mela same frej dneve, bom delala, ko bom jaz začutila, da bi delala. Haha…v mislih sem si to svoje spontano življenje tako močno predstavljala, da sem potem to dejansko tudi uresničila. Pa sem vstajala ob 12ih…delala nič pametnega…bluzila…in si mislila:«Wau temu pa se reče svobodno življenje.«Hja…dokler potem počasi človek ne začne ugotavljat, da tako luftarsko življenje pa res nima veze s svobodo. Poleniš se…preveč časa imaš za razmišljat…in če ima človek preveč časa za razmišljat, potem kaj hitro zapade tudi v negativnost. Kar pa ne prinese nič dobrega.

Ko si tkole na »luftu« je nujno vseeno izpostaviti neko rutino. Hja, pa smo spet tam. Pri rutini. Ne uideš ji.

Zato sem točno sama pri sebi razdelala kaj dejansko rutina in spontanost sploh pomenita. Gresta z roko v roki. Res. V vsaki še tako majhni ali pa veliki rutini se nahaja veliiikaaaaa mera spontanosti.

Kako, boste rekli?…enostavno. Če ste, kot jaz trenutno, brez redne službe, čakate na razgovor, pošiljate prošnje…itd itd. Potem si enostavno naredite plan. Vzemite list papirja in napišite nanj, kaj vse bi v tem trenutku radi naredili oz. uresničili, če bi imeli na bančnem računu dovolj denarja, da vam ne bi bilo treba imeti službe, ker služba…ona bo že prišla. Hitreje kot si mislite. (Boste rekli, zakaj je jaz potem zdajle še nimam, če pa pravim, da bo služba že prišla…zato, ker stvari potrebujejo čas. Ampak to je že tema za drug blog.)Torej ustvarite si rutino s stvarmi, ki jih radi počnete in jih začnite početi. Počnite stvari o katerih sanjate že dolgo časa. Pišite, rišite, ustvarjajte, razmišljajte kje bi lahko pri sebi še kaj izboljšali. Nujno pa- ne luftajte glave preveč. J Izkoristite internet. Ne boste verjeli, koliko stvari se da z njim uresničiti.

Naj bo rutina, jutranja telovadba, kavica na balkončku, umivanje zob, to da sedete za računalnik, iščete, raziskujete…pa če tudi morate vsak dan res nujno vstat in it v službo, ki vam ne diši-poiščite v tej rutini spontanost. Naj bodo ta spontanost vaše SANJE! Jih imate kajne?

Ne vem kakšne sanje so vaše. Jaz sem svoje v zadnjih dneh sama pri sebi zelo natanko definirala. Povsem preprosto- da sem se v mislih vrnila nazaj v mlajša leta. Pa niti ne bi bilo potrebno, ker vem kakšne sanje nosim s seboj že celo življenje.

Torej definirala sem sanje in se odločila, da jih z  nujno rutino spontano uresničim.  J

Vem-ZAVEDAM SE, da bo uresničitev teh mojih sanj prinesla tudi rutino. Ampak vem pa tudi, da bom zdaj točno vedela v tej rutini poiskati spontanost.

Boste mogoče rekli:«Ja saj sanjam že celo življenje, pa se mi sanje niso uresničile.« ali pa« Moje sanje so tako velike, da je nemogoče jih uresničiti.«

Pa ste probali?

Jaz sem se pred kratkim spomnila nečesa, na kar sem že malo pozabila. Kupila sem si knjigo Dobre vile Maje-Ljubezen, v kateri govori točno o tem. Sanje se uresničijo samo, če JIH ZAČNEMO ustvarjati, realizirati.

Zdaj, če sama ne bi v svojem življenju pravzaprav dejansko ŽE URESNIČILA DOLOČENIH SANJ, bi težko verjela Maji, ko pravi:«Da se sanje uresničijo.« ampak me je Maja spomnila, da sem pravzaprav določene velike sanje res že uresničila. Pozabila sem pa na to samo zato, ker sem, ko so se mi sanje uresničile, nehala sanjati. Nehala sanjati nove sanje in sem padla v rutino in nazadovala v svojem SANJSKEM RAZVOJU. Pozabila sem sanjati naprej. Obstala sem. Padla v tako močno rutino, da sem vse tisto kar sem v določenem trenutku uresničila in kar se mi je nekoč zdelo tako nemogoče, dobesedno vrgla stran in se umaknila iz svoje sanjske poti. V tistem trenutku nisem opazila, da sem URESNIČILA SANJE. Ampak sem samo obstala. Ampak…zdaj sem spoznala. Da sem dejansko z delovanjem ustvarila sama sebi- sanjsko službo s sanjsko plačo, sanjsko stanovanje, sanjskega partnerja.

Potem pa sem počasi nehala sanjati. Ja res. Nehala sem. Obstala sem. Imela sem vse. In sem to v nekem trenutku tudi vse izgubila. Hja, tako je življenje. Polno nekih lekcij. In ravno zaradi tega VERJAMEM in vam PIŠEM, da je treba sanjati, da je treba v rutini poiskati spontanost, da je treba negovati sanje, sanjati naprej…še in še več. In predvsem biti hvaležen sam sebi in vesolju, ki ti je pomagal sanje uresničiti.

Ok takole bom rekla: začela sem pisati tale blog v določeni smeri, ga spontano pripeljala do sanj…povezala sanje z rutino in spontanostjo. Tako, da lahko z gotovostjo rečem, da nikoli ni prepozno za uresničitev sanj. Samo definirajte jih in se sprejmite in predvsem- NE GLEDE NA VSE-NAREDITE SI RUTINO V ŽIVLJENJU, POVEŽITE VANJO SPONTANOST IN VSE BO PRIŠLO. Sanjajte, ker sanje SE URESNIČIJO!

Kakšne sanje boste sanjali je odvisno od vas. Kakšne misli boste mislili je prav tako odvisno od vas. Vam pa sama iz izkušenj lahko zagotovim, da se ne splača misliti negativno, ker se potem to tudi uresniči. Mislite pozitivno, sanjajte lepe sanje in imejte se radi.

Ok to je to za danes…

Zdaj pa se grem pripravljat za podcast.

 

Objem, Teja