Sovražim…Word



Sovražim Word. Evo sovražim. Ampak ajd, če sem že šla vsa pametna iz Maca na Samsunga, pol pa se zejbavaj s temi nastavitvami. Tam pri Macu je vse logično. Ampak Worda pa ne morem spogruntat pa, če se jebem. Ko že mislim:«Evo te. Ne boš ti mene. Mam te.« Se modelu mal sfuzla in mi iz ene velike strani, naredi tri male, pa fonti kr vsak po svoje…pol pa moji prsti odlutajo ponesreč zarad dolgih nohtov, in je spet cela štala in že rišem namesto, da bi pisala. In zdej si bom zjebala še ta vid kokr ga imam. Živcev že tko nimam več pomoje.

Ne vem kaj sem tok napizdakana zadnje čase. Vem sam, da mi paše. In da bom drmala naprej.

Sej danes niti ne vem kaj naj napišem. Vstala sem ob dveh. In ker zadnje mesce niti nimam neke redne pametne službe, je misel na to, da pa saj imam svojo spletno stran in da pa itak bo treba spet kaj napisat- zlo blagodejna. Vsej nek smisel. A veš ono- da pripomoreš k boljšemu danes. Da si tut ti kreativen in da delaš. Ajd ni plačano delo, maš pa zadovoljstvo, ko se ti web vrtiček polni. In ajd ni baš neka huda dizertacija na neko hudo temo, ki bo rešila svet. Ampak pišeš. Kar je korak naprej od razmišljanja. Ker meni osebno se že od nekdaj zdi in se prepričana v to, da če samo razmišljaš in ne delaš nič- mislim ne koplješ obcestnih jarkov za ….ma kaj jaz vem zakaj so ti jarki sploh potrebni- pa če sam sediš pa v luft gledaš-  da je to že neko delo. Zna bit zlo naporno to delo. Se primaješ iz postle, skuhaš kavo, pržgeš čik ( v ogledalo se boš šel raje pogledat čez kaki dve uri, ker bi se prej samga sebe ustrašu )in se vsedeš, kot jaz recimo na balkon, in glava že miksa nekaj. Karkoli. Vedno se neki najde. Dones naprimer: Šmartinska pod mojim blokom je od 5ih zjutraj vsak dan prav divja. Kar pomeni, da ko se vsedem na balkon cela zalepljena v glavo, se mimo vozijo busi pa trole. No busi so skoraj neopazni. Ampak trole so pa neki čist druzga. Jebene stare grde kište pleha prepolne »normalnih« fac ljudi, ki se vozijo na delo ali pa v šolo ali pa domov kuhat kosilo…in te valda vidijo kako sediš tam na balkonu in kadiš in se zabulijo vate in valda jim vidiš na faci:«Glej ti njo? Kadi. Ob dveh popoldne. ( al pa 8ih zjutrej, kar je še huje. Ker itak vsi pridni delovni državljani Slovenije so takrat že v pogonu )Faking socialni problem. Zih živi od sociale. Ampak ne ona kadi, ne dela nič.« Pa še vseeno začutiš, ko jih tam dol gledaš v troli in oni gledajo tebe ( mislim kako lohk sploh bulijo? A se poznamo? Ne moreš kr buljit v nekoga al? )vseeno začutiš kako se za sekundo počutjo pomembnejši od tebe. Ker oni so v troli…in ti nisi…ker oni se peljejo nekam…ti ne…ti sam sediš in  ti je glupo ker veš, da si ko bog pomagaj v glavo in oni / one že spedenani in zamejkapirane.

No kakorkoli…delam folk. Čeprav samo sedim pa kadim. Ker tuhtam. Globoko razmišljam…o tem kaj bi lohk delala. In tolk enih idej. Sam realizacija škripa. No tko, da ne nisem vaš socialni problem. Jst razmišljam. Če ne druzga tut o tem a bi mogla vzet Ranital za želodec, ker me že par dni nekej peče pa boli. Ni baš nešto. Je pa neki. Ampak ga nisem vzela, pa sem raje spila Red Bull. Pa naj me še malo razžre. Bom ga jutr vzela. Ker jutr bom začela pač živet zdravo in bom poservisirala tole svoje razpadajoče telo.  Dones imam drugo delo. Ugotovit kva za vraga je s tem Wordom??? Čist je čuden. Al on mene ne mara, al pa…maj st njega nikol nisem marala. Zato bom tole štorijo dones zaključila in se skipala dol s kompa. No vsej iz Worda.

Grem. Po pameti people. Pa ne se sekirat preveč. Se ne splača. Niti ne plača. 😉

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: