»She’s got nothing on… but the radio«



Od kar pomnim je bilo moje življenje močno prepleteno z radiem. Vse skupaj pa se je začelo v 90ih, ko je bila blazno popularna Gama MM in stari kasetofoni in kasete na katere sem snemala moderatorje. Haha. Najbolj bizarno pa je pomoje bilo to, da sem klicala takrat na radio za glasbeno željo in v prvi vrsti predvsem zato, da sem med tem, ko sem čakala, da me povežejo k spikerju v eter, jaz lepo na kasetaču stisnila record, da bi posnela to kako je jaz tam z modelom pogovarjam J…pismo, te posnetke bi zdajle bilo tut epsko imet. Pa pojma nimam kam vse so šle tiste kasete. In še prav dobro se spomnim, ko sem mislim, da že tretjič takrat zjutraj ( pred šolo, mislim, da sem bila 6 razred )klicala gospoda Ravnatelja( tip je bil res CAR. DJ-jal je samo z eno roko, ker druge ni imel. Pedenal tam tiste reglerje, moderiral in se menil s folkom. Ampak to niso bile moderacije, kot jih slišimo zdaj na radijih. Klicali smo ga dobesedno zato, da SMO SE LAHKO POGOVARJALI Z NJIM. Samo, da ti je on tam TEBI namenil nekaj besed. Pol si se sam počutil kot največji car. Tut, če ti nebi dal tiste glasbene želje. Haha…pogrešam take spikerje v teh časih. Spikerje, ki ne rabijo vnaprej pripravljenega teksta, ampak dvignejo regler in BAAAM- govorijo…in tudi nekaj povejo. Carji. Karakterji. Uf…kr naježi se mi koža, ko samo pomislim…ampak žal se naše radijske postaje takšnih v velikem loku izogibajo. Zakaj? Zagotovo zato, ker so nepredvidljivi, nevodljivi in ne jebejo ništa. Njim ne more urednik uletet v studio in jih nahrulit kaj za vraga si rekel v eter. Ali pa bognedaj, da bi jim rekel:«Povej to in to, tako in tako.« Ma ni šans. Ni teorije. Ego puca sto na sat. Zato pa nekega slovenskega Howarda Sterna pri nas ni in ga ne bo. Ker bi sesul celo radijsko sceno. Ampak a ni to poanta radia? Da daš ljudem poleg dobre glasbe tudi spikerje s karakterjem? Ne vem…zaenkrat bi bilo razmišljati karkoli v tej smeri zgolj boj z mlini na veter. Piha preveč v smeri kapitalizma kot pa v smeri tistega kar bi moralo. Ok malo sem zašla J )

Torej klicala sem g.Ravnatelja, da ono mal popričava. In model mi prbije:«Teja, ti bi mogla delat na radiu. Ker čutim tako. Ker maš super glas in ker si gobčna. Kaj praviš?«…in jaz seljačina iz jednog sela, vsa paf- v smeh in čist konc s koncentracijo. Mislim, haloo?…G.Ravnatelj je rekel, da bi JAZ mala seljanka morala delat na radiu!…ok ajd sem si mislila svoje. Kaj pa bom smrklja stara 12 let al koliko let (se ne spomnim več)vedela kako se dela na radiu. Dej ti men zdej lepo glasbeno željo pa grem jst v šolo. J

Potem pa mine leto oz. leto in pol. In POKA! Po nesreči res padem v eter lokalnega radia, ki se je takrat odprl v našem kraju. Moja mati je bila tudi voditeljica in sem pač hodila z njo na radio. Sedet k tehniku in gledat kako zadeve tečejo. Pa sem kr malo pozabila takrat na besede g.Ravnatelja. No in tistega večera je bila ravno neka otroška oddaja, ki jo je vodila in producentka te oddaje reče:«Daj Teja, boš ti dones naša gostja. (pač otrok sem bla itak)…sam pejt noter v studio pa sodeluj kar te bo voditeljica vpraša.« Pa ja! Valda. Why not?Pač bom sam tam zraven pa kaj rekla, če bo treba. Če me bo voditeljica kaj vprašala. In se vsedem za mikrofon, pa rdeča lučka…pa jst čiiiist neobremenjena…spomnim se samo, da je bila tema nekaj o gasilcih. Kao-predstavljamo poklice. In me voditeljica (ki je bila seveda moja mama. Morda se zato nisem kaj preveč sekirala kaj in kako bom povedala) nekaj vpraša,…in iz mene se kr vsujejo besede. Bam, bam bam!…tehnik in producentka zunaj čez studijsko okno samo odprtih ust. Men pa NČ NČ jasn! »Kaj je zdej…a sem kej narobe rekla?« Pa vidita, da sta me malo zmedla in mi začneta ploskat. »Aja? A ok je?…ja pol pa sam pejmo.« No mislim, da ni treba razlagti posebej, da so me potem komaj spravili iz studia. Ma NORO FAJN FILING!…V tistem momentu sem vedela kaj si želim počet v življenju. RADIO to je to. Kakšen adrenalin. Noro!…ko kar naenkrat začutiš, da si našel svoje mesto pod soncem. Da nekam greš. Da te bo to nekam peljalo. In me je odpeljalo. Noro sem uživala v etru in v kreiranju oddaj. Po cele dneve sem visela na radiu. Joj, ko bi lahko takrat šolo pustila, bi bila gor cele dneve. J Takrat je zame vse ostalo izgubilo čar. Samo še radio. Vsak dan. 7 dni na teden. Sedela tam, gledala, poslušala, absorbirala, …že takrat sem se naučila zelo veliko o človeškem egu. Ker radijci so največji egoti kar jih poznam. Ok samo bila sem še otrok in se me te stvari niso tolk dotaknile. Sem pa že takrat videla kako so tiste, ki so bili res dobri želeli potlačiti na dno. In pa naučila sem se tudi tega- BITI PERFEKCIONIST NI OK. Ne maram moderatorjev, ki so perfekcionisti, ki se po vsaki spiki v etru, držijo za glavo:«Joooj, Brnik sem naglasil narobe.«…pa potem secirajo vsako besedo za nazaj in naprej. In se nosijo, kot da so prijeli Boga za jajca. Halooo?…daj relax…

Mogoče sem ravno zaradi tega potem v prihodnosti težko shajala z avtoritetami na radijih. Ker so zahtevali perfekcionizem. Govorne vaje. Pisanje tekstov za eter. Lovili so te za vsako besedo…za vsak lapsus. Vglavnem…neeee…radio ni plastika. Radio je ŽIV MEDIJ. Pa kaj, če kaj poveš narobe ali pa butneš v smeh. Bodi iskren. Bodi ti ti. Ne nekdo drug. In to me je vedno jebalo kasneje, ko sem postala zgolj ena od mnogih radijskih voditeljic. Padeš v eno skupino moderatorjev, ki so vsi isti. Točno naučeni kdaj z glasom gor ali dol. Vse vse napisano par ur prej. In na koncu sem iz voditeljice, ki je znala it v eter brez teksta postala totalna lutka, ki ne da ni znala, ampak SI NI UPALA  karkoli povedati iz glave. Ker se ODNAUČIŠ. Ker ZAČNEŠ DVOMITI SAM VASE. Saj ne rečem…veliko VELIKO sem se naučila in delala z veliko dobrimi radijci. Ampak počasi sem začela izgubljati sebe, svoj karakter. In ko se to zgodi, ko začneš z odporom delati na radiu, ko ti je težko sploh it na radio…začneš delati napake. Padaš v konflikte z ljudmi s katerimi delaš. Postaneš tečen. Sam sebi in drugim zoprn. Verjetno kaj kmalu tudi poslušalcem. No in potem je čas in je pošteno do radia na katerem si, da se umakneš. Da pustiš, da barka pelje dalje. Pač brez tebe. Bila sem psihično že tako izmozgana in prazna, da sem na neki točki radio celo sovražila….grozn filing.

Že res, da v vsaki službi obstajajo pravila. Ampak jaz radia nikoli nisem čutila kot samo tam neko službo. Ampak kot poslanstvo. Kot nekaj kar jaz sem. Ampak potem smo vsi začutili, da je čas, da se umaknem in sem se.  S težkim srcem sicer, ker ipak je radio moje življenje in zdaj po letu dni in pol brez etra, ga noro pogrešam.

Leto in pol sem zdajle dobesedno blodila po tem svetu. Nisem mogla ne nazaj v sebe ne naprej v sebe. Vsi so me spraševali zakaj se ne vrnem na radio. Zakaj sem šla. Saj me je prijelo, da bi se vrnila. Ampak to je bil ševedno samo moj EGO. Češ- »Pismo Teja, daj lej kolk si že nardila, zdaj pa boš zginla s scene in vsi te bodo pozabili. Zakaj je oni lohk na radiu, jaz pa ne?«….čiiiist napačno razmišljanje. In sreča je bila, da me ni nihče klical in vabil na radio nazaj, ker bi verjetno šla na radio samo zato, da bi pokazala ( ne vem komu sicer ), da sem še vedno in the game. Pa tut če nimam nič pametnga za povedat. Sam, da sem tam in da se sliši moj glas.«  Vglavnem čist brez vezna sem bila. Potem pa sem dojela počasi.

Nič ni narobe, da se umakneš…za nekaj časa. Moram pa priznat, da me je z umikom iz etra zagrabila neka čudna eksistencialna panika in depresija. Kot bi vsa leta dela na radiu dobesedno izpuhtela nekam. Najhuje pa je bilo, ko so mi ljudje pisali, da:«Zakaj si šla? Pa ne no. Pa a ni škoda?«….aaaa….fak- jaaa dejte me zdej še bolj sekirat, da sem nardila življensko napako, ker sem šla. L…

 

Ampak saj- kaj pa naj vam sploh povem? Kaj naj vam dam preko radia? Vremensko napoved in prometne informacije? Ne ne morem več. Ne vem kdo sploh sem. Ne mi omenjat radia in tega kako fajn sem vam bila.

In potem kar naenkrat- Teja its time. Ampak ne gre tako hitro. Pošiljanje prošenj naokoli, da me vzamejo in odgovarjanje tistim radijskim postajam, ki so se mi javile same, da bi me imele, ampak se ne vidim pri njih…faking naporno.

KAJ PA, ČE BI JAZ NEKAJ SVOJEGA NAREDILA? PODCAST!

In evo- že v sredo snemam prvega. S prvo gostjo. Podcast-MALO MEŠANO NA JEZIKU; v katerem bom govorila karkoli in gostila kogarkoli bom JAZ želela. YES!….Nič počasi, sam pejmo!….in tako bom svoj povratek na sceno naredila malce drugače. Po svoje. Here i go again on my own!…

Podcaste boste lahko poslušali tedensko na moji spletni strani pod zavihkom-PODCAST in na iTunesih! Juhuhu…s tem ne bom nikomur najedala v etru ampak me bo poslušal tisti, ki me bo želel. Terna! Tut sama sebi ne bom tečna. In ne bom obremenjena. In komaj čakam, da se vsedem za mikrofon.  In da bo filing, kot da delam v živo v etru, bom podcaste snemala v profi radijskem studiu ;)…s profesionalno ekipo, ki bo skrbela za to, da bo celi paket slišat PERFEKTNO!…od jinglov, do zvočne kulise, do tega, da tehnično podcast na svetovni ravni.

Vglavnem NAVDUŠENA SEM! Im back! In upam, da me boste poslušali 😉

 

Uf sem naložila enih stvari tukaj. Hvala, če ste prebrali. In hvala, ker me spremljate.

Zdej se mi pa že mal blede od vseh teh črk in ekrana. Grem zdaj…pripravljat materjal za prve 3 podcaste, ki jih bom snemala že ta teden <3

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: