Fear of the dark



Življenje sestavljajo vzponi in padci. Prvo takšno izkušnjo smo doživeli že kot otroci, ko smo se učili uporabljati svoji dve nogi. Ni in ni šlo. Seveda ni šlo na silo. Sama se sicer svojih prvih korakov ne spomnim. Se pa spomnim svojih padcev s kolesom, padcev med tekom, ko sta se nogi na nek še zdaj meni ne jasen način zapletli. Vedno sem pogrnila kolikor sem bila dolga in široka. :)Kasirala marsikatero odrgnino in rano. Bolelo je kot hudič. No pa saj veste, mislim, da ni človeka, ki ne bi vsaj enkrat padel in se ranil. Pa smo se vedno pobrali, mame so nam vedno oskrbele rano, ki je nekaj časa še bolela in skelela, ampak potem je bilo vse ok in v najslabšem primeru je na koži ostala brazgotina. Sama imam še dve taki, ki kar ne izgineta. Sta tam in me spominjata na to, kako sem poletela čez kolo, se nabila na »belanco«, komaj zadihala in se butnila na en velik kamen, zaradi katerega imam na levi nogi še danes brazgotino. Ampak nikoli nisem pustila, da bi mi mama na rano oz. odrgnino dala obliž. Sama sem zadevo zrihtala. Čeprav je bolelo. Uf…ampak na koncu je bilo vse ok. Nikoli me niti ni noben tolažil. Hehe, je pa res, da nisem nikoli želela pokazat solza. Vedno sem bila močna. Kot, da se nebi nič zgodilo. Ampak ok, to so že detajli in ne bom se poglabljala v to, kako sem jaz to reševala. :)

To so bili torej otroški padci in vzponi. Že takrat se je videlo, kako bo človek v svojem življenju reševal težave. Odrasle težave, vzponi in padci so dosti bolj kruti. Zdaj moraš preživeti, takrat si pač moral stisniti zobe in si vedel, da bo življenje teklo dalje.

V življenju se ljudje soočamo z premarsikatero izgubo. Smrt staršev, smrt partnerja ali zapustitev partnerja, terminalne bolezni, strah pred zapustitvijo, osamljenost, ne- varnost v sebi…in še bi lahko naštevalo. Strahov je veliko. Pravijo, da je strah votel okrog ga pa nič ni. No ta stavek nam je že kot otrokom bolj malo pomagal kajne? ;)…kot odrasli pa se ga spomnimo samo, ko nam naš otrok reče, da ga je strah. Slaba tolažba. Ampak…vseeno smo strah premagali. Ko smo se recimo bali teme. Pa smo slišali ta znani stavek in starš je odšel iz sobe mi pa smo se mogli sami soočiti z vsemi tistimi bav bavi, ki smo si jih namišljali. NAMIŠLJALI! Ok morda ste imeli sami drugačno izkušnjo in ste sredi noči lahko skočili k staršem v posteljo. Najlažja in najlepša rešitev malemu otroku. Starši so zato, da dajejo varnost in ljubezen. Izkušnje pa nam ne more nadomestiti prav nič. In čeprav so izkušnje najbolj boleče učenje, so tudi najbolj življenjski.

Kako najti varnost v sebi? Kako se soočiti z strahovi v odrasli dobi?

Ena od možnosti je psihoterapija, katera pa tudi ne pride v poštev za vsakega človeka. Sama sem poskusila in vedno se mi je zdelo vse tako…neosebno. Čudno. Vedno mi je  govorilo v glavi:« Daj pa saj to lahko tut sama. Saj pa ti ni nič novega povedal. Kaj pa njega zares briga kako se jaz počutim. Tu sedi in me gleda med tem ko se jaz smilim sama sebi, čeprav se nočem, ker…eh Teja daj zberi se, pojdi ven iz te sobe, daj teh 40 evrov raje brezdomcu zunaj ali pa si kupi obleko, se boš bolje počutila in zrihtaj sama.« Hehe, kakšna podobnost z padci in ranami v otroštvu.

Vsak pač najde svoj način. Še vedno pa je dejstvo-nihče ne more narediti tega namesto tebe. In ko se znajdeš v luknji moraš ven splezati sam. Najhujša možna varjanta, vem. Si kot otrok sredi temne sobe sredi noči. Stiskaš in skrivaš se pod odejo in upaš, da bo minilo…dokler ne zaspiš. Ampak dnevi minevajo in noči se spreminjajo. Tvoja duša odrašča, spoznava svet drugače. In le malo je takih, ki bi jih bilo v odrasli dobi strah teme v spalnici. Mnogi celo kasneje v njej najdejo varnost. Npr.med seksom. Kako se vse lahko obrne 😉 (torej se LAHKO obrne ;))Ampak, jaz sem si narisala lepo vzporednico med otroškim strahom pred temo in pošastmi iz omare in strahom, ki me spremlja zdaj v odrasli dobi.

Kar hočem povedati je to: Vsi imamo svoje strahove. Mnoge od njih smo premagali in zdaj lahko mirno spimo v svoji postelji brez da bi na pomoč klicali starše. Če smo preživeli takrat in smo odgnali ta strah lahko enako naredimo tudi kot odrasli. Ne, ti strahovi niso namišljeni in niso votli in okrog  njih nekaj je. Jaz nikogar ne bi tolažila na tak način. Strah obstaja in prekleto težko je, ko se sredi tega strahu znajdemo sami, ko ne moremo poklicat na pomoč nikogar. Noben prijatelj, noben partner in terapevt, noben antidepresiv tega strahu in bolečine ne bo izbrisal. Bo samo dal obliž na rano, če le seveda nismo spet tako trmasti, da ne bomo sprejeli pomoči in si podaljšali agonije. Od nas bo odvisno kako dolgo bo trajajo celjenje.

Lepo in prav je, če imamo obliž, upam, da ga imate. Če ga nimate, ni panike, boste zacelili rano, samo malce dlje bo trajalo. Bodite pogumni in se soočite s strahom in bolečino, čeprav vas v srcu in duši skeli in reže. Bolečina v duši je 1000x hujša od fizične bolečine. Vem. Takrat si votel. Takrat si sam in…včasih pomaga že objem nekoga, ki mu ni vseeno. To je obliž, katerega vam iz srca želim, da ga imate. Če ga nimate pa vedite, DA STE SAMI DOVOLJ MOČNI, DA SE OBJAMETE IN REŠITE. VERJEMITE MI… DA SE LAHKO. AMPAK POTEM SE ZAVEDAJTE, DA BOSTE POSTALI ŠE MOČNEJŠI KOT, ČE BI SI NA RANO DALI OBLIŽ. In, če vam kaj pomaga, jaz sem z vami. Zdaj zvenim kot kakšen veliki duhovni vodja, kot mati Tereza :)…vendar mislim to čisto resno.  KER VEM KAKO VAM JE IN KAJ ČUTITE IN TUDI VEM, DA JE LAHKO LEPŠE IN BOLJŠE. In prišel bo čas, ko se boste strahu samo še smejali. Le vztrajati je treba in se zavedati, da je vsak padec tudi en VELIK VZPON. Vedno je. Eno brez drugega ne gre. Če nikoli nismo okusili nesreče ne vemo kaj je sreča..in tako dalje. Saj pa sami veste ne? 😉

DON’T GIVE UP. En velik objem 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: