ADHD in druga sranja



Ko sem bila še mlajša, recimo temu- najstnica sem bila blazno komplicirana. Za okolico. Vedno v konfliktu z avtoriteto. Ampak naj razjasnimo s prve- VEDNO sem spoštovala ljudi pri katerim sem začutila, da ne mlatijo prazne slame. Bilo jih je nekaj. Vendar izredno malo. Starši in večina učiteljev ni spadala v ta sklop. Zelo preprosto ne zato, ker sem čutila v sebi, da govorijo eno delajo pa drugo. Izredno močno in hitro začutim energijo človeka. In naj mi je nekdo še tako tupil v glavo, da je noč noč in ne dan ( prispodoba seveda ) bolj sem se upirala. Ko pa se je najdel človek, ki je rekel:«Seveda je noč lahko tudi dan, če tako vidiš.« potem sem ga imela rada z vso silo in sem se trudila, ne ne ugajati, ampak iti v štric s takim človekom. Ampak res, bilo jih je ZELO MALO. Ponavadi so bili takšni ljudje le prišleki, mimobežni popotniki skozi moje življenje, ki pa niso ostali. In boj z mlini na veter se je nadaljeval. Seveda bi bilo najlažje iti skupaj z skupino, ki je delala vse po pravilih. Ampak to se mi nekako ni zdelo prav. In vedno me je tako prekleto bolela krivica. Dostikrat sem imela občutek, da se mi dogaja krivica. Pa ne krivica v smislu, da mi lajf ne stoji ob strani, ker mi je. Ampak v smislu oznak:« Ti si taka pa taka. Ti si egoist. Daj prilagodi se, a ne vidiš, da je tak lajf. Tko lajf funkcionira.« In potem človek kaj hitro zapade v razne substance. Alkohol…droge…kompulzivno prenajedanje…ampak vsi takšne situacije obravnavajo kot:« S tem je nekaj narobe. Sam bejžmo stran.«

Ko sem bila mlajša ni še obstajalo diagnoz kot so: Attention deficit hyperactivity disorder ( kar zdaj definitvno imam )…Borderline personality disorder ( kar zdaj definitivno imam )…Bipolar disorder ( kar sem skorajda imela preden so je postal Borderline tok popularen )….skratka. Takrat tega ni bilo in tega mi nihče ni mogel nalepiti na čelo. Bila sem samo uporniška najstnica, jezna na svet in na vse okoli sebe in vsi okoli mene so govorili:« Taka kot si- nisi uredu.« Med vrsticami pa:«Take te ne maramo.«

Torej iz stališča psihiatrije npr. sem bila samo upornica. Če bi zdaj bila najstnica, v tem času, z vsemi temi diagnozami, bi verjetno zdajle že žrla kup tablet in samo stekleno buljila v tablo Idrijske gimnazije in bila…nema. Ampak bila bi pa ok. Bila bi sprejemljiva.

Potem pa so prišli NOVI časi. NAPREDNI ČASI. Časi, ko se dan za dnem iščejo in lepijo nove nalepke na osebnosti. In potem si označen. Ja seveda, ne rečem, veliko stvari bi LAHKO naredila drugače. Pa jih nisem. In ker jih nisem sem dobila nalepko- Borderline personality disorder. Juhej. Končno nekam spadam. Čustveno nestanovitna, prestrašena, na momen te hiperaktivna in zagnana in juhuhu vse je top…spet v drugem momentu- down in čist bad. Vse to sem jaz. In še 80% prebivalstva. Ja! Torej samo tistih 20% je »normalnih«. Ker oni so se dvignili nad povprečje. Pa imam sociopate, pa psihopate, pa alfa samice in samce…ampak oni so OK. Ker so na vzven trdni. Oni se ga pač samo mal zadanejo sem in tja s kako kokico in so fajn.

In potem so tukaj SVETI PSIHOANALITIKI in PSIHIATRI. O psihiatrih ne bom. Oni samo opravljajo svoje delo- zdravnika, ki piše psihotropna zdravila. Kemijo pač. Tablete, ki jim jih farmacevtski lobiji priporočajo in v zameno zato, da jih pišejo, dobijo oni počitnice. Ok ajde. Ne zamerim. Jebi ga. Delajo svoje in si mislijo svoje. Ok imajo nekaj ur ali pa tečajev psihoterapije ( kao ) za sabo ampak se jim gladkomalo jebe zate.

Potem so tu psihoterapevti. Oooo ti so šele poglavje zase. Lepo mirni…v lepi sobici…blazno BLAZNO ŠTUDIRANI sedijo tam na svojem fotelju ene dva metra stran od tebe, da se JA NEBI VZPOSTAVILA PREVELIKA BLIŽINA…in te poslušajo. In si misliš:«Wau…nekdo me posluša in razume. »…kao. Res KAO. A ni najlepše, ko se ceu lajf jebeš tam na faksu z nekimi statistikami ( ker tega je na psiho faksu baje največ ) in potem greš na 100 ur lastne psihoterapije in si psihoterapevt in daješ lepo ljudem nalepke. In pol kasiraš lepih 80 evrov na uro ZA NIČ! NIČ!…samo eno terapevtko sem spoznala, ki celo intervenira ko je treba in ti reče:«Daj kolikor imaš.«…Ampak to je že druga zgodba.

Skratka ETIKETE, ETIKETE in še enkrat ETIKETE!

Važno je, da nekaj SI!….in vsi ti psihologi so zjebali ceu sistem. Zakaj? Prej, ko diagnoz…kao takih malo bolj MILIH diagnoz ni bilo, si še bil ajde kokr tok ok. V trenutku, ko pa ti nekdo nalepi diagnozo SI GOTOV!…to je kot »Buterfly effect«..ko nekoga za nekaj označiš, ima to za posledico to, da ti začneš brat in se informirat o tej zadevi in glej ga vraga- kar naenkrat fašeš še tistih deset simptomov, ki jih prej NISI IMEL. Opa, kle je pa treba malo racio v glavi uklopit. Ampak ne, ker želiš ustrezat, greš tja na fotelj čičat pa čakat, da ti un sveznalac da potrdilo, da tak kot si NISI UREDU. Jeba.

Skratka poanta mojega zapisa je ta- nič ni res kar pravijo drugin vse je res kar misliš o tem sam. Ergo- neki ni uredu s tabo. In to se ti tako zabije v podzavest, da ti tut pranje mozga ne pomaga več. Če seveda nisi sam dovolj močan, da samega sebe že v kali zatreš. In vse tiste impulze, čustvene bolečine, ki (SEVEDA IMAJO NEKJE IZVOR)…AMPAK PITAJ BOGA KJE. Kdo ti bo lahko povrnil v otroštvu manjkajoč občutek ljubljenosti in varnosti? NIHČE! Si sam. Označen za norega in neprilagojenega.

Pa še nekaj:v tem svetu preživiš samo, če si kamen. Če ne pokažeš svojih čustev. Bog ne daj da imaš nervous breakdown in te kdo vidi. Pol si odpisan za vedno.  Ker ne glede na tvoje kvalitete, kot človek…ne boš nikoli več normalen v očeh drugih. Nikoli.

Zakaj Britney Spears ni nikoli več ponovila svojega uspeha? Ker je enostavno za svet in za ljudi, ki furajo to veliko glasbeno mašinerijo postala- nezanesljiva, neodgovorna, svojeglava, nevrotična in NORA!…ima samo to srečo, da ima okoli sebe ljudi, ki ji kljub vsemu stojijo ob strani in so ji pomagali k temu, da ni za vedno ostala brez »joba« in keša. Ljudi, ki kljub temu, da si je zabrila glavo in delala štale, niso odšli. Mnogi pa so. Ampak dejstvo je, da vsak od nas ima svoje demone. Eni jih tlačijo, ker so itak fucked up ala psihopati ( ampak njim se slej ko prej vrne) eni pa pač- pokažemo svetu, da smo ranljivi. Da smo samo ljudje in da vsega pač ne zmoremo sami. In kot to priznaš- si naredil družbeni samomor. Tako, da dragi folk…če se je kdo našel v tem zapisu ( pa vem, da se je )…samo…hja…nimam nasveta še, ker še nisem ven iz svoje črne luknje. Ampak ko bom- bom pa kot Fenix! In tudi vi boste. Samo obkrožite se z ljudmi, ki verjamejo v vas. Ne glede na to kolikokrat padete in ne glede na to kok zjebani ste v momentu. Pa če ne drugega imate sebe. Vem, da to velikokrat ni dovolj ampak…vesolje že za vse poskrbi!

Ajde…grem na kavo. Objem :*

Sharing is caring :

One Comment

  1. Ponosen sem nate. :) Tole mi je bilo res všečno branje. TI dam en namig, tudi zamujena ljubezen se najde, se ne povrne, ker za nazaj ti nihče ne more popravit preteklosti, ampak se pa lahko na novo odpreš in tega naučiš. 😉

Leave a Reply

%d bloggers like this: