Claire De Lune



Bil je res lep zgodnje pomladanski dan. April se mi zdi. Torek. Peljala sva se proti Kamniku…prvič v življenju sem se peljala v tisto smer. Lep razgled moram rečt. Vse zeleno…griči in polja…«Narava se prebuja.« sem si rekla v mislih. Prekrasno. To potrebujem. To potrebujeva oba. Mir. Nravao. Ptičke. Da se spet združiva v eno, tako kot se znava.« in v mislih sem slišala Debussyjevo- Clair De Lune…melodija, ki obeta, čeprav se v ozadju sliši črnega laboda iz Labodjega jezera, ki pravi.«Ne bo uspelo, no bo. Ne bo! Ne bo!…« Ampak ga je Debussy utišal zaradi same lepote dneva in sonca in temperature in…UPANJA! Takrat sva oba čutila, da se podajava na novo pot. Kupil mi je knjigo » Pot samouresničitve.«…debela bukva, ki pa je nisem prebrala. Sem si mislila:«Bo že še čas.« Kaj pa Rugelj ve?…Kljub obetavnemu dnevu sem čutila ….cmok v grlu, ker ipak nisva šla ravno na sladoled v Kamnik in gledat lepe griče…ampak…k zloglasnemu Perkotu. Perkotu, ki je predelal in oddelal dril Janeza Ruglja. Jah ja…kdo se boji Ruglja? Midva ne. Takrat!Jaz pa sem se ga bala. Bala sem se soočenja s sama s sabo. Ampak saj je mrtev, sem si mislila.

In sva se ustavila še na Petrolu…klasična postojanka zame: čiki in Red Bull ( da ja ne bi zaspala na poti življenja…),…

Gledala sem ga…kako vozi avto in je tiho…zatoplen v svoje misli…mislila sem si:««Saj tega nisem vredna. Naj me Tam kar DUH Ruglja pokoplje in pove, da ne zmorem, da sem faliranka…da…«…naj pač najde nek…izgoivor zame, da je z mano nekaj narobe.

In sva se pripeljala v Kamnik. Točno pred njegovo hišo. Stara- prenovljen hiša, ki je dišala po zgodovini…po letih…po stoletjih, v katerih so se iskali in morda- našči ljudje- morda tudi kakšna sorodna duša. Ne vem. Hiša stoji poleg samostana. Parkirala sva.Spogledala sva se. »Res TO želiva?«…to, da naju nekdo analizira in secira na koščke? In kaj če nama reče, da nisva za skupaj? Kaj, če sem jaz samo otrok in ti moj starš? Kaj, če sem prekruta? Kaj, če me ubije z besedami? Kaj, čeeeeeee…«?

Verjamem, da se nama je takrat obema v mislih porajalo nešteto vprašanj…Mene je bilo najbolj strah tega, da mi bo model rekel:«Uničuješ ga. Pusti ga da gre.«….ne ne ne ne ne ne!!!!…Tega ne pustim….

In naju je sprejel…v tistem poznem aprilskem zgodnjem večeru….meni v glavi še vedno Debussy igra svojo Clair De lune…in zraven malo Vandime Iztoka Mlakarja.

In sva šla…velik dečko poknončen…Očala ala John Lenon…naju pelje v zgornje nadstropje…ozke stopnice…vonj po indijskih palčkah…Jaz pogledam »Njega«…vidim v njegovih očeh upanje in željo, da nama bo to pomagalo….Vidi moj strah. Mojo negotovost v očeh. V meni pa želja- biti boljša- biti drugačna- biti trezna…in biti PRIZNANA kot, da nisem jaz TO, kar pravite, da sem. Jaz bi samo rada šla. Šla stran od te stare hiše polne zgodovine, polne slik, ki jih je nabral v vsem tem času, ko se je odvijala knjiga:«Poletje je dalo na glavo klobuk.«….toliko zgodovine..toliko minevanja…čustev….NE TEGA JAZ NE ZMOREM. NE ZMOREM NITI SVOJE ZGODOVINE PELAT. PROOOSIIIM  GRRREEEVAAAA DOMOV…

Ampak VIDIŠ…VIDIŠ v očeh partnerja to bolečino, ki si mu jo dal..prizadejal…in si v momentu želiš zamenjat z njim. »HEJ SAJ PA NI TOOOO TOOK TEŽKO. PEJT NA MOJE MESTO. SPIJ NEKAJ. VESELI SE……SMEJ SE…PLEŠI….POL BO ITAK MAL TEME…AMPAK SE NE BOŠ SPOMNIL…SEJ JE VSEENO…TEBI BO LAŽJE…« Jaz pa takooooj vzamem nase to bolečino, ki si jo imel na sebi ves ta čas.

In sva pozvonila. Tam na starih vratih. In je prišel odpret. Zloglasni učenec Dr. Janeza Ruglja. Prijazen dečko. Bivši alkoholik. Ma ne vidi se mu. Na hard je model. Jaz sem mislila, dabom prišla tja in  zavrtela svoje oči li puppy eyes…pa ni šlo. Spregledal me je. Takoj….aaaaaa….sovražim vonj Indijskih paličic. Razo-orožijo me. ŠE EN IZGOVOR. Vem…

Nah ja…

Sva se vsedla tja…jaz sem se vlekla v stol cela. Ne vidiš me- ni me. Hja..pa me je videl. Preveč. »Neeee,….stran hočem. Nisem jaz takaNimaš prav…in imaš. Vem, da imaš. AMPAK JAZ NOČEM. JAZ BI SE CARTALA. JAZ HOČEM ODEJICO. HOČEM, DA ME NEKDO BOŽA IN REČE, DA BO VSE ŠE OK.«…LPa ni bil nežen…o ne…

Kruto me je soočil s tem kar…sem…očitno…oz…niti ni bil direkten..zgovarjal se je na besede pokojnega dr. Ruglja in rekel:« Vi ste …lena…brezposelna…samovšečna…vase zagledana …kot bi rekel Ruglej:PARAZTIT!«….

Kruto ampak…resnično…najraje bi zbežala stran takrat.

Pa nisem mogla. Pred mano neka stara obnovljena miza polna papirjev…spisev…po Ruglju….spisi…spisi in spisi…dnevniki in planinarjenje…( sem si m islila- jooooj kaj te ljudje zamujajo med tem ko to pišejo…ampak zdaj vem, da pisanje CELI RANE…in zato to zdaj pišem…ker lahko…in ker vem, da bo morda nekomu nekoč pomagalo…)

Lepo je blo tam pri njemu. Čutil se je dug Ruglja. Občudujem ga, čeprav je bil KAO AMPAK RES KAO SEXIST. Ni bil!…samo znal pa je postavit žensko na svoje mesto. Ampak drage moje…a si ne želimo tega, da nas tip postavi na svoje mesto ko je treba…in ujčka ko je treba. Feminizem my ass. Moški naj bo moški. In mam filing, da Rugelj je to znal bit.

Kakorkoli..odslovil naju je z nekaj bibliotečnimi predlogi…in jaz sem peljala dalje…

Brala sicer…slikala…in pila…pila kot kreten…priznam…da utopim sebe in svoje frustracije v nečem kar ne obstaja. Iskala izgovore…in pregovore kot:«Pivo je znak, da nas ima Bog rad.«…ampak alko ni rešitev. Da veliko…vzame pa še več…

 

In bila sem pametna…prepametna…in zdaj…sem najbolj PAMETNA IN POSLUŠAM – Claud Debussya in Clair De Lune…kot tisti aprilski dan in si mislim-hmmm…recimo, da čutim zadnjih par akordov te pesmi….

 

 

Kako se je nadaljevala ta moja pot…nazaj in naprej…pa mislim, da bom lahko še pisala….vsaj srce mi še ostane in to kar čutim. <3

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: