Metuljasto…



Se vam je kdaj zgodilo, da so vam rekli ali pa ste sami pomislili na to, da vas zanima čisto preveč stvari in da bi radi počeli vse, kar vam je všeč? Slikali, peli, igrali, se šolali,  bili novodobni šaman, služili velike denarje, potovali…? Pa ste v življenju poskusili marsikaj. In ko ste prišli do neke točke, vam tista stvar ni več dala TISTEGA in ste začutili, da morate naprej. In vas je kar naenkrat prijela nova obsejija, da bi npr. pa zdaj poskusili nekaj čisto drugega…

Potem pa na drugi strani vidite ljudi, ki so vse naredili by the book. Naredili faks, diplomirali, dobili službo, se poročili in imeli otroke, se postarali in še vedno so imeli na obrazu isti pokerface, ki je oddajal občutek, da je to za njih dovolj. Na drugi strani pa vi, ki vas neprestano vleče na vse možne konce. Iskanje lastne izpopolnjenosti.

V šoli so velikokrat učitelji rekli, da to pa ni ok. Da je treba v življenju poiskati eno stvar, ki jo boste počeli in da to da ste konstantno v nekonstantnem premikanju, ni ok.

Vkalupljanje, ki pa ni smiselno. No to ste verjetno že ugotovili sami pri sebi. Nič ni narobe s tem, da stojite za eno kariero in ok recimo tudi enim partnerjem in tako dalje. Zakaj bi bilo narobe, če se skozi življenje spreminjate? 

To vidim tudi pri starših. Tisti znani stavek:” Odloči se za eno ali pa dve stvari in to delaj. Zdaj se odloči. Ne moreš dve leti hoditi na tenis, eno leto k tabornikom, študirati ekonomijo in po letu dni zamenjati študij…toliko vlagamo vate, ampak tega ti pa ne bomo dovolili. Odloči se za eno stvar.”

Sama sem imela to srečo, da me starši v nič niso silili. No edino oče je imel z mano velike plane, da bom jahačica. Hehe…sori father, imava pač drugačne sanje. No sicer pa vse se podeduje in je zdaj moja hčerka čiiiiiistoooo zmešana na konje. :) In se je vse poglihalo.

Sem pa probala veliko stvari. Veliko stvari me je zanimalo in še vedno me in nisem se vdala v to, da to ni družbeno sprejemljivo. Čeprav sem našla nišo v kateri sem dobra. Brez lažne skromnosti. Toliko energije in srčnosti, kot sem jo vložila v radio, je že moralo pokazati neke rezultate. Ampak to še ne pomeni, da sem obstala. Morda na nekih točkah. Ampak zvestoba občutku te pripelje na cilj. Lahko na več njih. Zakaj pa ne? Življenje je tako pisano…tako čarobno…tako…tvoje. In nihče ti ga ne more brez tvojega privoljenja vzeti, razen ti sam. Vzameš samemu sebi možnost in priložnost slediti sebi in se vdaš, ker včasih je res lažje slediti množici. 

Sledenje pa te ne pripelje na TVOJ(e) cilje. Pripelje te v praznino v duši, katero pa smo vsi že občutili.

Tudi praznina je del življenja. Razlika je samo v tem, ali iz nje splezaš, ko vidiš, da ti ne služi in ti škoduje…tako fizično kot psihično…ali pa te odnese še globlje. 

Tako, da naj nas nosi, naj nas odnaša, zanaša…in naj nas nasmeh in tisti metuljčki, ko jih čutimo tudi ko smo zaljubljeni spomnijo na to, kdo smo in da ni nič narobe, če gremo…tja…kamor nas pač vleče. Morda nam bo všeč, morda ne, ampak smo naredili to kar smo čutili. In četudi na koncu poti v cilju ni večnega zadovoljstva, še vedno se lahko premaknemo naprej. Vedno. 

Pustite si začutit metuljčke. Ker ni lepšega, kot biti zaljubljen…zaljubljen v življenje, ki nam je bilo dano in po meri narejeno samo za nas. 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: