Ode to depression

Depresija je, vsaj tako jaz na to gledam, eden iz med načinov, kako se telo zaščiti oz. če se izrazim računalniško-postavi sleeping mode. Takrat se kar naenkrat izklopijo funkcije normalnega delovanja-dihanje deluje izmenično- počasi/hitro, celo sluh in vid se upočasnita in vse vidiš in slišiš črno belo. V mišicah čutiš nek čuden hendikep, saj je takrat že »sprehod« do stranišča prav poseben podvig, kaj šele do trgovine ali službe. Vključijo se neke posebne preživetvene funkcije pračloveka, ki je moral bežati pred divjimi zvermi-panika. V glavi pa kljub temu nevro-transmiterji delujejo kot nek prav posebej počasen prevodnik električne energije ali pa raje- če si predstavljate zelo slabo internetno povezavo. VKLOP-IZKLOP-VKLOP-IZKLOP-VKLOP-IZKLO. Tako nekako delujejo takrat možgani. Tako nekako se takrat človek počuti.

Treba pa je vedeti, da ni vsak občutek depresije (slaba volja, nezainteresiranost, žalost…)DEPRESIJA.

Moja izkušnja z njo je TA PRVA varjanta-ko misliš, da si depresiven, pa dejansko nisi. Nisi tisto-klinično depresiven. Samo potrebuješ recimo temu-spremembo. Spremembo v življenju, delovanju, dojemanju, malo tolažbe, ljubezni, miru, narave, odklopa od stresnih dejavnikov. Ker, če za to ne poskrbiš že prej, se bo vklopil alarm za preživetje. Rdeča luč, ki je vedno glasnejša. In takrat imaš dve možnosti- ali tega ne opaziš kot priložnost za spremembo in greš do prvega zdravnika, ki ti bo lepo predpisal zdravila ( seveda, ker ne moreš kar vsak trenutek v življenju it nekam v džunglo in se odklopit in zadihat, ampak MORAŠ FUNKCIONIRAT TAKOOOOJ )ali pa greš v džunglo, ali pa vzameš mesec dni dopusta vsaj in se skušaš začutit in spočit in …bilo kaj. Da se marsikaj in ponavadi je slednje tudi najbolj efektivno. Ampak žal- je to skorajda nemogoče v teh časih, ko si v službi pač hitro zamenljiv in si takšnega altruističnega zdravljenja ne moreš privoščiti.

No v tem blogu bom napisala svojo čiiisto prvo izkušnjo in tudi to kako sem JAZ preizkusila obe opciji. Potem pa se boste morda lažje odločili kaj in kako s svojo depro oz. slabo voljo. 😉

Ko sem bila stara 17 let smo prav veselo žurali in se rekreirali z raznimi Xi in speedom, travo in alkoholom. Sama sicer nikoli nisem bila tip človeka, ki bi temu sranju podlegla v taki meri, da ne bi zmogla funkcionirati v every day lifu. Šolo sem delala z odliko, torej zakaj pa ne?….Gavioli vsak vikend pa sam pejmo. 6 mesecev potem pa BUM. Zbrka v možganih. Depra. Telo se je uprlo. Pokurla sem prav ves naravni serotonin in dopamin v možganih in naj sem pojedla še tolk teh plesnih substanc- sem se na partiju lahko samo še zavlekla v nek kot in gledala v premikajoča, plesoča telesa na flooru. Glasba ni imela več nobenega čara. Ljudje okoli mene so se kar naenkrat zdeli največji tujci ever. Ni bilo več sreče zaradi samega dogajanja niti občutka ljubezni- vsi mamo vse radi in smo najjači frendi. Evo-zadeva raversko dno. Dost je bilo. Takrat sem pač šla k svoji osebni zdravnici vsaj zjokana,deprasta, shujšana na ubogih 41 kg… da ne morem več, da lajf nima smisla, da se tut drogirat nočem več, da naj mi pomaga.

In ona? Receptek-poka-Paroxat. A?…antidepresivov pa jaz ne bom jedla. Aaa…ko prebereš vse tiste stranske učinke…uf…pa jaz bi se rada počutila bolje ne pa slabše. Pa sem jih vrgla vse skupaj v stranišče. Šla spat. Naslednji dan vstala in naredila najbolj pametno potezo ever. Superge na noge in piči v gozd laufat. Prvi teden sem se komaj vlekla tam po šumi. Potem pa vedno lažje. Takrat sem se po naravni poti, brez kemije ozdravila depre. Trajalo je slabe pol leta. Vsak dan tek, slikanje, meditiranje, tek, slikanje…itd. Pol sem SE PA DOBESEDNO ZBUDLA! BAM!…Čist drug svet…možgani delajo sto na uro…vse je kul… kr naenkrat SI ŽIV! ČUTIŠ SE ŽIVEGA!

 

Torej depro, ki je nastala na podlagi čistega kemičnega neravnovesja-se da pozdraviti BREZ KEMIJE oz. zdravil. PIKA. To nam je zdaj jasno.

(priznam pa, da je živa umetnost OBDRŽAT TA FILING…in ravno zato, ker sem obstala oz. zaspala na lovorikah in spet začela nekoliko bolj nezdravo živet-se mi je slabo počutje ponovilo.)….in potem si človek včasih kar zaželi, da bi te tam eno belohaljec zadrogiral z zdravili pa da ne bi čutil nič NIČ VEČ!

 

In zdaj drug drug del oz. nadaljevanje.

Druga depra je prišla od nikoder. Bom rekla, da je ni sprožilo nikakršno neravnovesje v možganih. Zgolj splet okoliščin. Ja tiste okoliščine, ki bi za zdravilo potrebovale mesec dni v džungli. Pa nisem se imela časa ukvarjat sama s sabo, kot takrat v srednji šoli. Simptomi pa so bili isti. Tako, da ja, človek sploh ne ve kaj za vraga je zdej to- kemično neravnovesje ali zgolj ranjena duša in energija na nuli.

In ker sem morala pač vsak dan delati, z nekaj minimalca bolniške, ker sem imela pač tako razumevajoče šefe, sem pač šla rečvat to svojo krizo s tableti.

Piči miško- Prozac 100 mg vsako jutro. Bit češ bolje. Pač sej so ga jedle tut največje svetovne zvezde. Že mora bit ok. Hahaha…jebeni ego v moji glavi. Največja napaka. Ampak ajde- zdela se je dobra ideja. PROZAC-Prozac, zdravilo za zdravljenje depresije, je eno najbolj znanih, pa tudi najbolj spornih zdravil v zgodovini sodobne farmacije. Postal je celo več kot zdravilo: spremenil se je v kulturni fenomen, bil predmet intenzivne medijske fascinacije in dosegel celo “zvezdniški” status, saj je pristal na naslovnicah uglednih revij in bil tema številnih televizijskih pogovornih oddaj. Vplival je na življenje cele generacije Američanov in s filmom Prozac nation, posnetim po istoimenski knjigi Elizabeth Wurtzel, vstopil celo v popularno kulturo. Nekateri so ga kovali v zvezde, saj naj bi pomenil kar panaceo, zdravilo za vse težave duše, drugi so ga zaradi domnevnih hudih stranskih učinkov, kot je sprožanje agresivnosti in samomorilnih misli, strmoglavljali v brezno.

Hahaha…a res to jaz rabim? Sliši se kr mal fancy. Pa kr mal scary.

No naj povem, da ta zadeva zjebe v glavi še tisto dobro, kar je še ostalo.

Kak mesec dni traja, da se ti zadeva vkalupi v tvoje možgane. Pa saj nekaj sem o tem na mojem blogu že pisala. Občutki paranoje, preganjavice, ko sem mela filing, da me želi nekdo ubiti. Halooo? Jaz sem bila samo mal slabe volje, pa žalostna…kaj je zdaj to?…pa mi vsa zdolgočasena zdravnica napiše še neka pomirjevala pa uspavala. Jok brate, odpade!…bom jst kr brez teh specialnih dodatkov.

Pa sem zdržala…glavo prepričala, da me nihče ne želi ubiti, da me pred studiem nihče ne čaka…itd.

Ampak od takrat dalje, ne morem rečt, da je šlo navzdol….le da dejansko postaneš pacient. In potem si 6 mescov na eni kemiji, pol na drugi, pol dobiš spet nekaj tretjega,  Prozac, Cymbalta, Cpralex, Zoloft… pa potem, ker si itak od teh ADjev ceu blesav, ti zlo radi napišejo še kake stabilizatorje, pomirjevala, uspavala, antipsihotike…in kr naenkrat si lekarna na dveh nogah. In kar naenkrat iz ene uboge deprice nastane cela paleta novih simptomov in diagnoz in leta minevajo. In pogledaš nazaj in si rečeš:«Shit, pa jaz to žrem že 8 let!« In je kaj bolje? Niti malo.  Malo je pa malo ni. Ampak večinoma ni.

Da ne omenjam niti kako kruto je odvajanje od tega sranja. Vse te boli, slabo ti je, vrti se ti, nizek pritisk imaš, lahko tudi skupaj padeš- kar se je meni zgodilo, mišični krči…za znoret. Pa ko rečeš tam onim belim haljam, da ne moreš, da te noge ne držijo več, ker so krči prehudi, ti rečejo:«A smo ti mi krivi? Vzemi tu Zoloft, pa ti bo bolje.« »Ne jaz bi raje B-kompleks, ker to pomaga pri mišičnih krčih in odvajanju ( itak logično, sej ne da tut na netu vse lepo piše)«…ne tega ti pa ne damo. In potem si tam ves blesav in jih malo da ne na kolenih prosiš naj ti pomagajo, da se spucaš te kemije….ampak NE NE- oni niso tam zato, da ti POMAGAJO PRI NORMALNEM PREMAGOVANJUU DEPRE, oni so ta zato, DA TE NAFILAJO S KEMIJO!…in potem ves ubogi in na koncu z močmi, ker te mišice tako bolijo in hodiš okoli kot kak pijanc, rečeš ponižno in skesano:«Prosim dajte mi tist Zoloft. Se opravičujem, ker sem tako neumna, da nisem želela te vaše pof**** kemije.«

Vglavnem- mislim, da ste nekak dojeli, da se kemija ne obnese in da NIKAKOR niti pod točko razno NI OK, da obvisiš na teh medikamentih. Ker to kar ti pa ta kemija naredi pa ni…ni vredno niti poskusit! RES NE! Pa, če vam kdo reče, da se ni prav odvajat sam in kar nehat vse skupaj jemat-bullshit! Dol s tega sranja in to takoj. Pa, če je še tok težko. V NARAVO!…PA DIHAT….PA SI PREDVSEM DOVOLIT ČUTIT!…Ker na ADjih tud filingi postanejo kar nekaj. Na določenih tut jokat ne moreš. Da ne omenjam tega, da kar naenkrat ne veš več-KAJ TO ORGAZEM SPLOH JE! Zjebe te na vseh platformah.

Zdaj sem se odločila, da vse skenslam. 14 dni že brez Zolofta in slab teden brez alkohola ( in zgodba se ponavlja- mišični krči, ki zdaj huh na srečo niso tako hudi kot takrat- vrtoglavice, pekoč občutek na koži, občutek pijanosti -ki pa ni tok fajn kot pijanost dejanska haha- , tresoče roke, nenormalna utrujenost, nihanje razpoloženja iz minute v minuto….AMPAK tokrat se pa ne dam…)Pa naj se čiščenje začne. Čakam samo še, da tale odtegnitveni sindrom mine, potem pa superge na noge in piči v gozd. Laufat. Švicat! Predelat to depro, ki to ni. Spucat svoj organizem vseh strupov. Spravit možgane na normalno funkcioniranje.

 

JA DA SE!…

Zdaj sem vam dala dva primera iz prve roke. Še veliko bi lahko napisala. Morda nekoč še bom. Ampak recimo, da sem povedala BISTVO! In ena od pomembnih stvari pri »samozdravljenju depresije in raznih odvisnosti« je- NE GLEJ NAZAJ AMPAK NAPREJ. Tako, da mogoče pa ne bom več nič napisala. Ker na tej kemiji je bilo več slabega kot dobrega. Torej zakaj bi se vračala nazaj, ko pa grem zdaj z čisto glavo naprej. Skoraj čisto. Ker se da. Ker človek potrebuje le- zdravo hrano, gibanje, pozitivno razmišljanje in dobre prijatelje.

Tako, da DO NOT- ponavljam-DO NOT TAKE THIS DRUGS! ….Če si hočete dobro. Če pa se vam ne da potem pa …hja…recept vam bodo z veseljem napisali ;)…ampak potem boste hitro imeli s sabo še več dela, kot bi ga sicer.

Tako, da ja…vse preveč je napisanega o tem kako si s kemijo lahko popraviš življenje. Jaz pa bom zdaj raje pisala o tem- kako si lahko BREZ KEMIJE pomagaš pri premagovanju depresije, stresa, panike, odtegnitvenih simptomov…itd. Mogoče pa bom s tem komu pomagala. Sebi zagotovo bom. Tudi pisanje pomaga.

Zdaj pa grem…spit kavico, poslušat ptiče in otroke, ki se derejo pod blokom, prižgat en cigaret ( okt ut to bom počas skenslala, ampak o tom potom…)….počasi….naprej in ne nazaj.