Lep dan za smrt

Ah smrt, ti tatica duš, vdihljajev in bitja srca.

Rodiš se in že si na poti k njej. Težko je biti pameten, ko se prikaže temna demonka, ki kosi pod sabo vse, kar je zraslo in vzklilo iz enega samega semena. Še težje je ko vidiš kako se življenje nekomu izteka.

Ta zapis ne bo namenjen sajenju rožic o tem kako moramo izkoristiti vsak dan, ki nam je dan in kako je življenje dar, ki ga moramo izkoristiti. Ko pa vsi vemo, da ni vedno tako lahko. Konec koncev je smrt nekaj na kar ne mislimo vsak trenutek dneva. In zakaj sploh bi? Vsake toliko se zbudi in nas spomni, da smo vsi namenjeni v odhajanje. Pa saj vsi vemo kako to gre, kajne?

Sama se, priznam, smrti bojim kot hudič križa. Ne glede na to, kaj nas vere učijo- da je tam nekaj in bla bla bla. Posmrtno življenje my ass. Še nihče ni prišel nazaj in rekel:« Ej greš tja, pa tm en model s penino na vratih, pa Jim Morrison je na kitari, full zgledaš lep in imaš nebeški sij, pa hrane pa pijače v izobilju, pa bele svilene rjuhe pa bejbe z razgaljenimi joški…skratka TOP party vglavnem.«

Dejstvo je, da je smrt ena velika črna praznina. Nič ni. Ni. In gojit neko upanje, kako si na oni strani srečen, je bedarija.

Vglavnem ne maram smrti. Čeprav se me včasih polasti filing, da bi bilo pa ja najlepše umret pa se nikoli več zbudit pa nič več čutit. Mogoče ne najlažje, najlepše pa. Ok, moje misli so, priznam, velikokrat morbidne.Ampak kaj je bolj morbidno- življenje ali smrt?…morda pa so to tukaj samo Vice, za vse nas, ki morda ne pašemo ne v pekel in ne v nebesa. Pa živi še malo- občuti vse občutke- žalost, veselje, jezo, strah,…ko boš vse osvojil potem pa greš. Zapreš oči in greš v nebesa na penino in jagode.

Bojim se smrti ja- ker umreš sam. Čisto sam. Razen, če imaš res srečo, da je takrat ob tebi nekdo, ki te ima kao rad in ki moli zato, da te smrt čimprej vzame. Ker itak ni fajn gledati nekoga, ki se muči v bolečinah in umira.

3.januarja letos mi je umrl dedek. Na nič kaj lep in lahek način. Vleklo se je kar nekaj mesecev. Že poleti lani smo vedeli, da mu deluje samo še 20% leve žile na vratu, ki dovaja kisik v možgane. Druge vratne žile že dolgo ni bilo več. In potem gledaš in čakaš in pogovori tečejo takole:« Ah samo, da se čimprej reši.« Fuck. To mučno čakanje na smrt in opazovanje hiranja in pešanja človeka, ki…ni nič več podoben človeku. Vse funkcije počasi ugašajo. Še na skret ne greš več sam. Joj. Tega nočem. Ležat tam v bolniški postelji in biti v breme vsem okoli.

Ampak prav zavestno sem se takrat odločila, da bom z njim tam v bolnici kolikor bom časa lahko. Mučenje same sebe. Ampak ne, sam pa ne bo! Čeprav me je trgalo v prsih sem vztrajala…skoraj do konca. Upala, da umre prav tam poleg mene. Da ne bo sam. Ja pa kaj, če sem si to želela?…poslušala kašljanje, zamolkle glasove iz pljuč, motne oči, skrivečeno izsušeno telo… sopenje in hropenje podobno riganju. Umiranje. Vonj po smrti. Težko ga je opisati. Smrt nima vonja. Umiranje pa. In totako trpkega. Nagnusnega. Na trenutke sladkega.

A stisk njegove roke je bil še kako močan. V tisti temni bolniški sobi Urološkega oddelka UKCja sem čakala, da morda pa le tokrat vidim, začutim smrt. Pa je še kar vztrajal. Poslali so ga domov. No v dom starostnikov, kjer je potem nekaj dni za tem umrl SAM! Mislim, what are the odds? Halo? Ti Bog tam gor, a se zejbavaš? Bila sem zraven, pripravljena…ampak ne…ti zajebeš vse. Naj bo človek sam. To mu zamerim. Temu Bogu al karkoli že je.

No, morbidna kot sem, sem potem nekaj dni po smrti uletela na Žale v krematorij, da ga hočem videt. No imela sem srečo. Res so prijazni fantje tam. Pa so me odpeljali po marmornem hodniku v veliko reeees ogromno dvorano polno lesenih krst svetle barve. Zložene ena poleg druge. Ne sploh ni grozen filing. Niti malo. Dvorana je res zeo lepa in streha je iz stekla. No in tam so čakale krste na kremiranje. Pa me vpraša tam oni dečko, če sem ziher. »Ja ja, daj samo odpri mi to krsto.«

In je je. Odpel polivinil. In tam je ležal. Trd, bled, odprtih ust ( ker seveda tudi obrazne mišice, ko človek umre spustijo napetost. ) v svoji najboljši srajci, katero mu je babica kupila na Madžarskem ( hahaha ja ta je tut bila en poseben vrabec )in tako zelo…mrtev. Model mu je še ovratnik popravil z besedami:« No tole srajco je pa treba mal popravit, taki ja ne morete biti.« Uf jeba. Človek se pogovarja z mrličem. Vsaj nisem edina nora tukaj. J

In potem sem se poslovila. Ha prijela za obraz in poljubila na mrzlo čelo. In še fotka za spomin. Ne ne selfie, joj haha…ampak sem ga tudi takšnega želela imet v arhivu. Ja im sick. I know. Jebi ga.

Tisti dan vreme nije bilo baš lepo. Mrzlo. Oblačno. Sem in tja kak sončen žarek. In v tistem trenutku, ko sem se poslavljala- sonce čez strešno okno name na polno. Ne lažem. Še oni tip tam je rekel, da to pa pomeni nekaj. Ja res pomeni. Takrat sva se oba lepo poslovila in pomirila. Ok pustmo to, da sem takrat tisi dan/večer čist zabluzila in bila v Type O Negative stanju- every one dies, pa depra, pa safr, pa pivo, pa jokat, pa jebat vsem svetim vse…ampak ajde, vsak se sam sooči s smrtjo.

Vglavnem. Še zdaj ga sanjam. Veliko. Ker kljub temu, da je zavest predelala, je moja podzavest totalno zrušena. Sovražim odhajanja. Sovražim zapuščanja. Sovražim samoto. Sovražim smrt. In to, da te ni več. Ok mogoče sem otročja. Ampak mene je tega tako strah. Strah tega, da bi umrla sama, zapuščena in da bi za sabo zapustila ljudi, ki jih imam rada.

Zato sem fascinirana nad odhajanjem zdaj že pokojnega modnega oblikovalca- Zorana Garevskega. Tako pokončno- tako pogumno. Zajebano je, ko enkrat pride tak moment in šele takrat spoznaš kaj je resnično vredno nekaj v življenju. Prijatelji, družina, partner…in ravno, ko poštekaš vse to, moraš it. Ni fer!

Edina stvar, ki se je zdaj ob njegovi smrti zarezala v srce je, da življenje ni vredno, če ga ne deliš. Ni vredno, da ga gradiš na lastnem egu.

Ali kot pravi meni ljuba pesnica Mila Kačičeva:

»Ni smrt tisto, kar nas loči,

in življenje ni, kar druži nas.

So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.«

(M.Kačič)

Zato: imejmo se radi. Ljubimo z vsem srcem. In predvsem živimo ob in za ljudi,ki jih imamo radi. Naj bo še tako težko, ne obupajmo nad njimi, ne gojimo zamer in jim povejmo DANES kaj in koliko nam zares pomenijo…KER JIH MORDA ŽE JUTRI NE BO VEČ!…in jutri bo morda že prepozno <3