Really great people make you feel that you, too, can become great.



Hey ho! 

Evo dragi moji, Teja is back! No sicer nisem nikamor šla, pa tudi glede na veliko število statusov, ki jih objavljam na Facebooku, bi v tem času lahko v tej količini besed sestavila že kar nekaj blogov.

Pa nisem. Pa sem rekla, da bom zdajle spravila skupaj nekaj konkretnega. 

Zdi se mi, da se v mojem življenju nikakor ne morem oprijeti le ene rdeče niti. Preveč jih je.  In moje življenje nikoli ni bilo enosmerna cesta. Vse skupaj bolj spominja na kakšno Ameriško več-pasovnico. Pa niti ne vem, če bi znala živet samo na enem pasu. Samo v eni smeri. Samo z eno hitrostjo. Nekateri lahko. Mene to ubija. Od nekdaj. In me obrača in premetava oz. se zadnje case počutim, kot kak sodoben đanki. Zadeta sem od življenja, od vsega kar življenje ponuja, od vsega tega dogajanja in novih odkritij. Od vsega, kar lahko v življenju imam(o). Vse je pravzaprav tako enostavno. Sami pa znamo to tako lepo zakomplicirati, da bi bil že čudež, če ne bi komplicirali. 

Kljub temu, da čutim nenormalno velik zalet, šus energije in idej ter želja, v tem prostoru vedno težje diham. Saj ne, da možnosti ne bi bilo tudi tukaj, v tej državi. So, ampak se mi ne zdijo dovolj vredne in meni zadovoljive, da bi se začela truditi v smeri realizacije idej. Vedno naletim na ljudi ali situacije, ki otežijo normalen razvoj kretive. Enostavno ne da se mi delati nekaj z omejenimi možnostmi. Ne morem. Enostavno me to utruja. 

In potem tehtam možnosti, sestavljam scenarije, seštevam leta, ki so za mano, zbiram izkušnje…in na koncu pridem do iste ugotovitve. Slovenija me omejuje.

Lepa dežela-da. Ampak tudi zunaj je lepo. Pustimo gore, morje in poljske pridelke, tega je po vsem svetu veliko. Tako, da človek lahko kjerkoli se nahaja, najde ravnovesje s sabo in naravo. Kjerkoli. 

A tukaj….Obdani smo z trdnjavo slaboumnosti in strahu, da tam zunaj, ni itak nič bolje in da itak nismo sposobni živeti drugje kot tukaj. Tukaj smo varni. Tukaj stvari poznamo. Saj je vse skupaj eno veliko sranje, ampak je pa vsaj cona varnosti in ni se nam treba na novo učiti. Ne maramo se učiti. Želimo vse takoj, brez najmanjšega truda. Sama vedno, ko se srečam s svojo sanjsko deželo Veliko Britanijo, začutim ŽIVLJENJE. Svoje življenje. To kar sem. To kar so moje sanje že od kar vem zase. Vsa tista mešanica ras, idej, filozofije, glasbenih stilov,….Nikoli nisem sanjala o poležavanju na plaži. Nikoli si nisem želela, zgolj ležernega nekreativnega užitka. Pravijo, da Britansko vreme ubija kreativnost. Ja, to pravijo tisti, ki gredo v London le na brezglavo zapravljanje in turistično utrujajoče ogledovanje arhitekture. TAM ima vsaka dežna kaplja smisel. Celo moje sanje o poroki segajo na Otoška tla. Jesen. Megla. Suho listje, ki se vrtinci ob zvokih Big Bena…

Kolikokrat sem slišala:”Ves TAM je še težje kot tukaj.” Povsod je težko. Ampak TAM ima vsak trud, delo smisel. Imaš možnost napredka. Razvoja. Slovenci smo blazno nekreativen zapečkarski prestrašeni narod. Pa se tega sploh ne zavedamo. Nočemo se. Živimo v sanjah in ne verjamemo v pravljice. Dovolj imam tega, da sanjam svoje sanje. Želim živeti svoje sanje. Ampak kaj ko vem, da TUKAJ savojih sanj ne morem živeti. Nikakor.

Od kar vem zase in sem v tem radijskem svetu, sanjam o tem, da bi lahko delala na kakšnem britanskem radiu, s katerim bi pokrivala glasbene festivale, gostila glasbenike v živo, predvajali live glasbo. Sanjam, da bi lahko intervijuvala vse te velike rock zvezde in za trenutek prišla v njihova življenja, o tem pisala, spremljala novosti in pisala recenzije.

Tudij študij psihoanalize bi lahko bolje in kvalitetneje opravljala TAM. 

 

Moje sanje so dinamične, so kreativne, imajo melodijo, imajo globino človeške duše in so boleče močne. Iz dneva v dan se bolj zavedam, da je življenje le niz trenutkov in da lahko v življenju delamo in imamo VSE KAR SI ŽELIMO.

Sama odbijam od sebe vse ovire in vse slabe zakrbljene misli iz okolja. V življenju je treba prepoznati znamenja, ki nam jih daje usoda, ki nam jih podajajo sanje in naša duša. Jaz sem teh znakov zdaj nanizala že lepo zbirko in res bi bilo neumno utišati njihov in moj notranji glas, ki mi pravi:”Vse lahko imaš. Zdaj ali nikoli. Življenje imaš v svojih rokah. Nihče ga ne poseduje, tvoje je.”

 

Preteklo soboto sem se imela priloznost spoznati s fanti Britanske indie rock skupine Klaxons. Luštni, preprosti, diviji, impulzivni in na svoji hitri cesti glavni, so name naredili velik vtis. Energetsko smo se zelo začutili. Pa pustimo detajle. Najbolj sem se ujela z njihovim začasnim tour memberjem, Anthonyem Rossomandom, ex memberjem skupin Dirty Pretty Things in Libertines, s katerim sva ob pivu na afterju, padla v debato o tem kako živeti svoje sanje, kako uresničiti svoj potencial in kako nujno si je reči:”I dont give a fuck.” Mladenič je sicer nanizal kar nekaj zanimivih informacij o sebi in svojem življenju in mi pustil stopiti v vrtinec svoje življenske filozofije, ki je precej podobna moji. Informacije katere bi z lahkoto uporabila v njegovi biografiji, če bi padla v to smer. Haha.  Eto, pravi mali ob pivovski intervju je nastal takrat v Udarniku. In kar hočem tukaj povedati je to, da mi je tip dal pošten kvader energije in zaleta in da sem samo še dobila potrditev, da to kar sanjam že toliko časa, čaka dobesedno za prvim vogalom. Da vse kar je treba je, da kupiš letalsko karto, iz računa dvigneš denar in piči na sceno. “It’s easy when you are young, dont forget that Teja.” Mi je rekel. “Dreams can come true. Just do it. Don’t think. Do it. There is no place for fear. Fear doesn’t exist. Life can be  Rocknroll if you want. It is YOUR life. Live your life …Be brave.” Tnx for that Anthony, haha. Častim pir, ko se srečamo spet. 

In takrat sem dobila utrinek: Really great people make you feel that you, too, can become great. 

In moram priznati, da zelo slabo spim ponoči zadnje čase, haha. V sanjah me preganjajo slike, kako drvim na letališče ali pozabim nekje letalsko karto, ali pa mi pred nosom avion odleti. Spet v drugi sceni stojim na praznem travniku na festivalu Glastonbury in pred mano na odru igrajo Depp Purpli komad Child in time-crazy shit, i know, haha….skratka, ata Freud bi bil ponosen name, če bi že kupila to nepovratno letalsko karto in stopila na letalo, do svojih sanj. Ali kot je rekel legendarni James Dean:

“Dream as if you’ll live forever, live as if you’ll die today.” Torej zakaj čakati na dan, ko sanje več ne bodo mogoče?

 Dovolj za danes. Grem spat. Sanjat. Morda mi končno uspe že pridet na to letalo za London. 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: