We are the people



Kje na poti smo izgubili sami sebe? Smo bili sploh kdaj sami svoja last ZARES?

Morda je bil pomemben le en ključen večer…ključen moment …pogovor…en klik v glavi…da sem dojela. In to dan pred mojim 32 rojstnim dnevom…

A ste se kdaj vprašali:«Kam gre moje življenje? Kam za vraga?«..poslušamo pesmi z glooobokiimi sporočili…obožujemo in občudujemo glasbenike, filozofe, pisatelje, igralce, ki so KAO dali NEKAJ skozi-fantaziramo o likih v serijah in na TV….oh kakšen beautiful life…bežimo v omame piva, ganje, drog, ljubezni, seksa, flirta, sekstinga…oh ja…-postamo -besedila pesmi na fb…razne citate…Pa še vedno na koncu zjutraj ob 6ih ustanemo…ugasnemo tečno budilko…se primajemo v kuhinjo:«Aaaah še en dan. Še en dan, ko bom moral delati nekaj kar nočem, ampak znam, ampak  bom, ker moram, ker bo faking že čez par dni prišla položnica za elektriko, najemnino, telefon…šolo…vrtec…MORAM! Tudi, če to kar delam rad delam- je plačilo  en velik EH«…in se usedemo za računalnik, odpremo Facebook:«Ooooh let me see. Aha…dejmo en komad gor zdele takoj, ki bo KAO opisal naša globoka čustva, dojemanje lajfa…«…ma klinac. Ok, sede…muska paše…kava…čik…tuš…Dejmo si make-up gor, ker mam res podočnjake…pretrdno sem spala…oh sanje..težke sanje…ma klinac- make up vse reši.« Vmes se spomniš, da ti bo kmalu zmanjkalo maskare…aaah še ta udarc- kolk je že-17 evrov una Maxfactor, ker si onega Guirlaina ta mesec al pa to leto al pa sploh v lajfu,  reeees ne moreš privoščiti- ampak ok, tut ta bo ok…samo, da so trepke lepe…kot predpisuje Cosmo….aaaaah…kje so gozdiči in polja? Krave, mleko? Sonček…tišinaaaa…No make up jutra?…ok prizemlji se!….Zemlja in Svet te kličeta!….da izpolniš vsa ta pričakovanja ljudi.poslanstvo- yea really?…, ki dejansko sploh niso pomembni. Ampak-položnice čakajo. Vmes pogledaš video Violete Tomič iz državnga zbora-uuu bejba je povedala mal…ga postaš na Facebook in si sam seb kul, ker štekaš kaj je hotela povedat- da je država v krcu. Da je Janša papak. Da so v si tam papki. Da se SDS obnaša kot neka satanistična stranka- sama vase zaprta in prepričana v svoj ne- prav …«

… ampak kako  glupi smo ljudje. Kako se pustimo ukalupljati…še pojma nimamo čisto zakaj se na antibiotike ne sme piti alkohola oziroma se nam gladko malo jebe za to, ko rabimo odklop oz, ko malo steče…medtem ko nek čočo stari s čikom v ustih, najlepših zob ever (nikol zobarja od daleč ni videl, kaj šele, da bi plačal 30 evrov za belo faking plombo, ker amalgamske že dolgo ne veljajo več za ok, oz niso zdrave al kaj jaz vem), lovi ribe vsako jutro (al pa tut ne, ker mu jih pripeljejo) v Indoneziji in razmišlja kateri oblak se bo najprej premaknil čez oblak, katerega gleda na desni strani neba…kam piha veter…koliko je že zrastla sosedova palma, ki vbistvu ni od soseda, ampak…od vseh tam pač…pač gleda v palmo…njegov pogled ne bo obdavčen…njegov skok v morje ne bo nihče nadziral…samo JE…tam je…v trenutku… Mal smo zašli…

Sem se sinoči  na poti iz radia ko sem čakala na osemko ustavila sredi pločnika  ko je deževalo…brez dežnika…obstala mirno…avtomobili so peljali mimo…meni pa je dež pošteno močil lase in obraz…(maskara je waterproof…vsaj nekaj kar je –proof-)v momentu sem bila mokra…avto potrobi…neka teta z dežnikom  me čudno gleda kaj mi je…mama z otrokom hiti hitro pod streho »trola stanice«…cela živčna…«Hmmm…bi jaz morala biti zdajle živčna? Zakaj?…mokra bom. Ok. Se bom posušila…AMPAK FOLK ME ČUDNO GLEDA. SHIT. ZIH MISLIJO, DA SEM FEJST ČUDNA,ko stojim na pločniku…v soju mestne razsvetljave, kadim cigareto in se pustim močit dežju…ZAKAJ PA NE?« Shit ampak čik je moker…ja ok…bom še enega prižgala, ni blema…« In v glavi en komad od Kornov…in mal zapojem sama pri sebi in se zasmejem na glas…dva modela me pogledata, kot bi padla z neba…hmm-..haha…se jima nasmehnem pa rečem:«Potrebujeta kaj?…« Nič jima ni bilo jasno…niti tolk nista bila samozavedna v momentu, da bi rekla DA ali NE…samo pogled stran…hmmm…ok…pa se pejmo pelat…slušalke v ušesa in Doorse na full…do Štepanjca…

Sama sem že pri 13ih poslušala The Doors, se zaklepala v svojo sobo, sedela na oknu in srkala Morrisonova besedila…nisem jih štekala, ampak sem jih čutila…še zdaj jih…Ah lajf je tko jebeno kratek, nepredvidljiv in MEHAK, če ga znamo pravilno gnesti…ampak kaj se zgodi, ko postane kepa pretrda?…spet gremo nekam tja, v bolj MEHKE sfere…polne samoodobravanja…samohvaljenja…samopoveličevanja…veselja….juhuhu pa jupi party…za en večer…za eno noč…kooončnooo SE ČUTIMO A NE?…OH KAKO SMO TO MI(ne povemo na glas, ampak si mislimo-kaki carji smo res  hehe)in ko trip mine, smo še vedno isti, kot smo bili…zaprti sami vase, nesigurni, obremenjeni, ODGOVORNI (KOMU ALI ČEMU??? Sami sebi defintivno ne.)…in spet vse od začetka…do naslednjega tripa, ki bo…ah ČIMPREJ- do naslednjega koncerta Modrijanov haha…;) …samo, da spusti ta napetost…ta pritisk…ko se bomo spet počutili KOT, DA VLADAMO SVOJEMU SVETU. Pa mu res? NE!…niti malo…oh niti malo…Še na dež ne gremo brez dežnika, čeprav je popolnoma naraven…skrijemo se, da nas ne zmoči…pogledamo v noge:«Shit, pa ti čevlji premočijo…zebe…mokri so…8 ur dela…kako?…ah saj bo…comp…kava na avtomatu…debate tamo vamo…in opet…gremo ven…na dež…z dežnikom…čakat trolo…se drenjat z 20imi drugimi sozemljani…domov…aaaaaa….jamrat kako smo utrujeni«

Ne vem…vedno sem štrlela iz večine…drugačna…PRE-SPROŠČENA! Jap, najhujša kritika ever od neke prfokse….«Teja, ti si presproščena…« Takrat sem vedela, da tale lajf ne bo ravno Disneyland  zame ampak eno veliko nihanje med OK in NE OK in prilagajanje, ker če ne jih takoj dobiš po buči.Nihanje… Med vprašanji kaj je In kaj ni ok?…good question….kaj je ok?Kaj ni ok? DSmo MI res ok?….in kdo sploh smo mi, ki smo ali nismo ok?…

 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: