“We can be heroes”



Hey people. Evo, čas je za nov blog.

Vsi smo že kdaj šli skozi čase, ki niso bili najbolj enostavni. To nam je zagotovo vsem skupni imenovalec v tem življenju, ampak razlikujemo pa se v tem, kako smo težke čase, negativna čustva, žalost, razočaranje, jezo, itd. preživeli. Nekateri težje, drugi lažje. Vse pa je odvisno od samega pogleda na tisto »črno luknjo« vsega negativnega in slabega in dojemanja in razumevanja dane situacije.

Eden najbolj znanih Buddinih citatov je: »It is your resistance to ‘what is’ that causes your suffering.« Kar pomeni, da se naše trpljenje prične s trenutkom, ko se na vso moč začnemo upirati dani situaciji. Situaciji, ki je po našem mnenju kriva za naše trpljenje. Situacijo pa lahko spremenimo samo tako, da začnemo DELOVATI. Delovati v svojem notranjem bistvu. Torej LAHKO vplivamo na naše trpljenje. Če pa ne moremo vplivati, potem imamo pa dve možnosti:1. Da situacijo sprejmemo kakršna je in pustimo negativna čustva, da odplavajo stran in se od njih distanciramo, ali 2. Se obsesivno oklepamo problema, razmišljamo o njem, kot o nečem nerešljivem in smo posledično- nesrečni.

Če želimo stvari spremeniti, torej svoje življenje, moramo najprej začeti pri sebi. Spremeniti moramo torej-SEBE. Kar pa je včasih lažje v teoriji kot v praksi. Ampak dejstvo je, da je naš zunanji svet ogledalo za vse kar se dogaja v nas in ogledalo vsemu, kar mislimo in počnemo. Živimo stresno, se ne znamo umiriti, smo nevoščljivi, ljubosumni, agresivni…potem nikakor ne moremo pričakovati, da bomo skozi naš vsak dan pluli v barki po mirnem morju. Naša okolica in reakcije ljudi okoli nas, so samo refleksija našega notranjega dogajanja. Refleksija naše duše. Dojemanja. Razmišljanja.

Verjetno nisem edina, ki si je kdaj že rekla:«Ko bodo stvari ( služba, ljubezen, kariera,…)v mojem življenju zalaufale in se uredile, bom pa tudi jaz drugačna. Bolj mirna. Bolj vesela. Srečna. Optimistična.« Ampak ne. Nikakor. Ravno obratno- ko bom najprej srečna, zadovoljna sama s sabo, vesela, mirna/umirjena…POTEM šele lahko pričakujem od svojega življenja, da bo VSE TO. Torej najprej spremeni sebe, nato se bo pa tudi lajf uredil. Vedno imejmo v mislih to: REFLEKSIJO nas na VSE TISTO OKOLI NAS KAR SE NAM DOGAJA.

Problem je problem samo dokler mislimo, da je problem. Hja včasih smo pač sami sebi najhujši sovražniki. Sreča pa je zgolj in samo odvisna od našega pogleda nanjo. Odvisna od naše perspektive. Pomislite na problem. Bilo kakšen. Kakšni občutki se v vas zbudijo? Strah…nemoč…ujetost…Ampak, če pa na problem pogledamo kot na priložnost za učenje in se otresemo negativnih občutkov, ki sem jih prej naštela, potem bo problem pravzaprav postal popolnoma rešljiv. Ampak kot sem rekla: najprej se ustavimo pri sebi, potem poglejmo na situacijo objektivno in potem delujmo. Čisto banalen primer: imaš avto in veš, da moraš NUJNO zamenjat jermen, pa greš vseeno na daljšo pot, recimo v drugo državo, in ti tam sredi ničesar avto crkne, čeprav ti je notranji glas govoril, da pejt zamenjat jermen. Seveda te popade jeza in strah in še kakšno drugo čustvo. Ampak veš, da si kriv sam. V tistem trenutku bo to OGROMEN problem. Ampak boš že poklical dežurni servis in zadevo rešil in vedel za drugič. Torej si se iz tega nekaj naučil. Jaz ne verjamem v tisti rek, da se pameten uči na napakah drugih, neumen pa na svojih…hja…definitivno bo lekcija trdnejša in efektivnejša, če se jo boš naučil na lastni neumnosti. Takrat bodi nežen s sabo, ne obtožuj se in ne delaj drame, ker si dovolil, da se nekaj zgodi, čeprav si točno vedel, da se lahko in se bo zgodilo. Lekcijo si osvojil, se iz nje naučil nekaj in zdaj samo piči dalje.

Potem pride kdaj v življenju trenutek, ko se kljub temu, da si se res potrudil, zadeve ne izidejo, kot bi se morale. In takrat na vso zadevo gledamo kot na neuspeh. Jaz bom rekla tako, da ČE SI RES, ampak REEEEES vse dal od sebe, potem boš tudi na neuspeh uspel pogledati kot na priložnost. Primer: Ko sem bila stara 20 let sem dobila v glavo fiksno idejo, da pa bi jaz MORALA delati na radiu Študent. In sem šla, po več letih dela na komercialnem radiu, kjer sem delala za đabe, na avdicijo za spikerja na Študenta. Niso me sprejeli. Groza. Polom. Takrat sem si mislila, da je mojga lajfa konec. Da sem slaba, da ne znam delat na radiu…je pa dejstvo, da je Študent tako specifičen format radia, da četudi bi me takrat vzeli v ekipo, bi verjetno zelo trpela…in oni z mano (pa verjetno bi še kako leto, če ne dlje tam delala za đabe…hh…alo? Keš pa rabim mar ne?) In potem sem še kak mesec travmirala, se sekirala, skoraj pustila radio, samo sebe total degradirala, se odločla, da jst grem pa v kafič delat, ker itak sem čist bedna radijska voditeljica- in to samo zaradi ene same zavrnitve…in glej ga zlomka kar naenkrat se je zgodilo, da so na Centru iskali nove moderatorje. Pa sem rekla:«Ok, pa pejmo.« …in sem šla. Ko zdaj pomislim je bil filing, ko se podajaš nekam v neznano, v nekaj kar se je pojavilo iznenada, grozljiv. Selitev, novo okolje- Maribor, nov sistem dela…huh. Jeba. Ampak to je bilo to. Sem ostala na Centru 7 let. In to je bilo tisto, ko pravijo- če ne dobiš nečesa kar si želiš v nekem trenutku, boš zagotovo kasneje dobil nekaj boljšega. In sem.

J Čeprav še vedno se kdaj ujamem v trenutek, ko se moje misli fiksirajo na neko idejo, željo…in potem, ko se nekaj ne uresniči in realizira tako, kot sem si zamislila padem spet v tisto »črno luknjo«   negativnih filingov. Ja saj je vse super in fajn, da se oprimeš ideje in se jo trudiš realizirati, in upaš in si z vsem bitjem fiksiran na to, da se uresniči. Ampak…včasih se ne. Včasih nas vse skupaj zanese v popolnoma drugo smer. Jaz temu pravim:«Vesolje poludilo.« 😀

Sama se velikokrat ujamem v zanko preteklosti ali prihodnosti. Verjetno nisem edina, kajne?…razmišljam o tem kaj je bilo in se sekiram in potem razmišljam o tem KAJ ŠE BO in…sem spet zaskrbljena. Čeprav pojma nimam, noben ne ve-KAJ BO. Pomembno je torej BITI in JO ZAČUTITI-SEDANJOST. TA trenutek se ne bo nikoli ponovil. Ta minuta odloča o tem kakšna bo naslednja minuta in potem ko pride naslednja minuta, je pretekla minuta ŽE PRETEKLOST. Ni je več. Samo še spomin. Celo trenutki, ko nismo veseli, se bodo morda nekoč zdeli kot nekaj, kar je bilo dobro in kar bomo morda nekoč pogrešali. Torej, pomembno je ceniti ta trenutek. Točno ta. Evo ta moment, ko veste, da vas čaka še gora dela in kup mailov za odgovoriti, ampak vi berete tale moj blog. Če ste tukaj in berete, ste tukaj z namenom, ki vam morda ta trenutek še ni čisto jasen (ker ipak imate bolj pomembne stvari za delati), ampak ste tukaj. In jaz sem bila tukaj za vas pred nekaj minutami, ko sem pisala ta blog.

Od kar pomnim so se v meni prepletali različni strahovi. Od povsem bizarnih:kaj pa če umrem danes? Kaj, če me zadane kap, ko včasih tako noro laufam ta po šumi in mi je že vse piska v glavi? Kako bom plačala račun za telefon? Kaj, če je pod posteljo pošast…strah pred temo…zaprtim prostorom (fobije)…do tistih mlo jačih:Kaj, če bom ostala sama? Kaj, če me tip prevara? Kaj, če ne bom zmogla? Kaj če ne dobim službe?…kaj če…? Strah je lahko super lekcija. Super učitelj. Konec koncev sledi  uspešno prebrodenemu strahu, transformiranem v delovanje po preseganju le-tega, občutek ZMAGE. Zmage nad strahom in nad samim sabo. In ko ga premagaš, izgine. Strah je samo iluzija. Nekaj kar si v mislih predstavljamo, da bo negativno vplivalo na nas. Pa navadno ne.  Previdnost vseeno ni odveč, saj se strah lahko transformira v paniko. Sama sem v nekem obdobju dela na radiu, po več letih mirne plovbe za mikrofonom, fasala panične napade. Od nikjer. Kar naenkrat. Dobro, res da so bili zanje tudi drugi vzroki, ampak dejstvo je, da bi se takrat res lahko umaknila z radia, iz strahu pred morebitno ponovitvijo panike, ravno ko sem v etru. Pa se nisem umaknila. Ampak strah me je bilo pa teh panik tako zelo, da sem mislila, da bom umrla vsako jutro, ko sem morala v studio. Dokler pač nisem ugotovila kje je izvor (to še ne pomeni, da zadeva kar zgine) in dokler se nisem začela soočat s tem svojim strahom. Strah je bil v moji glavi, v mojih mislih, pa sem si rekla:«Če strah proizvajam sama s svojimi mislimi, (panika sicer ni bila posledica strahu, ampak strah njena posledica)potem lahko s svojimi mislimi tudi obvladujem svto to paniko in strah.« In sem našla nekaj kletvic s katerimi sem nadomestila strah, zaskrbljenost pred:«Kaj pa, če me spet panika zagrabi ravno ko bom brala in ne bom mogla dihat…in bom kar umrla.« J Še vedno sem živa in brez paničnih napadov, ker sem s svojimi mislimi in napadu nazaj na vse tiste negativne misli in strah, premagala to PRASICO od panike, haha. Ja tako sem jo poimenovala. Pa je šla. Se ji ni dalo več z mojim mozgom ukvarjat. 😉

Uuuu še nečesa sem se spomnila. Se kdaj primerjate s kom drugim? Z njegovim uspehom, njegovo službo, izgledom, finančnim stanjem? Niste sami krivi. Naj vas potolažim. (ampak samo zdajle, pol vas ne bom ;)) Ko ste bili mlajši so vam starši zagotovo rekli:«Zakaj ne moreš bit tak kot je xx?« ali pa:«Poglej kako xx lepo piše?…zakaj nisi tak kot tvoja sestra? Zakaj si tak egoist? Samo nase misliš. Poglej tvojo sestrično, ona je že poročena in ima otroke, zakaj ne moreš biti taka tudi ti? Veš xx ima pa super službo in veliko denarja..ti se pa nisi dovolj trudi v šoli in poglej se kje si zdaj.« Primerjanje, primerjanje, primerjanje. Najslabša stvar, ki so jo verjetno ne zanalašč, počeli naši starši. Ampak takrat smo bili otroci, tako DA ZDAJ PA NEHAT S PRIMERJANJEM. Ok? Če že potem bo za našo dušo zagotovo bolj zdravo, če se bomo primerjali s tistimi, ki imajo manj kot mi. S tem se izpostavi pravo ravnovesje, med tem kar imamo in tem kar bi »morali« imeti. Vse imamo…nekateri imajo še manj. Nekateri res nimajo nič. Pomislite s tega stališča. Focusirajte s ena to kaj imate in ne na to kaj NIMATE. Ste kaj bolj zadovoljni sami s sabo?

S tem bo tudi pogled na samega sebe drugačen. In niste žrtev. Sploh pa ne žrtev nekoga, ki vam je naredil to in to in to. Niste žrtev vaše preteklosti. Ste samo žrtev svojih misli, besed in svojih dejanj. Simple. Ja zagotovo smo vsi imeli v svojem prvem obdobju življenja dogodke, ki so nas močno zaznamovali. In peljemo vse te travme v svoje odraslo življenje. Ko smo se rodili smo se rodili z najbolj čistim »softwarom« ever, potem pa kot bi nekdo v nas vtaknil »ključek« in začel na nas nalagat različne informacije. In mi smo to veselo snemali in naložili vso to kramo v prtljažnik avtomobila, ko smo pakirali in šli naproti samostojnemu življenju. In ne glede na to, koga smo na tej poti pobrali in mu ponudili prevoz do nekega določenega cilja, dlje kot se je vozil z nami, bolj smo ga zasipali s to svojo prtljago svojega preteklega življenja in zraven nalagali novo. Uf naporno.  Kaj pa če bi lepo ustavili avto, stopili ven, zmetali ven vso svojo kramo, ki samo stoji tam v pritljažniku…lahko tudi kos po kos. Lahko vsak kos pogledamo, preučimo, odložimo, zamenjamo z novim spoznanjem in odvržemo. In se peljemo naprej s praznim avtom. No prazen ne bo nikoli. Ampak dajmo obdržat samo tiste lepe stvari in dodajati nove. Ker stvari se lahko in se spremenijo. In se zgodijo. Lahko ja. In zelo lep pa resničen je citat:«Tudi to bo minilo.« Ja tudi TO kar se vam dogaja ZDAJ. Ta trenutek.  Življenje je večna spremenljivka. Nič ni permanentno. Razen smrti. AMPAK- nič se ne bo spremenilo SAMO OD SEBE! NIČ! Pa smo spet pri tem kar sem napisala bolj na začetku. SPREMENITI SEBE, SVOJE REAKCIJE, SVOJE DOJEMANJE IN VERJETI, DA SE STVARI SPREMENIJO IN SE BODO SPREMENILE.

Predstavljate si, da ste na morju, ravno postavljate šotor in upate, da se tisti oblaki, ki se grozeče pomikajo proti kopnemu z odprtega morja, usmerijo v drugo smer. Ja včasih se. Ne pa vedno. In vi tam postavljate šotor in kar naenkrat NEVIHTA vseh neviht. Burja piha, da vam šotor skoraj odnese, samo nemočno opazujete dogajanje pod streho ali v avtu…v daljavi nad morjem pa še vedno vse črno in grozeče in si mislite:«Na evo, pa je šel morski vikend u franže.« Brezupno gledate v nebo, dežne kaplje tolčejo pleh vašega avtomobila, šotor je ves moker…huh…najprej se jezite, bentite, preklinjate, v vas vre:«Saj pa so napovedali lepo vreme. Kaj je zdaj to?«…in se zlekneš tja na zic avtomobila, prižgeš radio, prižgeš cigareto in si rečeš:«A jebi ga.«…potem pa kar naenkrat dež poneha…tako hitro kot je prej nevihta prišla, se je zdaj umaknila in nebo se razjasni in sonce posije na full…waaaaa…noro…kot bi se zgodil ČUDEŽ!…vse je spet tako kot je bilo. NE! Nebo je sedaj čisto brez oblačka, zrak je svež, čustiš kako ti vonj morja in svežega veterca boža nosnici. Galebi priletijo iz svojih skrivališč, gostinci postavljajo vrtove, celo rože in drevesa se po nevihti zdijo…magični in kar naenkrat začutiš v sebi ta čudež življenja. Življenja samega. Vsaj jaz sem ga…po tisti hudi hudi nevihti, ko sva kampirala na morju. In to je to.

Ljudje smo del narave, a se vse preveč izgubljamo v plastičnosti civilizacije in iščemo potešitev in »raj na zemlji« v stvareh in ne ljudeh in naravi.

Naj zaključim zdajle ta zapis z vse prevečkrat spregledanim stavkom :  za vsakim dežjem posije sonce in pa:

MIRACLES DO HAPPEN…ko smo se z vsem bitjem in srcem odprli življenju…ali kot je rekel Einstein:“There are only two ways to live your life. One is as though nothing is a miracle. The other is as though everything is a miracle.” 

 

Take care, objem

Sharing is caring :

One Comment

  1. poklon Teja :)

Leave a Reply

%d bloggers like this: