Unikatna vaza in bedaki z napakami



Bedak se uči na lastnih napakah, pameten pa na napakah drugih. Hja…pa vedno bolj ugotavljam, da ja sicer je fino fajn pluti skozi življenje po mirnem morju in se s pametjo izogniti morebitnim napakam in bolečinam…ampak…ne vem no. Jaz se sicer včasih res počutim kot eno tele nezrelo, kar mogoče na nek način tudi sem, ampak potem pa po drugi strani razmišljam, a ni delati napake in si jih priznati, pa čeprav dvakrat, trikrat isto sranje narediš- tudi pogumno?Jaz sem v življenju res toliko enih napak  naredila, pa čeprav sem se jih zavedala, sem se zavedala, da:«Opa Teja, sleppery floor!«, NE- gremo narest točno to, pa bo kar bo. Lahko pa, da bo čist ok. Ok, sej prejšnjič ni blo ok…ampak mogoooče bo pa zdaj. Ok, štekam. Ni blo ok. Kul. Dont do that again. I won’t. Kul. Lekcija osvojena. Pogumna sem bila, zdaj sem pa še pametna. BINGO!

Skratka. Že v šoli sem bila bolj na strani praktičnega razumevanja in razlaganja stvari kot pa piflanja. Ne, piflala se pa jst ne bom. »Ok, Teja, sam pol se boš pa matrala.«Ok, se bom pa matrala, ampak samo zato, ker hočem zadevo štekat.  J »Ampak lej Teja, ti bo lažje, res. Naredi tako in tako, pa bo hitreje mimo.«…ok ok…bom…( pa itak, da nisem )…

 

No dovolj o meni. Gremo k temi bloga.

Folk zna bit tko prekleto »pameten«. Zanalašč sem dala besedo med narekovaje. Ker le malo ljudi poznam, ki so pametni ergo tudi čustveno inteligentni. Zaradi mene si lahko ti načitan v nulo, če nisi sposoben logičnega razmišljanja in če nisi sposoben empatije, tiste PRAVE empatije, ko razumeš zadeve in razmišljaš malo out of the box…ko si sposoben dat mal ego na stran…pol res…please…sam stran od mene J Ma ne, al pa ne. Tut če takih ne bi bilo v mojem življenju, ne bi tako hitro dojela enih stvarih. Npr. da moraš zaupati lastnemu občutku, intuiciji in to, da je NIHČE, ampak res NIHČE ne ve kako je prav, da ti živiš svoje življenje….da NIHČE ne more vedeti kam gre tvoje življenje in kaj boš na tej poti doživljal. Res NIHČE. Ampak včasih človek pač misli, da ti bo nekdo dal nasvet s čarobno formulo kako neko zadevo speljati. Zelo malo je takih ljudi, ki znajo objektivno in praktično oceniti situacijo, brez, da bi te že v štartu znegirali.

Enkrat sem nekje slišala en pogovor…vem samo, da je tip(jebeni narcis, prisežem. Take imam najraje. NOT ! Rekel kolegu:«Stari, ko greš enkrat narazen z žensko, pa greš pol spet nazaj skupaj, ni nikoli več isto.«

Kaj booolj butastega pa še ne. Pa kje je ta tip gor rastel, ma saj niti nočem vedeti. Ampak bi si zaslužu en šamar in to da bi mu kelnarca takrat prinesla pokvarjeno pivo.

Evo tipičen primer pametnjakoviča. Sej ne, da onemu drugemu modelu niti ni pustil do besede, da bi mu razložil zakaj sploh gre. Tip je kar trobil v eno in ga sploh ni jemal resno.

In potem pravijo, da razbito vazo res lahko zlepiš skupaj a da nikoli ni več tako lepa, kot je bila. Se ne bi strinjala. Ta vaza je zdaj lahko še lepša. Ima v sebi izkušnjo, bolečino zloma in veselje, da so njeni manjkajoči delci spet bili zmožni povezati v celoto. Dajmo tako raje gledat na stvari. A ni lepše. Samo point of view zamenjajmo. Jaz poznam kar nekaj ljudi, ki so bili skupaj, pa šli narazen pa spet skupaj…pa jih poznam dlje časa in na lastne oči vidim šele sedaj njihovo celoto. Ker ljudje se spreminjamo. Ljudje rastemo. Dojemamo. Se gradimo. Ma noben se ne rodi z vso modrostjo tega sveta. Dela napake. Podira stvari, jih znova gradi. Ravno to je čar življenja. Ta konstantna sprememba. Zato je bil oni tip totalno ozkogleden in neumen. Ja, tukaj je ta beseda popolnoma na mestu. To so ti tipčki, k jim nekaj ne rata, grejo dalje…kot da nič ni bilo. In takim ponavadi pol res nič ne rata.

Ampak ne bom pisala o njih. Vsak ima pač svojo pot.

Govorim o teh gradnjah odnosov. Včasih je treba it stran, da si potem lahko spet skupaj. In pravi borci so tisti, ki so kljub razbitim vazam, na koncu uspeli v zlepljeno vazo ponovno naliti čiste vode in dati vanjo rože. Evo.

Zato sem mnenja, da teza tega tipa ne drži. Kajti POTEM je lahko še lepše. Ok včasih se nekatere stvari razidejo. Takrat to človek zelo hitro začuti. Če pa je bila v vezi ljubezen, začetna zaljubljenost, strast, pa tudi težave (ker dejansko ne obstaja popolnega para. So samo umetniki, ki se znajo s svojo unikatnostjo približati popolnosti. Tako, da rastejo in ne mečejo razbitin na deponijo). Ja včasih je treba zadihat…se zgradit kot oseba na novo. Nič narobe. To ne pomeni, da nisi več tista oseba v katero se je nekdo zaljubil. Ampak, da si ista oseba, le da bolj modra in da se zavedaš nekih stvari. Če se na tak način oba povzdigneta nad lasten ego in obup in tendenco k temu, da se razbitine lahko vrže samo še v smeti, potem je takšen odnos totalna zmaga. Videla na lastne oči. Tako, da popravni izpiti so lahko nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi v življenju. Na bilo katerem področju. Zato,  ker si z njimi zrastel in postal boljši človek.

Sama sem vedno lepila skupaj razbite krožnike in vaze. Dobesedno. In so mi bile potem še lepše. Zato, ker so me zlepljeni koščki vedno spomnili na to, da sem jim dala priložnost. Mogoče malce noro zveni…ampak res…vaza je znova postala unikat. Zdržala je vodo zato je nisem menjala za novo. Pomembno je bilo samo to, da sem vanjo lahko dala nabrano cvetje, ki me je še nekaj dni nato razveseljevalo s svojo lepoto in vonjem. V vazi so cvetlice živele. In to je bistvo. Ne vaza in ne kakšen manjkajoč košček. Ko sem vanjo postavila cvetje je vaza zasijala. Pokazala je svoje bistvo. Varovanje cvetja in dah življenja. Prav tako kot prvi dan, ko sem jo kupila…lepo, bleščečo on novo. V njej je cvetje živelo. In to je bistvo tega bloga.

 

Splača se potruditi in zlepiti »va(e)zo« znova v celoto, kajti vedno znova boste lahko vanjo postavili cvetje, ki ga boste nabirali na poti svojega življenja.

Delamo napake, vaza nam spolzi iz rok, razbijemo krožnik…pomembno je samo vzeti si čas, koščke smiselno razpostaviti na vidno mesto…pogledati s čim lahko in s čim ne moremo zlepiti zadevo nazaj skupaj. Vzeti si čas in biti potrpežljiv.

Ker ko bodo enkrat razbiti koščki v smeteh, potem vaze res ne bomo mogli več zlepiti skupaj…in morda…morda…nam bo nekoč žal, ker tista vaza bi lahki bi bila popolnoma naš in samo NAŠ unikat. Enakega unikata ne bomo več našli.

Pika. Grem laufat pa rože nabrat in jih dat v vazo, ki je je moja hčerka naredila. Pametna je naredila plastično vazo 😉 Ta se ne razbije namreč 😉

 

 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: