Otrok v nas



Včasih se nas polasti občutek žalosti, ki ga ne moremo obvaladati, je govoril. Spoznamo, da je čarobni trenutek tistega dne že minil, mi pa nismo storili ničesar. Tedaj življenje skrije svojo čarobnost in umetnost.

Prisluhniti moramo otroku, ki še vedno živi v nas. Otrok ve za čarobne trenutke. Njegov jok lahko zadušimo, a nikdar ne moremo utišati njegovega glasu.

Otrok še vedno živi v nas. Blagor otročičem, kajti njih je nebeško kraljestvo.

Če se ne rojevamo vselej znova, če vselej znova ne gledamo na življenje zotroško nedolžnostjo in navdušenjem, nima več smisla živeti.

Več nainov je, kako ubiti samega sebe. Tisti, ki poskušajo ubiti svoje telo, kršijo Božji zakon. Tisti, ki poskušajo ubiti svojo dušo, prav tako kršijo Božji zakon, le da je njihov zločin zakrit očem drugih.

Bodimo pozorni na tisti, kar nam govori otrok, ki ga varujemo v svojih prsih. Nikar se ga ne sramujmo. Ne pustimo, da bi se česarkoli bal, zakaj tako sam je in skoraj nikoli uslišan. 

Pustimo mu, naj vsaj malo vzame v roke vajeti našega življenja. Otrok ve, da je današnji dan drugačen od jutrišnjega. 

Storimo, da se o spet počutil ljubljenega. Uslišimo njegove želje, pa čeprav to pomeni, da moramo kdaj pa kdaj storiti kaj, česar nismo vajeni. Pa četudi se to zdi neumno ostalim.

Vedite, da je znanje človeka pred Bogom norost. Če bomo prisluhnili otroku, ki ga varujemo v svojih prsih, nam bodo oči spet zasijale. Če ne izgubimo stika z otrokom v sebi, NE BOMO NIKOLI IZGUBILI STIKA Z ŽIVLJENJEM.

Paolo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala <3

Sharing is caring :

Leave a Reply

%d bloggers like this: