Vse zaradi užitka



 Mislim, da človeštvo še nikoli ni bilo v taki krizi kot je sedaj. Pa ne mislim na gospodarsko in finančno krizo v sistemu, ki je pravzaprav nastala prav zaradi razlogov o katerih bom pisala. Ampak mislim na krizo v razvoju zdrave pameti, razvoju dojemanja sveta in sebe.

Ljudje samo še jamrajo kako je vse težko pa kako si nič ne morejo privoščiti….Hey-imate dve roki, dve nogi, oči, pamet, zdravje, dejmo mal akcije no!…vsi bi najraje obviseli v coni užitka, da bi se pa kdo malo premaknil, to pa ne. Sploh pa, življenje nam z določenimi razlogi ni namenilo SAMO užitka. S tem bi človestvo propadlo. Simple. In dokler bomo užitke iskali zunaj nas, bomo konstantno nesrečni.

In dokler bomo krivdo za nesrečo, za slabo finančno stanje, za neuspeh v ljubezenskih vezah in drugih odnosih valili na okolje, sistem in na neke trivialne stvari, na katere sploh nimamo vpliva in one ne na nas, bomo nesrečni. Globoko nesrečni. 
 Ljudje se bojimo neuspeha in ga enačimo z nesrečo, ker nesreča ze po defoltu predstavlja nekaj groznega, nekaj kar nas naredi šibke. Čeprav neuspeh z srečo oz. nesrečo nima skoraj nič skupnega. No razen predpone NE.

 In zanimivo je, da nas v tem času delajo nesrečne stvari, ki naj bi nas delale srečne in se oglašujejo tudi, kot velika sreča v življenju.

Sama sem resno zaskrbljeno ko berem ženske revije-koliko truda je v njih, da bi žensko prepričali, da jim vse to kar je tam notri dejansko manjka. Ker revije delajo v dobro le samih sebe. Koliko resnične pomoči za človeka je v njih pa samo vprašanje. Ni, ker ta čas v svetu in svet vodi marketing. Ljudi zdaj ne moreš več kupiti na svojo stran s kvaliteto ampak kvantitativno v evrih šteto umetno srečo v kateri ti dotični objekti in subjekti prav silijo v možgane sodobne marketinške mantre-”To potrebuješ! To moraš imeti! Ujemi sanjskega moškega! Bodi srečna!”

 Da da, vse lepo in prav. Človek rabi cilj, ampak videti pred sabo samo cilj in ne poti ni ravno dobra strategija. Strategija v tem primeru ne velja nič. Daj vse od sebe, da to dobiš. Ampak kaj je to vse? 200 evrov za čudovite Guess čeveljce? Oh da, težko je živeti v tem času. Konstanten občutek, da ti nekaj manjka. Vsem nam nekaj manjka. Na vseh naslovnicah revij nam v podzavest silijo občutek:”Nekaj ti manjka.” In ne samo na naslovnicah, tudi na televiziji, radiju in internetu. Pa nam res kaj manjka? Seveda nam-zdrava pamet in kvalitetna mera čustvene inteligence, ki na žalost ni prirojena. Prirojeni so nam nagoni. Agresivni in libidni nagoni se nam sproščajo, ko na nas agresivno vplivajo razni zunanji elementi, ki nam želijo prodajati srečo, skozi nedelo oz. skozi doseganje ciljev po liniji najmanjšega odpora. In lepo bi bilo, če bi ta tanatos ljudje ob vsem tem posiljevanju z fejk srečo, znali obrniti sebi v prid. Torej se ustaviti, občutiti in udariti v smeri svojega lastnega razvoja proti subliminaciji zunanjih elementov.

 Seveda pa vse le ne more biti tako preprosto. Tukaj je še privlačnost-seksualni nagon, katerega, bi bilo krivično pripisovati privlačnosti le do subjektov, ampak gre tukaj za vse preveliko privlačnost do denarne blaginje, kot take, brez pretiranega truda v osvajanju le tega. 

Ljudje smo pomešali osnovne zakone narave. Orgazmiramo, ko gremo mimo izložbenih oken a v postelji moški doživlja motnje erekcije, ženska pa se samozadovoljuje s pomočjo fotk neznanega prijatelja na Facebooku in razmišlja, kje bi dobila denar za prečudovito spodne perilo v katerem bi se počutila pregrešno seksi. Koliko dragocene energije sproščamo takrat v okolje. In ni samo zaljubljenost tista, ki v nas sproži proces podoben tistemu, ki se sproži v možganih ljudi z psihotičnimi motnjami. Da pa ne zaidem preveč v globino , jaz mislim, da je zdaj skrajni čas, da se ljudje ustavimo, začutimo sebe in si priznamo, da smo postali đankiji modernega sveta. Saj pa ne znamo vč funkcionirati brez vseh teh dražljajev. Odvisni smo tudi od občutka, da nam nekaj manjka, ker potem imamo vsaj en izgovor, da smo nesrečni. Odvisni torej od občutka, da se ženemo za uspehom, ki to pravzaprav ni. Polnimo si ego, ki poka po šivih in nenadzorovano sili preostala dva dela osebnostne strukture, da se krčita in rušita pod silo samopomembnosti. 

 V tem svetu ni več boja za preživetje, je samo se boj za tem, da zaživimo in obdržimo  fiktivno življenje in porušimo človeka kot del narave za ceno tega, da postanemo superiorni osebki brez kančka samokontrole, izgubljeni v kaotični notranjosti svojega IDa, katerega polnijo zunanji dražljaji nebrzdanega hedonizma.

Ni več samokontrole, samokritičnosti,…ja predvsem te slednje. Ni več. Izgubili smo se nekje na poti med Milanom in City Parkom…nekje med Miamijem, modno revijo Donatele Versace in vodo ~Evian. ~Ugodje, ki nas dela sužnje in ustvarja moške z Ojdipovim kompleksom, ustvarja anoreksične najstnice, ruši finančne stebre in blokira transakcijske račune.
 

Saj pa imamo vse. Dušo in telo. Sonce, vodo, zrak in zemljo. In imamo sebe! Vsaj še nekaj časa 😉
 

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: