»Električni pastir in podivjan b’k’c (bik)«



Že včeraj (no mal prej no, ker že včeraj sem naredila epski premik v projekt »Teja živi zdravo z naravo« in prehodila vsaj 3 kilometre do bližnje šume in sem pol čist zabluzila med veverice in srne)sem se odločila, da si končno obujem superge in pičim laufat. In danes mi je ratalo. Ne samo ratalo, tale moj tekaški podvig je bil danes pa prav res vsega dnarja in truda vreden. Že zjutraj sem vedela, da se bom danes počutila dobro. In pod »dobro« se pri meni sklepa to, da so vsi ostali takrat bolj tečni kot jaz ( kar pomeni, da bom jst super fino in fajn. Res sem ugotovila, da če so zjutraj okoli mene ljudje dobre volje, bom jaz obvezno čist bedne volje in nadrkana. Tko, da če hočete, da se mamo fajn, bodite vi slabe volje, ker pol sm jst lohk dobre 😉 )) da bom produktivna, da bom delala, da me ne bo bolela glava, da bom depro poslala surfat v wc školjko (karkoli si boste pri tem predstavljali bo ok J ), da si ne bom vrtela komadov za žile rezat in da bom cool. Zato sem si prejle dejansko obula superge, oblekla kratke hlače (jebeš celulit) in pičila do bližnjega gozda. Oz. danes do polja. Pa sem šla. Vsa navdušena in prepričana, da bom prelaufala vsej 2 kilometra.

In potem najprej prilaufam do enih konjev. Obožujem konje. In ker sem ponavadi samo s strahospoštovanjem laufala mimo, sem se tokrat odločila, da pa jih mal pobliže pogledam. Da jih pobožam. Da jih začutim…to njihovo energijo. In se lepo mirno približam ogradi, stegnem roko proti glavi rjavega konja in BZZZZZ!!!«#$%&/()=?=)(/&%$#«Jebeni električni pastir!!! NE ŽE SPET!!!???…Že drugič v enem mescu! ( par tednov nazaj sem pa dva osla nadlegovala za ogrado in nisem vidla električnega traku in me je čist skurlo)V srce me je zabilo. Prav uno, za dol past…boli k ne vem kaj. »Tejaaa!! Pa koja si ti budala res?!«…sam ne, pol k je prvi šok minil sem postala jezna na tistega, k je dal konje za električnega pastirja. Že res, da so 4x večji od mene, ampak TO BOLI!…nikakor nisem za to, da je žival, tako lepa in nežna, kot je konj, zaščitena z eletriko. Nezaslišano! In sem laufala dalje…

Pa pridem nato do enega večjega pašnika, ki je bil ponavadi prehoden, zdaj pa je tut ta vrag zaščiten z elektriko. In pasejo se krave. Lepe rjave Micke in par malih Ferdinandov. (sej ne, da je bil tam tut bik-ono PRAVI BIK Z JAJCI, ki je prav prefrigano od daleč opazoval ta svoj kravji harem in otročad-jst ga valda nisem opazla)Kjuuuut. »Samo, kako bom jaz zdaj prišla na drugo stran pašnika?Ker nazaj pa lih nebi laufala.« Pa ni bil toook velik pašnik. 30-40 m do ceste kamor sem jaz hotela priti.

»Ok, sej kravice ležijo. So mirne. Pa čist na drugi strani pašnika so. Kaj pa, če se jst splazim pod tole elektiko in sam hitr laufam čez pašnik, pa bom lepo na drugi strani? Saj kaj mi pa bojo? Sej so sam krave. Lene in nažrte sena. Ja. To bo to. Bom jst laufala čez pašnik lepo kot, da nič ni. Jaz njih ne vidim, one mene ne, pa smo zmeneni« ( ITAAAAAK Teja…ta ti je pa ratala )

In se spravim tam pod tisto elektriko (tokrat sem bla reeeees pazljiva in ni me streslo-juhej!) Sam pazi ti hudiča!…tečem in ena krava vstane in ona, da bo hodila na to stran ko sem jaz. Ampak ne! To je faking BIK!!!!…in on vedno bolj hitro hodi…in jaz laufam…fak! Bik laufa proti meni! Zdej so se mi zabliskala tista jajca k jih je mel do kolen ( a majo kolena krave pa njihovi tipi pa to? Ne vem…nima veze)…joooj …Teja sam laufiiii…”Nemoj, da te bik uhvati…najebat češ…mogoče tut dobesedno…kva jst vem.” ….jaz sam še par metrov do cilja, spustila dušo in fentala skor svoja kadilska pljuča…NČ JASN od kje ta bik zdej kle? Pa kaj mu ni jasn? Nism jst krava! Tam maš krave (one pa mirno, kot da nič ni prežvekujejo tisto nevem kolikokrat izbljuvano seno in prav bedasto gledajo v celo dogajanje).

Nakar se en kmet tam (ne vem od kje se je najdu) zadere:«Beeejž ejga. Laufi ejga!«…cela drama…in tam na cilju spet ta elektrika. Za las sem se izognila šusu in kr padla tja na makadamsko cesto pred unga kmeta. Umrla skor. Res. Adrenalina na polno. Vsa zadihana in s tabelim na očeh pa sedeča tam na pesku, sem vse kar sem zmogla rečt modelu:«A ste vi z gorenjske?«( ker res je blo to tist moment naaajbl važn a ne? ) In se mi model smeji:«Nism ejga. Sam tale b’kc vm je pa dau vetra ejga. Je potrebn ejga. Mu Dunja noče dat. A bote en šnopček, da k seb prijete?« ( mislim kva folk šnopc kr s sabo okol nos? Na kmetih je res vse zbrkano no. :) )

Ma stari, temule »b’k’cu« jst zdej jebem vse svete. Pa seb tut. Sam ne. Njemu bolj. A nima tam krave? Naj njih naskakuje! Pa ne mi z šnopcem, k ne pijem in živim zdravo…če pa bi me že dobu v kakem blesavem momentu pred mesecem dni, bi ti pa kr celo flašo zaplenla pa spila na eks :) Od hudga šoka, da se razumemo 😉

Vglavnem…krava je lohk tut bik, če nisi lih s kmetov doma in če laufaš čez njihov prehrambeni habitat v fluorescentno zeleni majci. Ne ga srat! Sam stran od krav! :) Niso tko simple pa nedolžne k zgledajo…

No tako je šel moj današnji jogging!…prešvicana, polna adrenalina IN elektrike in pomoje clo kako kilo lažja.

Skratka dejstvo je DA IMA TEJA VEČJO SREČO KOT PAMET V LAJFU pa, da bi bil na tale moj epski športni podvig sam Rugelj ponosen (pa še šnopca nism zvrnla…), jebemu svet :)! Zdej pa, če tale dan ne bo sam še boljši, pol pa tut ne vem :)

 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: