“Tears are words the heart can’t express”



Hey people. 

O ja, its time, da spet napišem nekaj svojih utrinkov, ki se bodo upam, da povezali v smiselno celoto, čeprav priznam, mi tale vročina kisa možgane dobesedno in vse kar lahko počnem je, da sedim in delam nič. Eto. Kljub temu, da sem se spravila končno k pisanju novega zapisa, se počutim blazno nekoristno, nekreativno in sama sebi odveč. Ampak ok, to je pač moje momentalno počutje, ki je neodvisno od tega kar bom napisala. Morda pa bo pisanje pomagalo pri čiščenju vsega tega kar se mi je nabralo. Pa saj se ni nabralo nič pretresljivega. Daleč od tega. Ampak v zadnjem času sem postala precej socialno bitje in sem nase navlekla toliko nekih novih energij različnih ljudi, da  se tudi sama počutim bolj polna in imam svetu več za dati. No moji blogi še zdaleč niso namenjeni samoanalizi. To je blazno intimna stvar. Sem pa analizirala marsikaj drugega. Predvsem to, da ljudje nenormalno stremimo k temu, da nas drugi sprejmejo. Da nas razumejo. Da nas imajo radi. Ampak kaj ti to stremenje k vsemu temu pomaga, če ne ti sam niti drugi nimajo pri sebi razčiščenih pojmov o sebi, svetu in svojih pričakovanjih. Vse skupaj na koncu lahko postane totalen čustveni kaos. 

In iz leta v leto bolj izgubljamo stik sami s sabo. Še bolj zapiramo v svoj svet. Se zapiramo pred ljudmi. Ščitimo pred bolečino in pred tem, da bi bili ponovno ranjeni. Pa smo se vprašali, kdo nas je zares ranil? In zakaj se nam rane vedno znova odpirajo na istih mestih? Najlažje se je potem, ko bolečina zadene tako globoko, da ni več prostora za racionalno mišljenje, zapreti pred vdorom novih potencialnih lovcev, ki bodo v določenem trenutku začutili potrebo po tem, da sami sebe zaradi svojih frustracij in bolečin, zaščitijo tako, da v nas namerijo puščico in izstrelijo najbolj boleč udarec tja, kjer smo vsi ranljivi. Potem se vrtimo in vrtimo in ližemo rane in obsojamo in napadamo, ali pa se zavlečemo v skalnato votlino in nabiramo nove moči za naslednji poizkus brutalnega napada osebe, ki bo prišla v naše življenje. 

Ampak dejansko je tukaj dvojni problem. 1.Ščit, ki si ga nadenemo nam ne olajša plovbe skozi življenje in pri spoznavanju novih ljudi takšnih kot so. Ker je to nemogoče. Kako bomo kdajkoli spet čutili zaupanje v ljudi, če pa skozi zid, ki smo si ga nadeli, ne prodre niti najtrši vrtalnik. A smo s tem ščitom res kaj bolj srečni in varni? 

  1. Ščita si ne nadenemo in pustimo, da smo vedno znova ranjeni. Pač vedno znova tvegamo in naletimo na isti sistem odnosa.

 Kaj pa zdaj? Ne eno ne drugo nam ne olajša zadeve. Ker ne v prvem ne v drugem nismo pri sebi naredili nobene spremembe. Čustev ne moremo kar izklopiti. Lahko jih potlačimo, ampak potem bo prišlo do trenutka, ko se bo zgodilo to kar se zgodi z vodo za vodno zapornico. Voda stoji, se nabira, ne odteka počasi in sistematično. V nabrani stoječi vodi se nabira umazanija, bakterije, vedno bolj je motna in dno ni več vidno. Takšni hodimo ljudje po svetu. No in potem v nekem trenutku zapornica popusti. Recimo, ko v to vodo vlijemo nekaj jedke snovi in le ta pregrize zapornico. Takrat udari na plano vsa ta umazanija plus dodatno zjedkana zapornica. Oh! Zjedkana snov je lahko v realnosti alkohol, droga…bilo kaj kar sprosti zavest in na plano spusti podzavest. Kaos je tako hud in še mnogo, MNOGO bolj boleč. 

 

Ljudje se ne zavedamo, da bolečine v odrasli dobi izvirajo iz bolečin otroštva. Sama opažam velike razlike med ljudmi, ki so imeli ob sebi v otroštvu dva zrela starša, ki sta mu dala veliko ljubezni. Ne glede na to ali sta bila ločena ali ne. Ljubezen in varnost. Če tega manjka v teh občutljivih letih, potem se tudi kasneje bolečine in izgube ponavljajo. Ostanemo večni otroci. Se skrivamo za maskami, ker svojega dejanskega obraza tudi naši starši niso znali videti. Ker nikoli ni bil ta obraz sprejet v polnosti. Nadenemo si masko in gremo v svet. Kjer na nas prežijo predatorji, prav tako ranjene čustveno labilne osebe. Ali še huje. Na nas se nalepijo osebe s psihopatsko tendenco. Bog pomagaj. Kaj se je tem revežem moralo zgoditi hudega v otroštvu.

 

V zadnjem času sem veliko analize posvetila solzam-joku. 

Vam je že kdaj kdo rekel, da solze pri njemu res ne palijo/ne pridejo do živega? Ko so se vam iz oči vlile solze, da bi sprostile bolečino, ki se je kot lok zapičila v vaše srce. Gledal vas je nepremčno v oči in vi ste se počutili, kot bi se z glavo zaletavali v zid. Nikakor nobene pričakovane, željene besed.

Zanimalo me je, zakaj se nekaterih solze ne dotaknejo.

Že res, da pravimo, da nekdo lahko izsiljuje z jokom. Da otrok izsiljuje z jokom. Dojenček izsiljuje z jokom. Halo!!?? Že to je napaka, da starši pustijo otroka jokati v posteljici, češ, da si bo tako zapomnil in se naučil, da ne more dobiti vsega kar hoče. In to bitje staro komaj mesec dni. To se mi zdi skrajno brutalno. Kaj hoče otrok, če ni lačen, če ni žejen, če ni polulan ali pokakan? Izsiljuje? LJUBEZEN. Potem ga vzamemo iz zibelke in ga nosimo na rokah in jok se počasi umiri. Počuti se varno. Ljubljeno. Sprejeto. To malo bitjece, kateremu je mama celi svet. Kateremu je mama dom v katerem je 9 mesecev razstel in z njo čutil in z njo dihal. In ona ga želi naučiti takoj v najbolj needy časih, da je na tem svetu sam s svojo potrebo po ljubezni in varnosti, ker je pač prav, da malo joka. In ga v joku pusti dokler od omaganosti ne zaspi. BRAVO! In na naslendjem kofetkanju z drugimi mamami druga drugi čestitajo za ta uspej. 

Čeprav se mnogim mamam para srce, ko slišijo jok svojega dojenčka, one vztrajajo, da je prav, da se ga pusti jokati. Če ne drugega so tako prebrale nekje na internetu. Joj joj joj. Kaj pa občutek? Kaj pa materinski čut? Potlačijo ga. Za vraga, vzemi to malo dete v roke in ga umiri in pocartaj.

 

No to je bil primer, ki močno vpliva na človeka tudi v odrasli dobi. Podzavest si zapomni, da je bila v določenem trenutku svojega življenja njegova potreba po ljubezni, bližini in varnosti, nezadovoljena. Zdaj, ali postane tak človek močan, no še pred tem je taka oseba večkrat razočarana v ljubezni, ker seveda ne zna dajati niti sprejemati ljubezni, ker je tega ni nihče naučil. Ali pa postane čustveni invalid, čustveni izsiljevalec…v vsakem primeru, pa naj se sliši še tako obsojanja vredno, se nahaja oseba, ki vse kar si želi je, da bi bila ljubljena. Ne dela tega nalašč. To so kriki duše po :”Imej me rad.” In ker v prvi vrsti ni še osvojil lekcije kako ljubiti sebe, seveda ne dobi niti od drugega tega kar želi.

 

Solze so odraz bolečine…ali veselja. Čistijo oči in dušo. Morajo biti izjokane. Nikakor ne potlačene. Vsaka potlačena solza je, kot bi v srce zarezali novo rano.

 

Zakaj nekdo ne joče? Zakaj nekateri moški pravijo:”Bojim se  ženskih solz.” Seveda, ker ne znajo reagirati na solze. Ker tudi njihove solze nekoč niso bile uslišane in so bile izjokane v prazno. Enako je s tistimi, ki jočejo za vsako malenkost(ki to seveda ni-je precej velika stvar za takšnega posameznika) ali pa, ki resonirajo z vsakimi jokavimi osebami v svojem okolju. Ni pravega ravnovesja. Zato sem vedno zelo razočarana, ko vidim, kako mame nadirajo svoje otroke, ki jokajo, ker so se naprimer udarili ali pa ker so naredili nekaj narobe, ne v skladu z pričakovanji okolice. No to večinoma počnejo očetje, ker njim ni bilo dovoljeno jokati. Ker oni so pač močni in morajo čustva skrivati.

Eto generalni problem, zakaj si predvsem moški nase navlečejo ščite, da jih okolica ne bi ranila. Predvsem ženske. Ja drage moje, me imamo večji vpliv na moške, kot si mislite. Oni se umaknejo. Me pokažemo, da nam ni vseeno. Oni se zaprejo vase in se delajo, kot da se jih nič ni dotaknilo. Me jih zasujemo z čustvi. Na koncu sta oba pola prizadeta in zmedena. Kaj tukaj ne štima? Zakaj ne bi ljudje skušali sami pri sebi poiskati pravo ravnovesje. Vsak od njiju je pač naredil to kar najbolje zna. Ona pokaže preveliko količino čustev, on jo dostikrat zaradi tega tudi obsoja. On se zapre, zaščiti, ker v določenem scenariju ne želi biti ponovno ranjen. Kaj smo zdaj s tem naredili dobrega zase? Jaz mislim, da popolnoma NIČ. Tako eden kot drugi bosta v najslabšem primeru odšla svojo pot, stran od nezaključenega odnosa. Ona ranjena dodatno, ker spet nekdo ni sprejel njenih čustev, zmedena, ker ne ve kaj se dogaja z njim. On pa si bo nadel še trši ščit, ki bo v naslednjem primeru še bolj ranil s svojo trdnostjo in principi kot nazadnje. Ne enega ne drugega ne gre obsojati. Oba sta naredila to, kar najbolj znata. Na način, ki ga poznata in po katerem funkcionirata. Oba pa bosta dodala še en ščepec nezaupanja do ljudi. Ker ljudje ranijo-prizadenejo. Res je. Ampak ali je vredno, zaradi izkušenj v preteklosti, ki niso bile predelane zakaj so se zgodile, zapraviti vsako naslednjo priložnost po nekem kvalitetnem odnosu, ki je lahko bodisi ljubezenski ali prijateljski? Škoda.

Zato je zelo pomembno in odgovorno in konec koncev smo dolžni, analizirati sebe in svoja čustva in svojo preteklost, ker le tako bomo lahko čustveno zrelo in stabilno imeli odnose z ljudmi, brez nepotrebnih konfliktov, ki nas bodo naprej pognali še bolj uničene in nezadovoljne  s sabo in svojim življenjem.

 

Pogovarjajmo se. Odpuščajmo si. Posledično si bomo lahko tudi zaupali. Ker za vsako stvarjo, vsako besedo, vsakim dejanjem, se nahaja vzrok zakaj je nekdo tako reagiral. Vedno je tako. VEDNO! Manj bo sovraštva, žalosti, zamere in nerazjasnjenih  komunikacijskih zapletov in odnosov. 

 

To je vse kar bom rekla za konec. 

 

Poljub, Teja 

 

 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: